Danes mineva 82 let, odkar se je začela druga svetovna vojna, k začetku te so prispevali totalitarni sistemi, ki so globoko zaznamovali dvajseto stoletje in povzročili na milijone žrtev. François Furet v knjigi Minule iluzije piše: »Stalin umori v imenu boja proti meščanstvu milijone ljudi, Hitler iztrebi v imenu rasne čistosti arijske rase milijone Judov. V dinamiki političnih idej 20. stoletja leži misterij zla.«

Pakt, ki spremeni politične razmere

Uvertura v vojno je bil prav gotovo pakt Hitler-Stalin o nenapadanju, podpisan 23. avgusta 1939 in sklenjen za deset let, dejansko pa je prenehal na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo (SZ) 22. junija 1941. Ta pakt je v Sloveniji znan kot pakt Ribbentrop-Molotov, po nemškem zunanjem ministru Joachimu von Ribbentropu in ljudskem komisarju za zunanje zadeve Vječeslavu Mihajloviču Molotovu. Poimenovanje pogodbe po obeh diktatorjih, ki prevladuje na Zahodu, je veliko bolj smiselno, ker sta bila zunanja ministra zgolj izvrševalca njunih zapovedi. Dober mesec pozneje, 28. septembra 1939, je bila podpisana še danes veliko manj znana Mejna in prijateljska pogodba. Oba sporazuma sta vsebovala še tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske z Estonijo, Latvijo, Finsko, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.

Ker je bila vsebina tajnih protokolov v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom, ju Hitler in Stalin nista dala v javnost. V SZ je vsebina obeh tajnih protokolov prišla na dan šele konec osemdesetih let, na Zahodu pa je to postalo znano že po nemški kapitulaciji leta 1945.

Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske z Estonijo, Latvijo, Finsko, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.

Posledice pakta Hitler-Stalin so občutne še danes, saj v državah, ki so bile žrtve teh tajnih dogovorov, namreč na Poljskem in v baltskih državah, še vedno prevladuje globoko nezaupanje v rusko politiko, predvsem tudi po ruski zasedbi dela Ukrajine.

Pakt Hitler-Stalin je politično situacijo v Evropi, t. i. versajsko ureditev, popolnoma spremenil. Bil je za vse veliko presenečenje, predvsem ker sta ga sklenila režima, ki sta veljala za smrtna sovražnika. Seveda pa sta si nacistični in komunistični sistem izredno sorodna, čeprav enega postavljamo na skrajni desni in drugega na skrajni levi politični rob. Oba izhajata iz socialističnih korenin in oba sta, če upoštevamo merila, po katerih ocenjujemo totalitarne režime, nedemokratična, totalitarna. Na nacistični strani je prevladovala rasna ideologija, na komunistični razredna, v obeh je vladala ena sama stranka z diktatorjem na čelu, ni bilo ne delitve oblasti in ne svobodnih volitev. Šlo je za policijski represivni sistem, v katerem človekove pravice in temeljne svoboščine niso bile upoštevane. Režimski nasprotniki so romali v zapore in taborišča, vrstili pa so se tudi umori režimu posebno nevarnih ljudi.

Značilnost totalitarnih oblasti je, da posegajo, kot se nazorno kaže v obeh primerih, v vse pore družbenega in človeškega življenja in zahtevajo aktivno udejstvovanje po diktatu ideologije.

FOTO: Wikipedia

Taktični razlogi podpisnikov

Ker pogodbi nista bili sklenjeni za nedoločen čas, lahko predpostavljamo, da je prišlo do njih iz taktičnih razlogov. Hitlerju je pakt nudil prosto pot na Poljsko, izognil pa se je tudi nevarnosti vojne na dveh frontah, nemoteno je lahko izvajal napade na Zahodu. Kot piše angleški zgodovinar Richard Overy, namen pakta na strani SZ ni bila preprečitev vojne, temveč da se SZ ne bi vpletla v konflikt z Nemčijo, ker je bila takrat popolnoma nepripravljena.

SZ in Nemčija sta začeli drugo svetovno vojno na isti strani, Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra1939, SZ 17. septembra. SZ je tudi pomagala pri izgradnji nemške vojne industrije. Ker je Nemčija imela izredno malo surovin, njena vojna industrija pa jih je nujno potrebovala, je SZ v Nemčijo izvozila 40 % nafte, 30 % niklja in 70 % fosfata. Metale in druge surovine, ki jih SZ ni imela, pa je zaradi angleškega bojkota za Nemčijo uvažala iz celega sveta. Zadnji transport v Nemčijo je SZ zapustil menda prav na dan nemškega napada.

Sovjetska zveza in Nemčija sta začeli drugo svetovno vojno na isti strani.

Tudi sovjetska tajna policija NKVD in nemški Gestapo sta sodelovala. SZ je brez pomislekov Gestapu izročila več kot 300 komunistov, ki so se pred Hitlerjem zatekli v SZ. Večina jih je bila ustreljenih, poslanih v koncentracijska taborišča, pa tudi v geto. Med preživelimi sta bila poljsko-avstrijski fizik Alexander Weissberg-Cybulski in publicistka Margarete Buber-Neumann.

Ker je po nemškem napadu SZ pristala na strani zahodnih zaveznikov, se njena vloga na začetku vojne običajno popolnoma zamolči. Tema je zaradi holokavsta izredno občutljiva, obstaja namreč bojazen, da bi zaradi enačenja komunizma z nacionalsocializmom trpel prikaz holokavsta kot nekaj edinstvenega. Z vidika zgodovinopisja pa je tako taktiziranje popolnoma nedopustno.

Preusmeritev komunističnih partij junija 1941

Medtem ko je po sklenitvi pakta Hitler-Stalin SZ komunistične partije, vključene v Kominterno, preusmerila proč od boja proti fašizmu k boju proti imperializmu, jih je po nemškem napadu na SZ 22. junija 1941 znova preusmerila k boju proti fašizmu. Komunistična partija Slovenije (KPS) je po okupaciji 26. aprila 1941 ustanovila »Protiimperialistično fronto«, ki ni obsojala okupatorjev, naperjena je bila proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom in proti domači »kapitalistični gospodi«. Po nemškem napadu na SZ pa se je po navodilih iz Moskve preimenovala v »Osvobodilno fronto« in začela boj proti okupatorju, hkrati pa je speljala revolucijo s ciljem prevzema oblasti z ogromnim številom slovenskih žrtev. Samo neposredno po vojni je revolucionarna stran umorila 15.000 prebivalcev Slovenije.

Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu

Aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi in 23. avgust razglasil za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunizma. Slovenski parlament je že štirikrat zavrnil potrditev resolucije in še vedno ni pokazal toliko moralne drže, da bi obsodil totalitarni komunizem in njegova medvojna in povojna zla dejanja. Večini poslancev levih strank povzroča težave obsodba komunizma. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa žal ni zavezujoč. Ker v Sloveniji ni bilo lustracije, so predstavniki prejšnje totalitarne oblasti ostali na svojih položajih v politiki, uradih, sodstvu, na univerzah, v državnih podjetjih itn. Še vedno omrežja v ozadju onemogočajo delovanje pravne države.

Proti sprejemu resolucije se stalno ponavlja argument o revizionizmu v zgodovinopisju. Tisti, ki kritizira zločine komunizma, je avtomatično postavljen na stran onih, ki relativizirajo nacistične in fašistične zločine. Na noben način naj se nihče ne obregne ob sliko, ki jo je režimsko zgodovinopisje, ki je služilo partiji kot propagandno orodje, ustvarilo o narodnoosvobodilnem boju. Hkrati pa naj nihče ne nasprotuje mitu, na katerem se sedaj gradi, namreč da so se komunisti borili za osamosvojitev Slovenije že leta 1941.