Lahko si predstavljamo njeno vznemirjenje in pričakovanje v teh mesecih nosečnosti. A bodimo pozorni, da ni posedala in čakala, da bodo minevali dnevi in ure. Takoj je odšla iz Nazareta in obiskala Elizabeto v hribovju, da bi starejši sorodnici pomagala pri pripravah na rojstvo Janeza Krstnika. Nato se je Marija vrnila in z Jožefom pripravila svoj dom, da bosta lahko sprejela novorojenčka. Njen čas čakanja nikakor ni bil nedejaven, temveč živahen čas priprave in pričakovanja.

V adventu smo tudi mi zaposleni s pripravami. Medtem ko komaj čakamo praznovanje Odrešenikovega rojstva, nikakor ne posedamo križemrok. Nakupujemo darila, krasimo dom in se trudimo, da si vzamemo več časa za molitev, da lahko v polnosti sprejmemo Jezusa v srce.

Marijin čas čakanja nikakor ni bil nedejaven, temveč živahen čas priprave in pričakovanja.

To je čas veselega pričakovanja, vendar smo že vsi kdaj doživeli čakanje, ki ni bilo preveč veselo. Morda smo naveličani čakanja, da bomo spoznali bodočega sozakonca. Mogoče čakamo na diagnozo ali na to, da se bo otrok vrnil k veri. Morda celo živimo z neozdravljivo boleznijo in čakamo dan, ko bomo izdihnili. Kako lahko poskrbimo, da bo obdobje čakanja dejaven in ploden čas za zbližanje z Bogom, in pripravimo srce na vse, kar nam namenja?

To želimo storiti v letošnjem adventu. Ogledali si bomo, katere drže in razpoloženja nam bodo pomagali v vseh okoliščinah, v katerih smo poklicani, da pričakujemo Gospoda, ki bo uresničil svoj načrt za naše življenje. Pomoč bomo poiskali pri svetopisemskih osebah, ki so morale čakati Gospoda. Pokazale nam bodo pot.

Oči, uprte v Gospoda

Marija je bila sveta mladenka, ki jo je Bog izbral za mater svojega edinorojenega Sina. Morda je zato lahko molila čudoviti spev Magnifikat (prim. Lk 1,46–55). Te besede je izgovorila, potem ko je prišla k Elizabeti in Zahariju. Ko je Elizabeta zagledala Marijo, je polna Svetega Duha vzkliknila: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Marija je v odgovor slavila Gospoda: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku (Lk 1,46–47). Pogled je upirala v Boga in to, kar je delal v njenem življenju.

Ključnega pomena je, da v vseh okoliščinah, v katerih se znajdemo, upiramo pogled v Boga.

Ključnega pomena je, da v vseh okoliščinah, v katerih se znajdemo, upiramo pogled v Boga. Pa vendar nas zlahka kaj zmoti in včasih celo zaidemo proč ter ne upoštevamo njegovih zapovedi. To se je pogosto dogajalo Izraelcem, medtem ko so pričakovali rešitev pred sovražniki. Gospoda so prosili, naj jih reši, a medtem ko so ga rotili, so jih včasih zavedli običaji njihovih sosedov. Če jim Bog noče prisluhniti, jih bo mogoče uslišal bog Baal. Zato so častili malika in zavrnili pravega Boga, ki jih je neskončno ljubil.

Naš svet je poln motenj in pogosto jih sprejemamo, medtem ko čakamo, da bo Gospod posredoval v našem življenju. Zaradi takih motenj čas hitreje mine, obenem pa ne razmišljamo o tem, kaj nas čaka in kako se bomo tega lotili. A vse prevečkrat nam odvrnejo pogled od Gospoda. Zatekamo se k njim, da bi ublažili boleče občutke, namesto da bi se obrnili na samega Boga. Tedaj tvegamo, da bomo odvrnili pogled od Boga in tega, kar dela v tem trenutku. Tvegamo tudi, da zamudimo priložnost, ki nam jo ponuja v obdobju čakanja, da bi se zbližali z njim.

Na primer, ko se v stiski oklepamo Gospoda, se naše zaupanje vanj lahko poglobi. Ko bomo občutili njegovo tolažbo in neomajnost, bomo vedeli, da nas ni zapustil. Morda spoznamo tudi, da se lahko zanašamo na to, da nas bo njegova milost ohranjala dan za dnem in celo trenutek za trenutkom. Naše hrepenenje po molitvi in zakramentih, zlasti spovedi in evharistiji, se bo povečalo. Pravzaprav je čas čakanja lahko obdobje velike rasti v duhovnem življenju.

Čas čakanja je lahko obdobje velike rasti v duhovnem življenju.

Če med čakanjem vztrajno upiramo pogled v Boga, nam to lahko pomaga ostati pokorni in neomajni v odločitvi, da bomo hodili za njim. Motnje se lahko sprevržejo v užitke, ki nas ne le odvračajo od Boga, marveč nas vodijo v skušnjavo ali greh. Morda se celo zalotimo, da jutranjo molitev zamenjamo z obilico novic in zabave. Ali pa smo nagnjeni k puhlim dejavnostim, s katerimi tratimo čas in moč, ki bi jo lahko uporabili za služenje bratom in sestram.

Ne obupajmo!

Skušnjava, na katero naletimo vsi, ki smo kdaj dolgo čakali, je, da se sprijaznimo s trenutnim stanjem. Sklenemo, da se Božja volja ne sklada z našo, zato nehamo moliti. Drži, da ne dobimo vedno tega, za kar prosimo ali mislimo, da potrebujemo. Vendar moramo vseeno vsak dan prihajati pred Gospoda. Morda nam bo pokazal, da uslišuje našo molitev drugače, kot smo pričakovali. In tudi kadar ne vidimo, da bi se naše okoliščine spremenile, se moramo vztrajno zanašati nanj ter zaupati, da je dober in bo poskrbel za nas tako, kot se mu zdi najbolje.

Tudi kadar ne vidimo, da bi se naše okoliščine spremenile, se moramo vztrajno zanašati nanj ter zaupati, da je dober in bo poskrbel za nas.

Neka mladenka iz Svetega pisma, ki ni obupala, je bila Ana. Bila je brez otrok in zato tarča posmeha druge moževe žene Penine, zato je bila vsa iz sebe. Zelo močno si je želela otroka! Zlahka bi obupala. Še huje, lahko bi zakrknila srce do Boga, ki mu očitno ni bilo mar za njeno trpljenje. Namesto tega je odšla v svetišče v Šilu in se prepustila Božji milosti. Tako žalostna je bila, da je duhovnik Eli mislil, da je pijana. Toda rekel ji je: »Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni željo, ki si jo od njega želela« (1 Sam 1,17). Ana je zanosila in njen otrok, sin, je postal veliki prerok Samuel (prim. 1 Sam 1,1–2,21).

Vemo, da je Anina molitev razodevala njen iskren, prisrčen odnos z Bogom. Eliju je rekla: »Vina in opojne pijače nisem pila, temveč sem izlila svojo dušo pred Gospodom« (1 Sam 1,15). To je bil sad njenega prihajanja pred Boga in čakanja, da bo uslišal njeno molitev. In četudi ne bi bila zanosila, ne bi izgubila svobode, da bi lahko izlila srce pred Bogom, česar se je naučila med čakanjem.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2024).