Že pred leti je izdala tri njegove izjemno pomembne knjige: Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 (2012), Revolucionarno nasilje na Štajerskem 1941–1945 (2014) in Celje v plamenih revolucije (2015).

Ugledni zgodovinar dr. Milko Mikola knjigo posveča vasi na robu Celja, kjer živi že dobri dve desetletji. Po profesionalnem zgodovinopisju se je v času po upokojitvi torej lotil še krajevne zgodovine in proučevanja preteklosti kraja, s katerim se čuti povezanega.

Zgodovino Škofje vasi spoznavamo skozi čas po tematikah, prinaša pa tudi nekatere zamolčane zgodbe.

Poleg zgodovine Škofje vasi je v knjigi predstavil tudi zgodovino bližnje in širše okolice.

Glavni poudarek je seveda na Škofji vasi, saj je ta predstavljala upravno-politično, gospodarsko in kulturno središče obravnavanega območja.

Besedilo dopolnjuje bogato slikovno gradivo, podatki pa temeljijo na arhivskem gradivu (Zgodovinski arhiv Celje, Arhiv Republike Slovenije in Muzej novejše zgodovine Celje).

Od pradavnine do okupatorjevega in komunističnega nasilja

Avtor nam predstavi prve omembe imena vasi in oblike zapisa njenega imena: Bischofstorf, Bischolffdor, Pischelsdorf, Škofle, Pischofdorf, Bischofdorf, Škofja vas.

Izpostavil je arheološke najdbe s tega območja ter predstavil zemljiške gospoščine, ki so jim v obdobju fevdalizma pripadale tamkajšnje podložniške kmetije.

Raziskal je organizacijo oblasti in krajevne samouprave od srednjega veka naprej. Predstavil je razvoj gospodarstva, oblikovanja društev in kulturnega dogajanja.

Osrednji del knjige je avtor namenil okupatorjevemu nasilju nad prebivalci Škofje vasi (objavil je tudi pisma talcev iz Škofje vasi in okolice ter tragediji dveh lokalnih družin), komunističnim partizanom, nasilju »ljudske oblasti« v prvih povojnih letih in političnim organizacijam.

Veliko izvemo tudi o nasilju komunistov

Ker je Mikola strokovnjak za nasilje »ljudske oblasti«, izvemo v knjigi kar veliko o tem, čemur se podobne krajevne zgodovine striktno izogibajo.

V zadnjem delu je predstavil še kulturno dediščino in spomenike, pomembne osebnosti iz teh krajev, zaključil pa z veliko poplavo, ki je Škofjo vas prizadela leta 1954.

Za prebivalce bodo zanimivi tudi faksimili dodanih dokumentov, ki pričajo o življenju prednikov, in sicer seznam posestnikov na območju katastrske občine Škofja vas iz leta 1925, seznam žrtev okupatorjevega nasilja ter seznam mobilizirancev v nemško vojsko, tudi to je dodatna vrednost te temeljite knjige, pravzaprav vzorno napisane knjige o krajevni zgodovini.

Vodil je sektor za raziskavo komunističnega nasilja

Dr. Milko Mikola (1946) izhaja iz Grobelnega, šolal se je v Šentjurju in je po gimnaziji v Celju študiral zgodovino in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Po končanem študiju je deset let poučeval v Celju, nato je več kot dvajset let delal v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer se je v začetku devetdesetih let začel ukvarjati s proučevanjem komunističnega nasilja na Celjskem in v Sloveniji. Iz te teme je najprej opravil magisterij, nato pa še doktorat. Do leta 1999 je s svojo družino živel v Celju, nato se je preselil v Škofjo vas.

Leta 2005 je na povabilo takratnega ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma prevzel vodenje novoustanovljenega Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje.

Tega je dr. Šturm dal ustanoviti zaradi izjemnega manjka na področju raziskovanja komunističnega nasilja v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej.

Napisal in izdal je več kot dvajset knjig in zbornikov

Leta 2008 je postal vršilec dolžnosti direktorja takrat ustanovljenega Študijskega centra za narodno spravo (v resnici le preimenovanega predhodnika Sektorja za popravo krivic), že naslednje leto pa se je upokojil.

Žal je po njegovem odhodu ta ustanova razširila področja svojega delovanja in so temeljne raziskave komunističnega nasilja, še posebno med drugo svetovno vojno, postale manj v ospredju, kar je že vrsto let zaskrbljujoče stanje.

Na področju preučevanja komunističnega nasilja v Sloveniji je dr. Milko Mikola opravil izjemno pomembno delo. Napisal in izdal je več kot dvajset knjig in zbornikov, med katerimi je najpomembnejša Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 (Celjska Mohorjeva družba, 2012).

Poleg te je napisal še vrsto knjig: Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (1995), Revolucionarno nasilje na Štajerskem (1941–1945) (2014), Celje v plamenih revolucije (2015), Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945–1951 (2016).

Raziskoval je razvoj industrije na območju Celja

Poleg zgodovinskih študij o nasilju komunistične oblasti v Sloveniji je dr. Milko Mikola izdal tudi več zbornikov dokumentov in pričevanj o komunističnih koncentracijskih in delovnih taboriščih in o povojnih komunističnih izgonih prebivalcev v Sloveniji.

Ukvarjal se je tudi s proučevanjem nekaterih drugih tem, med katerimi je treba omeniti predvsem njegovo raziskovanje razvoja industrije na območju Celja in njegove širše okolice.

Leta 1991 je izdal knjigo Industrija na Celjskem do leta 1941. Njegovo najpomembnejše delo s tega področja predstavlja študija Zgodovina celjske industrije, ki je izšla leta 2004, istega leta je izšla tudi njegova knjiga Logotipi celjskih industrijskih podjetij.

Za raziskovalno delo na področju zgodovinopisja je leta 2009 prejel srebrni grb Mestne občine Celje, leta 2013 pa Zoisovo priznanje.