Kolikor mi je znano, ste se z raziskovalnem delom na področju zgodovinopisja začeli ukvarjati sorazmerno pozno. Kdaj je bilo to?

Z zgodovinopisjem sem se začel ukvarjati šele v začetku devetdesetih let, in sicer po zaposlitvi v Zgodovinskem arhivu Celje, prej pa sem bil kot profesor zgodovine deset let zaposlen na Šolskem centru Borisa Kidriča v Celju.

Kako to, da ste se odločili zapustiti pedagoški poklic in postali arhivist?

Za ta korak se nisem odločil prostovoljno, ampak sem bi v to prisiljen. Leta 1982 so me namreč komunisti na omenjeni šoli obtožili, da sem dajal določene protisocialistične izjave. Nekega dne oktobra tega leta me je ravnatelj dal poklicati v svojo pisarno ter predme na mizo položil list papirja, na katerem je bilo v prvi osebi napisano, da prostovoljno prekinjam delovno razmerje. Ob tem mi je zagrozil, da bom v primeru, če izjave ne podpišem, imel opravka s Službo državne varnosti (Udbo). Spričo te grožnje sem izjavo res podpisal in ostal brez službe. Na srečo je ravno takrat Zgodovinski arhiv Celje objavil razpis za zgodovinarja, na katerega sem se prijavil. Ker sem bil edini kandidat za prosto delovno mesto, sem bil sprejet. Takrat je namreč diplomiranih zgodovinarjev zelo primanjkovalo in zato v razpisu ni bil postavljen pogoj, da mora kandidat izkazovati »moralno-politično neoporečnost«, česar jaz nisem izpolnjeval, ker nisem bil član ZK.

Delo v arhivu je bilo sicer zanimivo, vendar tega, da sem moral na silo prekiniti poučevanje, nikakor nisem mogel preboleti, zato sem se želel zaposliti na kateri izmed srednjih šol v Celju. Ko je bil o tem obveščen predsednik komiteja za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri Občinskem komiteju ZKS Celje, me je pisno pozval, da se moram oglasiti pri njem. Na najinem srečanju mi je povedal, da zame obstaja prepoved zaposlitve na kateri koli šoli v Sloveniji. Mislim, da sem bil zadnji srednješolski profesor v Sloveniji, ki ga je doletela prepoved opravljanja pedagoškega poklica. Pred menoj je takšno usodo doživel prof. Oto Vilčnik na Gimnaziji Šentvid.

Milku Mikoli so leta 2013 podelili Zoisovo priznanje.

Kaj vas je vzpodbudilo, da ste se po zaposlitvi v Zgodovinskem arhivu Celje začeli ukvarjati z raziskovanjem povojnega komunističnega nasilja na Celjskem in na Slovenskem? 

Pri urejanju arhivskega gradiva s področja uprave in sodstva po letu 1945 sem naletel na številne dokumente tedanjih upravnih in sodnih oblastnih organov, ki so se nanašali na izvajanje raznih represivnih ukrepov nad t. i. notranjimi sovražniki. Ti arhivski dokumenti so me pritegnili še toliko bolj, ker sta bila tudi moja starša po vojni preganjana od strani komunističnega režima, čeprav je bil moj oče med vojno partizanski vodič, mama pa je vzdrževala partizansko javko. Ker po vojni nista hotela sodelovati s komunistično oblastjo, se jima je ta maščevala tako, da so jima predpisovali tako visoko obvezno oddajo, da je nista zmogla. Ker se je neizpolnjevanje obvezne oddaje štelo za gospodarsko sabotažo, je to imelo za posledico, da se je mama leta 1950 znašla v preiskovalnem zaporu, oče pa je bil leta 1951 obsojen pred Okrajnim sodiščem v Celju. Leta 1952 so neke noči prišli po očeta in ga odgnali neznano kam. Domov se je vrnil šele po šestih mesecih. O tem, kje je bil ta čas, je molčal, nam otrokom pa je mama dejala, »da so bili ata na orožnih vajah«. Vse to me je spodbudilo k temu, da sem se odločil pisati o tem, kako je komunistični režim v Sloveniji zatiral kmete in druge, ki jih je obravnaval kot svoje dejanske in potencialne nasprotnike.

Raziskovanju katerih tem ste se posvetili v času, ko ste bili zaposleni v celjskem arhivu?

Najprej sem začel proučevati izvajanje nasilnih razlastitev premoženja (agrarne reforme, zaplemb premoženja in nacionalizacij) v prvih povojnih letih na Celjskem in na Slovenskem, nato pa sem začel proučevati tudi politične sodne procese pred celjskimi sodišči v prvem povojnem obdobju. Rezultat tega proučevanja je bila študija Sodni procesi na Celjskem 1944–1951, ki je izšla leta 1995. Leta 1999 je Zgodovinski arhiv Celje izdal mojo doktorsko disertacijo o komunističnih zaplembah premoženja v Sloveniji. Temu je leta 2002 sledila še izdaja študije Delo kot kazen, ki obravnava komunistična delovna taborišča v Sloveniji za izvajanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno-koristnega dela. Poleg tega sem do leta 2005, ko sem prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, izdal tudi štiri zbornike dokumentov okrajnih in občinskih komitejev KPS oziroma ZKS, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje in ki se nanašajo na obravnavanje »notranjih sovražnikov«. Hkrati sem proučeval tudi zgodovino celjske industrije in leta 2004 izdal študijo Zgodovina celjske industrije.

Milko Mikola s svojo knjigo Rdeče nasilje.

Omenili ste, da je leta 1999 Zgodovinski arhiv Celje izdal vašo doktorsko disertacijo o komunističnih zaplembah premoženja v Sloveniji. Kolikor vem ste pri prijavi doktorske teme imeli težave?

Leta 1989 sem na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani opravil magisterij, v katerem sem obdelal povojne nasilne razlastitve premoženja na območju okrožja Celje. Po sedmih letih od opravljenega magisterija (leta 1996) sem na tem oddelku prijavil doktorat. Temi, ki sem jo predlagal za naslov doktorske disertacije, sem dal naslov Zaplembe premoženja v Sloveniji v letih 1945–1948 s posebnim poudarkom na celjskem območju. V njeni dispoziciji sem povojne zaplembe premoženja opredelil kot represivni ukrep in kot eno najtežjih kršitev človekovih pravic od strani komunistične oblasti, kar je bilo v popolnem nasprotju s tedaj veljavnim pogledom nanje. Slovenski režimski pravniki, zgodovinarji in ekonomisti so namreč pri njihovi opredelitvi izhajali izključno iz marksističnega (komunističnega) pogleda nanje in so jih obravnavali kot »ekspropriacijo ekspropriatorjev« oziroma kot »patriotično nacionalizacijo«, ne pa kot kršitev temeljnih človekovih pravic.

Seveda je takšno moje pojmovanje povojnih komunističnih zaplemb premoženja pri tistih, ki so odločali, ali se predlaga tema doktorske disertacije sprejme ali pa zavrne, naletelo na določene pomisleke in verjetno celo na nestrinjanje. Ker v predpisanem roku nisem prejel odgovora, sem od prijave disertacije nameraval celo odstopiti, vendar sem se premislil. Končno sem le sprejel odločbo, da je predlagana tema za doktorsko disertacijo potrjena in sem decembra 1999 uspešno opravil zagovor disertacije, ki pa je potekal v zelo mučnem vzdušju. Člani komisije so mi postavljali vprašanja, ki z obravnavano tematiko v disertaciji niso imela skoraj nikakršne zveze. Prof. dr. Lovro Šturm, ki je bil na zagovoru prisoten, mi je kasneje dejal, da je bil njegov potek še najbolj podoben komisarskemu zasliševanju. Kljub temu je bil zagovor disertacije uspešen. Če se ne motim, je bila to prva doktorska disertacija na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je kritično obravnavala povojno nasilje komunistične oblasti v Sloveniji, jaz pa prvi doktor zgodovine, ki je doktoriral iz teme, ki je do takrat predstavljala tabu.

Milko Mikola (drugi z desne) 24. maja 2022 v Zrečah na predstavitvi zbornika Milko Bremec in Walter Mach, o dveh graditeljih kovaške industrije nas Slovenskem, ki so ju komunisti po vojni izropali in uničili. FOTO: Ivo Žajdela

Kako to, da ste se leta 2005 odločili zapustiti službo v Zgodovinskem arhivu Celje ter prevzeti vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje?

Odločitev nikakor ni bila lahka, saj sem se moral odreči delu, ki sem ga resnično zelo rad opravljal in sem dosegel tudi najvišji naziv v arhivski stroki, to je naziv arhivskega svetnika. Da sem se kljub temu odločil prevzeti vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo (dalje: sektor), je bilo odločilno predvsem to, da sem želel s tem prispevati k temu, da se končno prične načrtno proučevanje komunističnega nasilja v Sloveniji. K moji odločitvi, da zapustim službo v Zgodovinskem arhivu Celje ter prevzamem vodenje sektorja, je veliko pripomogel tudi skrajno nesramen in poniževalen odnos, ki ga je do mene izkazoval njegov novi direktor. Glavni razlog za to je bil ta, da sem tudi jaz kandidiral za direktorja arhiva. Ne glede na vse, kar sem v svojem več kot dvajsetletnem službovanju v Zgodovinskem arhivu Celje naredil za ugled te ustanove, je ministrica za kulturo Andreja Rihter za njenega direktorja imenovala njega, čeprav v času svoje štiriletne zaposlitve v arhivu ni naredil ničesar omembe vrednega. Kot izrazit karierist je spretno izkoriščal svojo levo politično opredelitev, ki mu je omogočila, da je kasneje postal direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, nato pa direktor Arhiva Republike Slovenije.

Milko Mikola in Tamara Griesser Pečar 8. decembra 2016 na znanstvenem posvetu o človekovih pravicah v Škofji Loki. FOTO: Ivo Žajdela

Ste avtor številnih zgodovinopisnih knjig, med katerimi jih večina obravnava komunistično nasilje v Sloveniji. Zdaj jim dodajate še knjigo o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki. Ker sam to temo dobro poznam, ne dvomim, da je bilo tega nasilja zelo veliko?

Žal imate prav. Komunističnega nasilja nad ženskami in otroki je bilo na Slovenskem izredno veliko, tako med vojno kot tudi po njej. Po do zdaj zbranih podatkih, s katerimi razpolaga Inštitut za novejšo zgodovino, so pripadniki komunističnih vojaških formacij med vojno in v prvih mesecih po njej na Slovenskem umorili 2.314 žensk in 617 mladoletnih oseb, med katerimi so bili tudi majhni otroci. Med vojno so največ umorov žensk in otrok zagrešili pomladi ter poleti 1942 na »osvobojenem« ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so, kot navaja zgodovinar dr. Tone Ferenc, v tem obdobju pomorili od 300 do 350 civilistov. Pomorjene so bile cele družine, vključno z ženskami in najmlajšimi otroki. Najhujše nasilje so izvajali nad Romi, nad katerimi so zagrešili najmanj štiri večje pomore, v katerih so pomorili od 160 do 176 moških, žensk in otrok. S temi pomori so bili Romi na Dolenjskem in Notranjskem kot etnična skupina leta 1942 izbrisani.

Kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo, da ste se odločili napisati knjigo o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki na Slovenskem?

V prvi vrsti je to sočutje, ki ga čutim do žensk in otrok, ki so postali žrtve komunističnega nasilja. Ne bilo bi prav če bi pustili, da ti zločini tonejo v pozabo, ker bi to pomenilo, da bi se nekoč lahko ponovili, česar pa ne smemo dovoliti. Dodatni razlog za to, da sem se odločil napisati to knjigo, pa predstavljajo izjave nekaterih ideoloških naslednikov komunistov, ki še danes zlasti ob prazniku žena 8. marcu ponosno poudarjajo, kako so bili komunisti tisti, ki so slovenskim ženam dali volilno pravico in jim omogočili njihovo emancipacijo. To je seveda popoln cinizem, saj volilna pravica v totalitarizmu nima nikakršnega pomena. Te ljudi je treba opomniti, da so bili v vsej zgodovini slovenskega naroda komunisti prvi, ki so dvignili roko nad žene, matere, dekleta in celo nad otroke.

Kot je razvidno iz obstoječih zgodovinskih študij, ki ste jih objavili, se je komunistično nasilje nad ženskami in otroki nadaljevalo tudi po končani vojni. Katere so bile najtežje oblike tega povojnega nasilja?

Komunistično nasilje nad ženskami in otroki se je nadaljevalo tudi po končani vojni maja 1945, ko je t. i. ljudska oblast ženske in celo otroke zapirala v koncentracijska taborišča. Mnogo žensk, med katerimi so bile tudi matere z otroki, se iz koncentracijskih taborišč ni nikoli vrnilo. Za otroke, katerih starše so po vojni umorili ali pa jih imeli zaprte v zaporih ter v koncentracijskih taboriščih, so ustanovili otroški taborišči na Petričku pri Celju in v ormoškem gradu. V taborišču za otroke v gradu Ormož je avgusta in septembra 1945 umrlo najmanj 39 otrok, kolikor jih je pokopanih na ormoškem pokopališču. Večina jih je umrla zaradi posledic stradanja v času, ko so bili skupaj s starši zaprti v Koncentracijskem taborišču Strnišče pri Ptuju, nekateri pa so podlegli boleznim in oslabelosti.

20-letno Anico Štefanič iz Zbelovega pri Ločah so dva meseca pred koncem vojne leta 1945 ubili komunistični terenci v Srževici pri Ponikvi.

Ženske so bile po vojni izpostavljene še raznim drugim oblikam nasilja.

Predvsem je treba omeniti, da so jih na političnih sodnih procesih množično obsojali na zaporne kazni s prisilnim delom. To kazen so najprej skupaj z moškimi zaporniki prestajale v kazenskih taboriščih, nato pa so jih leta 1946 prestavili v Kazensko-poboljševalni dom Begunje na Gorenjskem, od tam pa junija 1948 v Kazensko-poboljševalni dom Rajhenburg. Leta 1948 se je v tem kazensko-poboljševalnem domu nahajalo 1.081 zapornic, od katerih jih je bilo 70 % političnih. Julija 1948 so v Verdrengu pri Kočevju za ženske ustanovili delovno taborišče za družbeno-koristno delo, v katerega so jih brez vsakega sodnega postopka pošiljali upravni organi za notranje zadeve. V njem je bilo zaprtih okoli 500 zapornic, med njimi tudi 69 nun.

Grob umorjene Anice Štefanič na Gradišču nad Srževico pri Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Kako to, da so komunisti oziroma partizani med vojno ubijali tudi ženske in otroke, saj so nam ves čas po vojni pripovedovali o veličini in humanizmu partizanstva?

Komunisti v Sloveniji med vojno niso vodili samo upora proti okupatorjem, ampak so hkrati z njim izvajali tudi boljševiško revolucijo s ciljem, da po vojni prevzamejo oblast in uvedejo svojo diktaturo, kar jim je tudi uspelo. Za dosego tega cilja so bili pripravljeni fizično odstraniti (ubiti) vsakogar, ki bi jim hotel to preprečiti, in pri tem niso bili pripravljeni prizanesti niti ženam, materam in dekletom. V svoji sli po uničevanju nasprotnikov revolucije so šli celo tako daleč, da so v mnogih primerih skupaj s starši umorili tudi njihove otroke. Ker je to njihovo početje predstavljalo zločin, so ga po vojni hoteli na vsak način zamolčati in prikriti. Tudi danes mladina pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah še vedno ne zve ničesar o komunističnih zločinih nad civilisti.

Gradišče nad Srževico pri Ponikvi, kjer je grob umorjene Anice Štefanič. FOTO: Ivo Žajdela

Gotovo ste se pri pisanju knjige srečali z groznimi zgodbami?

Vsak umor človeka je tragičen in grozen, še toliko bolj pa to velja za umore žena, mater in otrok, saj ti predstavljajo najbolj ranljivo družbeno skupino ter bi zato morali tudi med vojno uživati zaščito. Seveda sem pri zbiranju gradiva za to knjigo naletel na številne primere takšnih zločinov nad ženskami in otroki, ki so me močno prizadeli. Izpostavil bi predvsem dva primera, ki sta me še posebej prizadela. Prvi se nanaša na pomore Romov na Dolenjskem in Notranjskem pomladi in poleti 1942, ko so partizani pomorili celotno tamkajšnjo romsko populacijo ter niso prizanesli niti materam in najmlajšim otrokom. Pri tem zločinskem početju svojih žrtev niso morili samo s streljanjem, marveč tudi na druge okrutne načine. Po pričevanju nekega očividca so npr. pripadniki Šercerjevega bataljona 17. maja 1942 v Benkovi gmajni v soteski Iške pri Iški vasi najmlajše romske otroke morili tako, da so jih prijeli za noge in jih z glavo treščili ob drevo. Drug primer okrutnega pomora majhnih otrok, ki me je prav tako močno prizadel, pa se je zgodil junija 1945 v teharskem koncentracijskem taborišču. Po pričevanju nekaterih preživelih zapornikov tega koncentracijskega taborišča in nekega domačina so materam odvzeli najmlajše otroke, ki še niso znali hoditi, in jih izpostavili junijski sončni pripeki, da so umrli v strašnih mukah.

Milko Mikola leta 2006 ob grobu Anice Štefanič na Gradišču nad Srževico pri Ponikvi, ki so jo umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

V kolikšni meri je Republika Slovenija doslej popravila krivice žrtvam komunističnega nasilja?

V Republiki Sloveniji sicer doslej še ni bila sprejeta neka splošna norma, ki bi na celovit način zavzela stališče do totalitarne preteklosti in opredelila odgovornost za zločine, storjene v tistem obdobju, je pa bilo sprejetih več zakonov, ki vsak na svojem področju urejajo zadevno tematiko. Tu mislim na Zakon o denacionalizaciji iz leta 1991, Zakon o popravi krivic iz leta 1996 in na novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja iz leta 2009. Med njimi sta še posebej pomembna drugi in tretji zakon, saj se nanašata na dejanja, s katerimi je komunistični režim grobo kršil pravice in svoboščine, ki se nanašajo na človeka kot bitje. Zakon o popravi krivic je priznal status političnega zapornika vsem tistim, ki so bili po vojni iz političnih razlogov obsojeni na odvzem prostosti ali celo na smrtno kazen, z novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja pa je bil status žrtev vojnega nasilja priznan tudi tistim, ki so med vojno postali žrtve nasilja pripadnikov partizanskega odporniškega gibanja.

Leta 2021 je bil ob grobu Anice Štefanič na Gradišču nad Srževico pri Ponikvi spominski obred. FOTO: Barbara Selčan

Kaj bi bilo, po vašem mnenju, potrebno še storiti, da bi v Sloveniji prišlo do dokončnega preloma s komunističnim sistemom?

Sprejetje zgoraj navedenih zakonov predstavlja pomemben korak pri odpravljanju posledic komunističnega revolucionarnega nasilja. Z njimi je namreč Republika Slovenija eksplicitno priznala, da so v Sloveniji komunisti med vojno in po njej kršili temeljne človekove pravice in svoboščine. Vendar nikakor ne sme ostati samo pri tem, saj v Sloveniji še vedno nismo obsodili komunističnega totalitarizma in njegovega nasilja, kar bi moral opraviti Državni zbor s sprejetjem posebne deklaracije. Šele ko bo storjeno tudi to, bo v Sloveniji prišlo do dokončnega preloma s komunističnim sistemom in njegovo ideologijo. Žal nekatera dejanja sedanje vlade ne dopuščajo upanja, da se bo to zgodilo že v obdobju njenega mandata. Nekatere njene poteze namreč nakazujejo, da obstoja žrtev komunističnega nasilja ta vlada sploh ne priznava. Kako sicer drugače razumeti to, da je maja lani kar na dopisni seji ukinila 17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. To je bilo skrajno zavržno dejanje, proti kateremu smo se slovenski zgodovinarji kritično odzvali in od vlade zahtevali, da ta svoj sklep prekliče, vendar do danes tega ni storila.

Druga z leve Olga Kukovič iz Planine pri Sevnici, ki so jo umorili partizani pozno jeseni 1944.

Ko ste vodili Sektor za popravo krivic in za narodno spravo, ki ga je leta 2005 ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm, ste izdali več del o povojnem komunističnem nasilju v Sloveniji. Zdi se, kot da ste se s to problematiko ukvarjali samo vi, čeprav je bilo na njem zaposlenih še nekaj zgodovinarjev. Kako to?

Ob prevzemu vodenja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo oktobra 2005 sta bila v njegovem raziskovalnem delu poleg mene zaposlena še dva zgodovinarja, ki se jima je kasneje pridružil še pravnik. Nihče izmed njih ni imel dovolj potrebnega znanja s tega področja, da bi se lahko takoj uspešno vključil v raziskovalno delo, poleg tega pa, če povem odkrito, nihče od njih zanj tudi ni kazal kakšnega posebnega interesa. Ker je bil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo že od začetka pod hudim udarom tistih, ki se niso mogli sprijazniti z njegovo ustanovitvijo, je dr. Lovro Šturm od mene zahteval čimprejšnje rezultate, da bi upravičili njegov obstoj. Za nadzor nad njegovim delom je ustanovil strokovni svet, ki mu je predsedoval prof. dr. Peter Vodopivec, v njem pa so bili še prof. dr. Janez Kranjc, prof. dr. Jera Vodušek Starič in še nekateri drugi ugledni strokovnjaki s področja zgodovine in prava.

Iz prej navedenih razlogov je vse breme raziskovalnega dela na sektorju padlo name. Na srečo sem imel že pred prevzemom njegovega vodenja zbranega toliko materiala, da sem lahko v letih 2006, 2007, 2008 in 2009 pripravil za izdajo kar štiri zbornike dokumentov in pričevanj o komunističnem povojnem nasilju v Sloveniji. V vsakem izmed njih sem objavil tudi uvodno študijo o temi, na katero so se objavljeni dokumenti in pričevanja nanašali. Hkrati sem pripravil tudi dolgoročni plan raziskovalnega dela sektorja. S tem sem odločilno prispeval, da si je sektor v slovenski javnosti ustvaril potreben ugled, kar je predstavljalo dobro podlago za ustanovitev Študijskega centra za narodno spravo leta 2009.

Kot je znano, je leta 2009 usoda Študijskega centra za narodno spravo visela na nitki.

Napadi na Študijski center za narodno spravo so se pričeli že kmalu po njegovi ustanovitvi. Še silovitejši so postali potem, ko je na državnozborskih volitvah zmagala leva politična opcija in je vodenje ministrstva za pravosodje, pod katerega je Študijski center za narodno spravo spadal, prevzel minister Aleš Zalar. Ministrstvo za pravosodje je konec decembra 2009 proračunsko inšpekcijo pozvalo, naj preveri, ali sta njegova ustanovitev in financiranje zakonita. To je imelo za posledico, da so bila finančna sredstva za delovanje Študijskega centra začasno blokirana in ni bilo niti sredstev za izplačilo plač njegovim uslužbencem. Kljub vsemu do njegove ukinitve na srečo ni prišlo. Po nepreverjenih virih naj bi njegovo ukinitev preprečil tedanji predsednik vlade Borut Pahor, ki ni sledil jastrebom v svoji vladi, kakršen je bil minister za pravosodje Aleš Zalar. Ker jaz tedaj že nisem bil več direktor Študijskega centra za narodno spravo, se je z opisanimi težavami morala soočiti njegova direktorica dr. Andreja Valič.

Kako na vaše delo gleda slovenska zgodovinska stroka?

Lagal bi, če bi trdil, da so vsi slovenski zgodovinarji naklonjeni mojemu proučevanju komunističnega nasilja. To velja predvsem za nekdanje režimske zgodovinarje in za tiste mlajše zgodovinarje, ki so pod njihovim vplivom. Mednje, žal, spadajo tudi nekateri celjski zgodovinarji, ki mene kot zgodovinarja in moje raziskovalno delo popolnoma ignorirajo. Ti celjski zgodovinarji, med katerimi po svojem sovražnem odnosu do mene še posebej izstopa bivša direktorica Muzeja revolucije Celje Andreja Rihter in nekateri njeni nekdanji sodelavci iz te ustanove, so si tudi v celoti podredili Zgodovinsko društvo Celje. Kot sem zvedel iz prve roke, so na sestanku, na katerem so obravnavali pobudo o ponovni oživitvi njegovega delovanja, na pobudo Andreje Rihter sklenili, da jaz ne smem biti imenovan v noben njegov organ, kar se je tudi zgodilo. Tudi dandanes me ne vabijo na nobeno predstavitev zgodovinskih del, kaj šele, da bi organizirali predstavitev kakšne moje knjige. Mislim, da pa me velika večina slovenskih zgodovinarjev spoštuje in mi priznava, da sem na področju proučevanja komunističnega nasilja v Sloveniji opravil pionirsko delo. Dokaz za to je med drugim tudi to, da me je za Zoisovo priznanje, ki sem ga prejel leta 2013, predlagala zgodovinska stroka.

Milko Mikola je tudi avtor zgledno raziskane in napisane knjige o domači vasi Zgodovina Škofje vasi z okolico. Strukturno in vsebinsko je lahko knjiga vzor vsakemu avtorju, ki bo pisal krajevno zgodovino.

Katero vašo knjigo bi morda posebej izpostavili?

Vsaka iz med knjig, ki sem jih napisal in izdal mi je po svoje draga, vendar moje življenjsko delo predstavlja knjiga Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945, ki jo je leta 2012 izdala Celjska Mohorjeva družba v svoji redni zbirki. To je prvo zgodovinsko delo, v katerem je podan celovit pregled najtežjih oblik komunističnega nasilja v Sloveniji. Zanj sem leta 2013 tudi prejel Zoisovo priznanje. Knjiga je napisana skoraj izključno na podlagi arhivskih dokumentov in ustnih virov in predstavlja nekakšno sintezo mojega celotnega proučevanja komunističnega nasilja v Sloveniji. Zelo sem ponosen tudi na knjigo Sodni procesi na Celjskem 1944–1951, ker je moj knjižni prvenec. Prav tako sem zelo ponosen na knjigo Zgodovina celjske industrije, saj podobne monografije, kolikor mi je znano, ne premore nobeno drugo slovensko mesto.

Za zaključek nam povejte, ali načrtujete še kakšno novo knjigo?

Knjiga o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki, ki bo maja letos izšla pri vaši založbi, bo moja zadnja knjiga, ki sem jo napisal. Od leta 1995 pa do danes sem napisal enajst knjig in pripravil ter izdal osem zbornikov dokumentov in pričevanj, poleg tega pa sem napisal še več raznih drugih publikacij in prispevkov. Mislim, da je bilo zadosti. Nenazadnje bom aprila letos dopolnil že 78 let in nimam več toliko energije, kot sem je imel nekoč, pisanje zgodovinskih del pa je sila naporno delo.

Ivo Žajdela, Cerkev v očeh ZKS, Demokracija, 16. 10. 2003Ivo Žajdela, Komunistično uničevanje Celja, Demokracija, 17. 3. 2016

Ivo Žajdela, Grozote v Šentvidu in na Teharjah, Demokracija, 26. 2. 2009Milko Mikola, Morija petih deklet, Demokracija, 7. 8. 2003

Milko Mikola, Umori brez vesti, Demokracija, 14. 8. 2003Milko Mikola, Dekletov grob na Gradišču, Demokracija, 31. 5. 2007

Milko Mikola, Tragična usoda pogumne ženske, Demokracija, 26. 5. 2016Milko Mikola, Komunistično nasilje nad ženskami v Sloveniji, Demokracija, 9. 3. 2017

1/15