Nadaljevanje iz: Milko Mikola, partizanski umor, ameriški pilot Filip Filipović [2]

Olga Kukovič iz Planine pri Sevnici

»Med prebivalci Planine pri Sevnici in Šentvida pri Planini je še danes živ spomin na zločin, ki so ga partizani pozno jeseni 1944 storili nad Olgo Kukovič s Planine pri Sevnici. O njenem umoru nimamo na razpolago nobenega pisnega vira. Edini vir so tako pričeva­nja še živečih krajanov, ki so bili žive priče zločina. Po njihovem pripovedovanju je Olga Kukovič veljala za izredno lepo dekle s svetlimi dolgimi lasmi. Pred vojno je v svojem kraju delovala v kulturnem društvu in tudi nastopala v raznih igrah. Ko je poleti 1944 na Kozjanskem nastalo t. i. osvobojeno ozemlje in ko so partizani zasedli tudi Planino pri Sevnici, je bila nad njimi celo zelo navdušena.« Tako je zgodovinar dr. Milko Mikola začel pripoved o umoru Olge Kukovič v prispevku Umori brez vesti (Demokracija, 14. 8. 2003).

18. junija 2024 je založba Družina izdala najnovejšo knjigo dr. Milka Mikole z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem.

Ustrelili in zakopali so jo v Farovški hosti

Mag. Štefan Tiselj iz Celja, ki je kot otrok v času vojne živel na Planini pri Sevnici, se je spominjal, kako je Kukovičeva njemu in drugim otrokom šivala na kape rdeče zvezde. Nekega dne, verjetno novembra 1944, so jo partizani aretirali in odgnali v Šentvid pri Planini in jo zaprli v tamkajšnje župnišče, ki je bilo prazno, ker so Nemci župnika izselili. Tam so jo zasliševali pod obtožbo, da je nameravala partizane izdati. Dokaz naj bi bilo pismo, ki so ga našli pri njej.

Po nekaj dneh zaslišanja je partizansko »sodišče«, katerega član je bil tudi učitelj iz Planine pri Sevnici J. R. z vzdevkom Žani, dekle »obsodilo« na smrt. Odgnali so jo v bližnjo Farovško hosto, jo tam v globeli ustrelili in zakopali. Zločin naj bi izvršil F. Ž., ki so mu domačini zaradi grbe dali vzdevek Punkelc. Veljal je za človeka, ki je opravljal partizanske umore »narodnih izdajalcev« in se s tem pred ljudmi celo hvalil.

Olgin grob je odkrila Darinka Koprivc iz Šentvida pri Planini. Ker je bilo truplo zakopano zelo plitvo, so se po njenem pripovedovanju iz njega še videli svetli lasje, po katerih je tudi takoj ugotovila, da je tam zakopana Olga.

Umor Olge Kukovič je bil »navaden umor«

Ljudje v teh krajih zgodbi o Olginem izdajstvu, s katero so morilci hoteli pred njimi opravičiti njen umor, že takrat niso verjeli in so prepričani, da ji je bilo pismo, ki naj bi ga bili partizani našli pri njej, podtaknjeno z namenom, da so jo lahko obtožili izdajstva in so se je lahko znebili. V času, ko so bili na Planini pri Sevnici partizani, se je namreč v Kukovičevo Olgo, ki je bila, kot že rečeno, zelo lepo dekle, zagledal neki partizanski častnik. Med njima se je vnela ljubezen in Olga naj bi bila z njim tudi zanosila. Ker pa so bile v partizanih ljubezenske zveze z ženskami nezaželene, povrh vsega pa je bil ta častnik že poročen, se je je hotel znebiti, kar je bilo najlaže izvesti tako, da so ji naprtili izdajstvo in jo usmrtili. »Toda tudi če bi dekle izdajstvo resnično zagrešilo, bi je po predpisih partizanskega kazenskega sodstva ne smeli kar tako usmrtiti, ampak bi jo morali izročiti sodišču IV. operativne cone, senat pri komandi Kozjanskega vojnega področja, ki je bilo pristojno za sojenje civilnim osebam na območju Kozjanskega. Tako pa njeno ime v vpisniku tega sodišča zaman iščemo med obsojenimi, kar samo potrjuje pravilnost domneve, da je pri usmrtitvi Olge Kukovič šlo za samovoljno usmrtitev in za navaden umor,« je o tem zapisal Mikola.

Druga z leve Olga Kukovič iz Planine pri Sevnici.

Grob brez križa v globeli Farovške hoste

Kot je pripovedoval Ivan Kranjc iz Šentvida pri Planini, so celo nekateri partizani takrat govorili, da dekle v resnici ni ničesar zakrivilo in da jo bodo usmrtili po nedolžnem. Na dan, ko se je to resnično zgodilo, mu je neki partizanski bolničar prizadeto dejal, da bodo spet ubili enega nedolžnega.

Ker so krajani Šentvida pri Planini vedeli, da je dekle po krivem obtoženo izdajstva, se jim je smilila, zato so ji v župnišče, kjer so jo imeli zaprto, pošiljali hrano. Ena od prinašalk je bila Julka Jazbinšek iz Šentvida pri Planini. Svojo pripoved o tem, kako je zaprti Olgi Kukovič v šentviško župnišče nosila hrano in kako žalostno usodo je ta doživela, je prizadeto sklenila z besedami: »Nam vsem se je zelo smilila, a kaj, ko pa ji nismo mogli nič pomagati.« Posmrtni ostanki Olge Kukovič še vedno počivajo v globeli Farovške hoste v Šentvidu pri Planini. Na kraju, kjer je njen grob, ni niti križa ali kakšnega drugega znamenja, ki bi pričalo o tem, kdo tam počiva.

Rozika Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini

Tudi zgodba o tragični usodi Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini je enako tragična kot zgodbe deklet, ki so že bile opisane, le da se od njih nekoliko razlikuje. Rozike Verk partizani namreč niso umorili, so ji pa povzročili tolikšno gorje, da si je sklenila sama vzeti mlado življenje. To so ji storili prav tisti domači terenci in aktivisti, ki so med drugim umorili ameriškega pilota Filipa Filipovića, o katerem je dr. Milko Mikola pisal v Demokraciji (27. marca 2003), in sem zgodbo objavil v prejšnjem prispevku. Ti so na območju Sv. Petra na Medvedjem selu (danes se kraj imenuje Kristan Vrh), Kačjega Dola, Malih in Velikih Roden in Cest v letih 1944–1945 nad domačini izvajali strahovito nasilje. Poleg številnih ropov živine in drugega premoženja so zagrešili tudi tri umore. Poleg že omenjenega ameriškega pilota so umorili še kmeta Alojza Žolgerja iz Kačjega Dola in mladega fanta Antona Čakša iz Cest pri Rogaški Slatini.

Roziko so partizani posilili

Med tistimi, ki so jih ti zločinci ropali, so bili tudi Verkovi iz Kačjega Dola. Njihovo domačijo so obiskali 15. avgusta 1944 ponoči. Po navedbah pisnega vira so gospodinji Rozi Verk, od katere so zahtevali 20.000 nemških mark (RM), grozili, »da jo bodo obesili, če jim zahtevane vsote ne izroči, ji vzeli nekaj zlatnine, 30 kg masti, 4 litre olja, kakih 12 kosov pralnega mila, 4 dežnike, okrog 1.500 RM, neugotovljeno količino posteljnega perila in žepno svetilko«. Z grožnjami so tudi dosegli, da jim je povedala, kje hrani v masti zalito meso. Tega je imela shranjenega v gorci. Ko se je ponudila, da jih bo tja sama vodila, v to niso privolili, ampak so zahtevali, da jim gorco pokaže in odklene njena mlada hči Rozika. Ko jih je dekle prignalo tja, so jo posilili, kar je njena mati verjetno tudi slutila, da se bo zgodilo. Za pošteno in krščansko vzgojeno dekle je bil to seveda strahoten šok. Da pa bi bila zanjo tragedija še večja, je s posiljevalcem zanosila. Rozika, ki je imela fanta, s katerim sta načrtovala tudi poroko, onečaščenja svoje dekliške časti nikakor ni mogla preboleti. Odločila se je, da si bo sama vzela življenje, To je tudi storila. V kraju Podplat se je vrgla pod vlak in tako žalostno končala svoje komaj prebujajoče se življenje. Preden je to storila, je v slovo svojim domačim napisala pretresljivo poslovilno pismo, ki se je žal ohranilo samo v prepisu kot tipkopis.

Rozika Verk je v slovo domačim napisala pretresljivo poslovilno pismo, ki se je ohranilo samo v prepisu kot tipkopis.

Za zločin je dobil medaljo za hrabrost

Zločincem so po vojni za nekatere umore in rope sicer sodili, vendar so jih kmalu izpustili, ker so jih kot nekdanje partizane pomilostili. Tako kot nikoli niso odgovarjali za umor ameriškega pilota, niso nikoli odgovarjali za posilstvo in posredno za smrt Rozike Verk. Glavnega kolovodjo teh zločincev so po vojni celo odlikovali z medaljo za hrabrost, čeprav je oblast imela na razpolago vse podatke o njegovem zločinskem delovanju med vojno.

Angela Meh iz Šmartnega ob Paki

Zgodba o Angeli Meh iz Šmartnega ob Paki je zgodba o komaj 14-letnem dekletu, ki je postala žrtev partizanskega morilca v prvih dneh po koncu vojne. Med vojno je živela sama z očetom v kraju Slatine pri Šmartnem ob Paki, saj ji je mati že zgodaj umrla. K njihovi hiši so pogosto prihajali partizani. Ker je bila, čeprav še mlada, lepo dekle, so jo začeli nadlegovati. Najbolj je pri tem izstopal neki pripadnik Vojske državne varnosti (VDV), ki je na vsak način hotel, da postane njegovo dekle. To je bil verjetno razlog, da se je Angela Meh odločila partizane naznaniti Nemcem. Zaradi tega so jo ugrabili in 2. novembra 1944 »obsodili« pred partizanskim vojaškim »sodiščem« na smrtno »kazen« z ustrelitvijo. Iz vpisnika »vojaškega sodišča« IV. operativne cone pa je razvidno, da ji je višje partizansko »vojaško sodišče« smrtno »kazen« spremenilo v »kazen« prisilnega dela z odvzemom prostosti. »Kazen« je tudi prestajala, ko je v zimi 1944–1945 morala za partizane kopati jarke.

Ljudi so ugrabljali in se šli psevdosodnike

Seveda je tudi v tem primeru šlo za zločinsko početje komunistov, saj ti, ki so ugrabljali ljudi in se šli »sodišče«, niso imeli nikakršne legalnosti ne legitimnosti. Enostavno: šlo je za bando.

Angeli Meh se je po prestani »kazni« po vojni vrnila k očetu v Slatine. Tu pa jo je poiskal prej omenjeni vedevejevec, jo ugrabil in odgnal v bližnji gozd, kjer jo je umoril s kamnom. Kljub hudim poškodbam na glavi je dekle preživelo in se vrnilo domov. Ko je za to izvedel morilec, se je znova vrnil in jo v gozdu umoril s strelom. Njeni domači si njenih posmrtnih ostankov niso upali prenesti na pokopališče, tako da so še danes v gozdu na kraju, kjer ji je komunistični zločinec odvzel mlado življenje.

Milko Mikola, Umori brez vesti, Olga Kukovič, Demokracija, 14. 8. 2003Nadaljevanje v: Milko Mikola, Anica Štefanič, komunisti, umori, ženske [4]

1/4