Dr. Milko Mikola je zgodovinar, upokojeni arhivist Zgodovinskega arhiva Celje, nekdanji vodja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, vztrajen raziskovalec povojnega komunističnega nasilja na Slovenskem, avtor številnih publikacij (poleg ostalih devet knjig o komunističnem nasilju in osem knjig z dokumenti o komunističnem nasilju). Za knjigo Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 je leta 2013 prejel Zoisovo priznanje, najvišjo državno nagrado za dosežke na področju znanstvenoraziskovalnega dela.

Dr. Milko Mikola FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so umorili 2.314 žensk in 617 otrok

V knjigi Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem (236 strani) dr. Milko Mikola podrobno obravnava nasilje, ki so ga komunisti na Slovenskem izvajali med drugo svetovno vojno in v prvih povojnih letih nad ženskami in otroki, ki bi poleg ostarelih, bolnih, ranjencev ter invalidov kot najranljivejša družbena skupina morali ne glede na čas in okoliščine uživati posebno zaščito.

Po doslej ugotovljenih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino so pripadniki komunističnih paravojnih skupin med vojno in po njej na Slovenskem umorili 2.314 žensk in 617 mladoletnih oseb (otrok). »Priznati je seveda treba, da so enake zločine izvajali tudi pripadniki drugih vojaških formacij na Slovenskem, vendar še zdaleč ne v tolikšni meri in s tako krutostjo,« je k tema strašnima številkama dodal dr. Mikola.

Knjiga prinaša sistematičen in podroben prikaz izvajanja nasilja med vojno (z opisi številnih partizanskih umorov po posameznih slovenskih pokrajinah) in po njej, upoštevajoč koncentracijska taborišča za ženske in otroke, kazenske ustanove za ženske, prisilno delo ter sodne umore.

Sočutje do oseb, ki so jih ubili komunisti

Kot je zapisal v knjigi (in dejal na predstavitvi), ga je k pisanju spodbudilo predvsem sočutje do žrtev komunističnega nasilja, posebno še do žensk in otrok. »Dodatno spodbudo za njeno pisanje pa mi je dalo to, da nekateri apologeti propadlega komunističnega režima na Slovenskem še danes poudarjajo, kako so bili komunisti tisti, ki so slovenskim ženskam prvi dali volilno pravico in jim omogočili njihovo emancipacijo. Takšne njihove trditve so ne le popolnoma nesmiselne, saj volilna pravica v totalitarizmu nima nikakršnega pomena, ampak zvenijo tudi nadvse cinično ob dejstvu, da so bili v vsej zgodovini slovenskega naroda ravno komunisti prvi, ki so dvignili roko nad slovenske matere, dekleta in celo nad otroke ter nad njimi zagrešili najhujše zločine.«

V tem pogledu po njegovem slovenski komunisti niso bili nič boljši od okupatorjev, med katerimi je najhujše zločine nad slovenskimi ženskami in otroki izvajal zlasti nemški okupator, ki je Slovenke streljal kot talke, jih skupaj z njihovimi otroki pošiljal v koncentracijska taborišča ter slovenske otroke pošiljal v Nemčijo, kjer so jih dajali v posvojitev nemškim zakonskim parom brez otrok.

V torek, 18. junija 2024, je zgodovinar dr. Milko Mikola v Galeriji Družina v Ljubljani predstavil svojo najnovejšo knjigo z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem, ki jo je izdala založba Družina. FOTO: Ivo Žajdela

Eno najbolj zločinskih poglavij slovenske zgodovine

V posameznih primerih so slovenski komunisti v svoji okrutnosti nad ženskami in otroki nemške okupatorje celo prekašali, kar velja predvsem za njihovo okrutno znašanje nad romskimi materami in njihovimi otroki Na Dolenjskem in Notranjskem pomladi in poleti 1942, ki so jih morili na zverinske načine.

»Komunistično nasilje nad ženskami in otroki na Slovenskem, ki se je začelo med vojno 1941–1945 in se nadaljevalo še prva povojna leta, predstavlja eno najbolj tragičnih poglavij celotne slovenske zgodovine. V slovenskem zgodovinopisju je ta tematika sicer delno že obdelana v delih, ki obravnavajo komunistično revolucionarno nasilje nad civilnim prebivalstvom, še vedno pa nimamo posebne študije, v kateri bi bila prikazana v vsej njeni razsežnosti. Ker tudi ta knjiga, ki je pred bralcem, komunistično nasilje nad ženkami in otroki na Slovenskem obravnava zgolj okvirno, ta naloga slovenske zgodovinarje še čaka,« je dr. Mikola pozval zgodovinarje k njihovemu osnovnemu delu.

S strani vodstva komunistične revolucije načrtovana zločinska dejanja

Kot je poudaril, pri nasilju nad civilisti, ki so ga komunisti na Slovenskem izvajali med vojno in v prvih povojnih letih, nedvomno najbolj izstopa nasilje nad ženskami in otroki, saj ti poleg ostarelih, bolnih, ranjencev in invalidov predstavljajo najbolj ranljivo družbeno skupino in bi morali ne glede na čas in okoliščine uživati posebno zaščito. Slovenski komunisti se na to niso ozirali in so v svojem nasilju nad njimi šli celo tako daleč, da so jih morili in s tem zagrešili zločine, za katere ni in ne more biti opravičila. Pri tem ni šlo samo za nekaj primerov in tudi ne zgolj za ekscese posameznikov, ampak za od strani vodstva komunistične revolucije načrtovana zločinska dejanja, ki so bila utemeljena v komunistični ideologiji, kateri so slovenski komunisti sledili pri izvajanju svoje revolucije.

Boj proti okupatorju podlaga za boljševizacijo Slovenije

V uvodu v knjigi je citiral misli dveh znanih osebnosti. Kot je ugotavljal dr. France Bučar (Rojstvo države, Radovljica, 2007, str. 98 in 99), »borba proti okupatorju in osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva. Bila sta le sredstvi za višji cilj: z osvoboditvijo in prevzemom oblasti, ki jo dobijo v roke komunisti, ustvariti podlago za boljševizacijo Slovenije, kot del širšega projekta boljševizacije vse Evrope.«

Za uresničitev tega cilja so bili slovenski komunisti pripravljeni odstraniti vsakogar, ki bi temu nasprotoval. Milovan Đilas, eden izmed ideologov in voditeljev komunistične revolucije v Jugoslaviji, je zapisal (Wartime, London, 1977, str. 75): »Kdor želi voditi vojno in revolucijo, mora biti pripravljen ubijati, ubijati svoje sonarodnjake, celo svoje prijatelje«.

K temu je dodal, da je v tem kontekstu treba obravnavati tudi zločine, ki so jih slovenski komunisti med vojno in po njej zagrešili nad ženskami in otroki kot tudi nad moškimi.

Predstavitev je vodila Manica Ferenc. FOTO: Ivo Žajdela

Posledice sledenja sovjetskim boljševikom so bile strahotne

Tako kot pri izvajanju revolucije so se slovenski komunisti tudi pri izvajanju nasilja nad ženskami in otroki zgledovali po ruskih boljševikih, ki so v noči s 17. na 18. julij 1918 v Jekaterinburgu umorili celotno carjevo družino: carja Nikolaja II., njegovo ženo Aleksandro, njune hčere Olgo, Tatjano, Marijo in Anastazijo ter sina Alekseja, ki je bil še majhen otrok. S tem so boljševiki pokazali, da pri izvajanju revolucionarnega terorja niso imeli nobenih pomislekov in slovenski komunisti so jim pri tem sledili. Posledice tega so bile strahotne, saj je bilo po doslej ugotovljenih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino od strani pripadnikov komunističnih vojaških formacij med vojno in po njej na Slovenskem umorjenih 2.314 žensk in 617 mladoletnih oseb, od katerih je bilo 129 deklet.

Najhujši zločini na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini

Če bi ubite razvrščali po posameznih slovenskih pokrajinah, bi ugotovili, da jih je bilo daleč največ z območja Notranjske, Dolenjske in Bele krajine, kar je bila posledica dejstva, da sta v teh pokrajinah med vojno komunistična revolucija in z njo povezano komunistično nasilje dosegla največje razsežnosti. Poleg posameznikov so tu tarča komunističnega revolucionarnega nasilja postale cele družine skupaj s starci, ženskami in otroki. To niso bile samo slovenske, ampak tudi romske družine, nad katerimi so komunisti spomladi in poleti 1942 uprizorili pravi masaker. Do komunističnega revolucionarnega nasilja nad ženskami in otroki je med vojno sicer prihajalo tudi v ostalih slovenskih pokrajinah, vendar v neprimerno manjšem obsegu kot na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini.

Dr. Milko Mikola s svojo najnovejšo knjigo Neoprostljivo. Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem. FOTO: Ivo Žajdela

Najhuje v povojnih koncentracijskih taboriščih OZNE

Kot je spomnil dr. Mikola, so komunisti z nasiljem nad ženskami in otroki so nadaljevali tudi po končani vojni. Najhujšega so izvajali v prvih povojnih mesecih, ko je komunistična oblast izvajala »čiščenje«, v okviru katerega so izvajali množične pomore tako imenovanih narodnih sovražnikov, med katerimi so se poleg pripadnikov Slovenskega domobranstva znašle tudi žene, matere in dekleta, v posamičnih primerih pa tudi otroci. Najhuje so trpeli tisti, ki so jih zaprli v koncentracijska taborišča OZNE, kjer so živeli v izredno težkih razmerah. Ker je bilo največ komunističnih koncentracijskih taborišč na Štajerskem, je razumljivo, da je bilo po vojni največ umorjenih žensk in otrok v tej pokrajini. Med otroki so ubili večinoma tiste nemških staršev.

Poleg umorov, ki so predstavljali najtežji zločin, so komunisti po vojni nad ženskami in delno tudi nad otroki izvajali tudi nekatere druge oblike nasilja, med katerimi je izpostavil zlasti njihovo množično obsojanje na odvzem prostosti s prisilnim delom, pošiljanje v delovna taborišča ter izgone celih družin iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, kjer so bile izpostavljene trpinčenju in nečloveškim razmeram.

Umori Romov leta 1942 in umori dojenčkov na Teharjah

 Dr. Milko Mikola je v pogovoru za Slovenski čas (št. 167, marec 2024) dejal: »Vsak umor človeka je tragičen in grozen, še toliko bolj pa to velja za umore žena, mater in otrok, saj ti predstavljajo najbolj ranljivo družbeno skupino ter bi zato morali tudi med vojno uživati zaščito. Seveda sem pri zbiranju gradiva za to knjigo naletel na številne primere takšnih zločinov nad ženskami in otroki, ki so me močno prizadeli. Izpostavil bi predvsem dva primera, ki sta me še posebej prizadela. Prvi se nanaša na pomore Romov na Dolenjskem in Notranjskem pomladi in poleti 1942, ko so partizani pomorili celotno tamkajšnjo romsko populacijo ter niso prizanesli niti materam in najmlajšim otrokom. Pri tem zločinskem početju svojih žrtev niso morili samo s streljanjem, marveč tudi na druge okrutne načine. Po pričevanju nekega očividca so npr. pripadniki Šercerjevega bataljona 17. maja 1942 v Benkovi gmajni v soteski Iške pri Iški vasi najmlajše romske otroke morili tako, da so jih prijeli za noge in jih z glavo treščili ob drevo. Drug primer okrutnega pomora majhnih otrok, ki me je prav tako močno prizadel, pa se je zgodil junija 1945 v teharskem koncentracijskem taborišču. Po pričevanju nekaterih preživelih zapornikov tega koncentracijskega taborišča in nekega domačina so materam odvzeli najmlajše otroke, ki še niso znali hoditi, in jih izpostavili junijski sončni pripeki, da so umrli v strašnih mukah.«

1/13