Jezus jo je povedal pismoukom in farizejem, da bi razumeli srce nebeškega Očeta. On je Bog, ki nas tako velikodušno zasipa z ljubeznijo in usmiljenjem, da se nam zgodba lahko zdi skorajda pohujšljiva, kakor se je zdela tistim, ki so jo prvi slišali. Včasih pa se naš pogled na Boga lahko popači. Ne vidimo ga kot širokosrčnega Boga ali kot Boga, ki se veseli svojih sinov in hčera. Morda mislimo, da je jezen na nas ali nam odteguje nekaj, kar si na vse pretege želimo ali potrebujemo. Ali pa ga vidimo bolj kot nadzornika in ne kot ljubečega Očeta. Postni čas je kot nalašč za raziskovanje čustev do Boga, da vidimo, ali odsevajo njegovo resnično dobroto. V eseju se bomo posvetili očetu iz prilike.

Postni čas je kot nalašč za raziskovanje čustev do Boga, da vidimo, ali odsevajo njegovo resnično dobroto.

Bog ceni našo svobodo

Kako je lahko mlajši sin prosil za svojo polovico dediščine? Ravnal je, kakor da je oče že mrtev. To je bila strašna žalitev in oče je imel vso pravico, da bi ga zavrnil ali celo razdedinil. Pa vendar je privolil in domnevno prodal del svoje posesti ter denar izročil sinu. Verjetno se mu ni sanjalo, kam gre fant oziroma kaj bo storil z denarjem, vendar mu je dovolil, da je »odpotoval v daljno deželo« (Lk 15,13). 

Ali ne ravna tudi Oče tako z nami? Iz ljubezni do nas nam daje celo svobodo, da njegovo ljubezen zavrnemo. Dal nam je svobodno voljo in tega velikega daru ne bo vzel nazaj, tudi kadar ga zlorabljamo. Ni nas ustvaril, da bi bili sužnji, prisiljeni delati po njegovih ukazih. Ne, ustvaril nas je, da z njim stkemo odnos kot ljubljeni sinovi in hčere. Želi, da bi ga svobodno ljubili in izpolnjevali njegovo voljo, vendar te velike moči in oblasti ne bo uporabil, da bi nam preprečil, da bi odtavali proč od njega. Dovoli nam, da se oddaljimo od njega, čeprav ve, da nas to navsezadnje ne bo izpolnilo ali osrečilo.

Iz ljubezni do nas nam daje celo svobodo, da njegovo ljubezen zavrnemo. 

V razmislek: Zakaj nam je Bog dal svobodno voljo? Sem se kdaj jezil na Boga, ker dovoli, da sam ali nekdo, ki ga imam rad, sprejema slabe odločitve ali zapade v greh?

Bog nas nikoli ne izgubi izpred oči

Mlajši sin je zapravil dediščino, in potem ko je ostal brez ficka, je šel delat k nekemu meščanu, pri katerem je pasel svinje. To je pomenilo, da ga precej časa ni bilo doma. Pa vendar se zdi, da oče nikoli ni izgubil upanja, da se bo sin vrnil. Mogoče se je vsako jutro ozrl po obzorju, da bi videl, ali se bo fant vrnil. In nato je nekega dne ta oče »zagledal« sina, ki je prihajal po cesti, čeprav je bil »še daleč« (Lk 15,20). 

Tako Oče spremlja vse svoje ljudstvo. Čeprav nas svobodno izpušča, nikoli ne obupa nad nami. Ni pomembno, kaj smo storili, kako daleč smo zašli od njega ali smo ga zavrnili, ves čas čaka, da se bomo vrnili. Poleg tega da nas išče, dejavno odkriva načine, da bi nas znova pritegnil k sebi. Na primer, morda dovoli, da trpimo zaradi naravnih posledic, ki nas doletijo, ko se vrnemo k njemu. Mogoče nam podreza vest, da spoznamo slabo, ki smo ga storili. Ne bo nas nehal iskati, dokler se ne bomo odločili, da se bomo vrnili k njemu.

V razmislek: Zakaj nam je Jezus hotel dopovedati, kako močno Bog hrepeni po nas? Kako lahko premišljevanje o tej resnici poglobi moj odnos z Očetom?

Bog je poln sočutja

Nezaslišano bi bilo, da bi človek, ki je oče, privzdignil haljo in stekel po poti zablodelemu sinu naproti, pa vendar je storil natanko to. Nato je fanta objel in poljubil (prim. Lk 15,20). Mlajši sin je bil gotovo pretresen, ko ga je oče tako sprejel. Ni pričakoval takega odziva! Jezus pa nam razkrije razlog tega izraza naklonjenosti: oče je prekipeval od usmiljenja (prim. Lk 15,20). Mladenič je trpel, verjetno je bil mršav, izčrpan in oblečen v cape. Morda je imel na obrazu prestrašen izraz, saj ni vedel, kako se bo oče odzval na njegovo vnaprej pripravljeno opravičilo. 

Mlajši sin je bil gotovo pretresen, ko ga je oče tako sprejel. Ni pričakoval takega odziva!

Ko je oče zagledal sina, ni razmišljal o tem, kako ga je fant prizadel in zavrnil. Sploh ni počakal, da bi slišal njegovo opravičilo. Videl je le ubogo dušo, ki je naredila strašno napako ter je potrebovala njegovo ljubezen in skrb. Tako sočutje in usmiljenje nam namenja Oče. Kadar skesani pridemo k njemu, se ne zapiči v to, kar smo narobe storili, ali v to, da smo se odvrnili od njega. Vidi le trpljenje, ki ga prestajamo in je velikokrat posledica naših grehov.

V razmislek: Kako me preseneča sočuten odziv očeta v tej zgodbi? Me izziva? Me pomirja?

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2024).