Kako je v vama dozorela odločitev, da se v lastni režiji odpravite kot družina v Sveto deželo?

MARJETA: Na moje navdušenje nad Sveto deželo sta pomembno vplivala moj pokojni tata Peter in pokojni biljanski župnik Igor Lovišček. Oba sta s takim žarom prebirala Sveto pismo in pripovedovala o svetopisemskih krajih, da sem si jih tudi jaz želela enkrat obiskati. In sem bila zelo vesela, ko sva z Jernejem pred leti imela priložnost romati v Sveto deželo v organizirani skupini. Po tem romanju, ki naju je navdušilo, sva se odločila, da bova – če bo mogoče – tja poromala skupaj z otroki.

JERNEJ: Želja je ostajala, a zaradi majhnih otrok, pomanjkanja financ, bolezni in končno kovidne pandemije nam je to uspelo uresničiti šele letos. Pa tudi otroci so sedaj že dovolj stari, da jim takšno romanje nekaj pomeni ter da so toliko samostojni, da z njimi ni pretiranega dela. Hkrati pa še vedno gredo radi z nama.

MARJETA: Če je mogoče, gremo vsako leto kot družina sami...