Dr. Milko Mikola je pisal o različnih oblikah komunističnega nasilja. Pravkar je založba Družina izdala njegovo najnovejšo knjigo z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem, v kateri je izrazil svoje veliko znanje in nam tako podaril še en izjemni dokument o tem, kaj se je v Sloveniji dogajalo v zadnjem stoletju in zakaj je Slovenija danes takšna, kot je, moralno in človečnostno zelo vprašljiva država oziroma družba.

18. junija 2024 je založba Družina izdala najnovejšo knjigo dr. Milka Mikole z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem.

Partizanski umori brez vesti

O partizanskih umorih žensk med drugo svetovno vojno na Štajerskem oziroma na širšem območju Celja je pisal že pred dvajsetimi leti. Najprej v dveh prispevkih z naslovoma Morija petih deklet (Demokracija, 7. 8. 2003) in Umori brez vesti, (Demokracija, 14. 8. 2003), nato pa še v prispevku z naslovom Dekletov grob na Gradišču (Demokracija, 31. 5. 2007). Kot neke vrste uvod v njegovo zdaj izdano knjigo naj v treh nadaljevanjih povzamem omenjene prispevke. Dodal bom še dve njegovi zgodbi.

O partizanskih umorih šestih žensk

Opisal je partizanske umore šestih mladih deklet iz različnih krajev širšega celjskega območja: Karoline Urbanček iz Št. Iija pri Dramljah, Anice Mejavšek iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini, Olge Kukovič iz Planine pri Sevnici, Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini, Angele Meh iz Slatin pri Šmartnem ob Paki in Anice Štefanič iz Zbelovega pri Ločah pri Poljčanah.

Komunistično nasilje je bilo enako tudi na Štajerskem

»Komunistično revolucionarno nasilje v obdobju okupacije na Štajerskem je v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami še dokaj slabo raziskano. Predvsem je to posledica dejstva, da je pozornost zgodovinarjev in drugih raziskovalcev teh medvojnih dogajanj še vedno obrnjena predvsem k območju takratne Ljubljanske pokrajine (Ljubljana, Dolenjska z Belo krajino, Notranjska), kjer je to nasilje že med vojno doseglo nezaslišane razsežnosti. Pri večini njih še vedno velja prepričanje, da se na Štajerskem med vojno kaj takšnega ni dogajalo in da je komunistični teror tu nastopil šele po končani vojni maja 1945. Vendar se čedalje bolj kaže, da Štajerska v tem tragičnem medvojnem dogajanju med slovenskimi pokrajinami ni bila nikakršna izjema, le da je tu komunistično revolucionarno nasilje postalo bolj množično šele leta 1944, ko se je partizansko gibanje s prihodom XIV. divizije okrepilo. Širše celjsko območje pri tem ni bilo nobena izjema. Žrtve tega nasilja so bili ne glede na starost tako moški kot ženske in celo otroci.« Tako je v uvodu zapisal leta 2003.

Čisti zločini

Najprej je leta 2003 prikazal partizanske umore petih mladih deklet iz raznih krajev širšega celjskega območja: Karoline Urbanček iz Št. Iija pri Dramljah, Anice Mejavšek iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini, Olge Kukovič iz Planine pri Sevnici, Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini in Angele Meh iz Slatin pri Šmartnem ob Paki. »Opis njihovih tragičnih usod sem izbral ne samo zato, ker je šlo za mlada dekleta, od katerih sta bili dve še otroka, ampak tudi zato, ker lahko zanje z vso gotovostjo trdimo, da niso ničesar zakrivila. Spričo tega so njihove usmrtitve predstavljale navaden umor in čisti zločin, za katerega ni nobenega opravičila; to še toliko bolj, ker so jih usmrtili mimo sodišča, brez vsakega sodnega postopka. V tistem času, ko so partizani nad njimi storili zločin, sta namreč za celjsko območje že obstajali dve stalni območni partizanski sodišči (Vojaško sodišče IV. operativne cone, senat pri komandi Zgornjesavinjskega področja, in Vojaško sodišče IV. operativne cone, senat pri komandi Kozjanskega vojnega področja), ki sta po partizanskih predpisih bili edini pristojni za sojenje civilistom.«

K temu Mikolovemu mnenju dodajam, da so bila tovrstna partizanska »sodišča« povsem nelegalna in nelegitimna, tako kot vse, kar so počeli komunisti s svojimi paravojskami med vojno, in tudi po vojni, ko so nasilno uvedli totalitarni režim.

Umor 13-letnega dekleta Karoline Urbanček

Umor Karoline Urbanček iz Št. lija pri Dramljah je vsekakor predstavljal enega največjih partizanskih zločinov na Celjskem, saj je bila deklica takrat, ko so jo umorili, stara komaj 13 let. Partizani so pozno jeseni 1944 umorili kar tri člane družine Urbanček. Najprej so 13. novembra 1944 umorili Jožeta Urbančka, mesec dni kasneje pa še njegovo ženo Heleno in hčer Karolino. Iz ohranjene dokumentacije o tem zločinu, ki pa je nastala šele po vojni, vzroka za njihov umor ne zvemo, saj je v njej navedeno samo to, da so bili »likvidirani« kot zločinci in »narodni sovražniki«.

Umor mame in 13-letne hčerke

Po navedbah neke nekdanje partizanske aktivistke je Karolino Urbanček in njeno mater Heleno 12. decembra 1944 zajela partizanska patrulja na poti v Sv. Jurij pri Celju (sedanji Šentjur), ko naj bi šli prijavit partizane. Pri Heleni Urbanček naj bi namreč našli pismo s podatki o partizanih, ki naj bi ga izročila nemškim oblastem v Sv. Juriju. Koliko te navedbe držijo, ni mogoče preveriti, ker o tem nimamo nobenih pisnih virov. Pa tudi če bi to držalo, za umor njene hčere Karoline, ki je bila stara komaj 13 let, ni nobenega opravičila. Domnevamo lahko, da so jo umorili, ker so se je hoteli znebiti kot priče, ki bi, če bi ostala živa, edina vedela, kaj so storili z njeno materjo. Z njenim umorom pa so vse sledi za svojim zločinom hoteli zabrisati. Vendar je po vojni komunistična oblast sama nehote poskrbela za pisni dokaz o tem partizanskem zločinu.

Komunisti so po umorih umorjene še izropali

Okrajno sodišče v Celju je namreč 25. januarja 1946 na podlagi 28. člena zakona o zaplembi imovine izdalo odločbo o zaplembi premoženja Jožeta, Helene in Karoline Urbanček, v kateri je kot obrazložitev za zaplembo navedlo, da so bili navedeni »v teku vojne kot vojni zločinci in narodni sovražniki ustreljeni«. »To, da je tudi sodišče komaj trinajstletno Karolino preprosto razglasilo za zločinko in »narodno sovražnico« in s tem tudi opravičevalo njen umor, samo kaže, kakšno je bilo tedanje sodstvo v Sloveniji,« je dodal Mikola.

Anica Mejavšek iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini

Partizani so zločin nad mladim dekletom Anico Mejavšek storili v bližini Sloma pri Ponikvi. Naključje je naneslo, da so jo odgnali v smrt prav iz iste hiše, v kateri se je rodil Anton Martin Slomšek. Tragedija komaj dobrih dvajset let stare Anice Mejavšek, doma iz Kostrivnice pri Rogaški Slatini, se je začela, ko je jeseni 1944 prišla služit h kmetu Francu Senici na Zgornjih Selcah pri Ponikvi Njen gospodar je bil dezerter iz nemške vojske in se je skupaj z nekaterimi partizani terenci in aktivisti udeleževal nočnih pohodov, ko so nad tamkajšnjim prebivalstvom izvajali nasilje: od ropov premoženja, pretepanja, posilstev pa vse do umorov. Za vse to je vedela tudi Anica.

Preden so partizani Anico Mejavšek umorili, so jo imeli več dni zaprto v Seničevem mlinu na Zgornjih Selcah in jo posiljevali.

Umorjeno Anico so potisnili v lisičji rov

Ko so jo jeseni 1944 nemške oblasti poslale na t i. Arbeitsdienst na posest­vo Slom (na nekdanjo Slomškovo domačijo), so jo člani te zločinske združbe sklenili umoriti, da jih ne bi prijavila nemškim oblastem. Neke noči januarja 1945 so jo na Slomu ugrabili, jo odgnali v gozd in umorili. Po navedbah pisnega vira se je to zgodilo 14. januarja 1945, usmrtili pa naj bi jo bili s strelom v glavo. Njeno truplo so potisnili v lisičji rov, kjer ga je 18. februarja 1945 po naključju odkril kmet Anton Golež, po domače Modričev Tonč, iz Jerebinjeka (zdaj Ponkvica), ki je bil lovec in je takrat zalezoval lisice. Ko se je ustavil ob nekem lisičjem rovu, je opazil, da iz njega moli človeška roka. Tako je bil ta zločin odkrit, Aničine posmrtne ostanke pa so prenesli na pokopališče na Ponikvi, kjer počivajo še danes.

Preden so partizani Anico Mejavšek umorili, so jo imeli več dni zaprto v Seničevem mlinu na Zgornjih Selcah in jo posiljevali.

Partizani so Anico posiljevali, nato pa umorili s krampom

Tragedija Anice Mejavšek pa je bila dejansko še mnogo hujša, kot jo je mogoče razbrati iz pisnega vira, je zapisal Mikola. »Kot so mi pred skoraj desetimi leti pripovedovali nekateri starejši prebivalci tamkajšnjih krajev, ki so se tega zločina še živo spominjali, Anice Mejavšek morilci niso umorili s strelnim orožjem, kot to navaja pisni vir, ampak s krampom ali nekim drugim orodjem. Preden so jo umorili, so jo imeli več dni zaprto v Seničevem mlinu na Zgornjih Selcah in jo posiljevali. Ena izmed prič, ki je vse to početje z nesrečnim dekletom videla in slišala, je bila zdaj že pokojna Julijana Lah (po domače Rebiratova), ki je živela v neposredni bližini omenjenega mlina. Ta mi je povedala, da je neke januarske noči leta 1945, ko je v svinjaku bedela pri svinji, ki je pričakovala naraščaj, iz mlina, v katerem je bila zaprta Anica, nenadoma zaslišala njen tako presunljivi krik, da je od groze planila iz svinjaka in zbežala v hišo. Kmalu zatem je videla zločince, ko so šli proti gozdu in si na poti svetili s petrolejko. Po njenem mnenju so tisto noč dekle umorili in jo nato že mrtvo odnesli v gozd, kjer so jo, kot že rečeno, potisnili v lisičji rov.«

Mikola je dodal, da so zaradi silnega ogorčenja tamkajšnjega prebivalstva nad zločini in ropi, ki so jih storili omenjeni partizani, te po vojni postavili pred vojaško sodišče. To jih je marca 1947 sicer obsodilo na dokaj visoke zaporne kazni, vendar so bili vsi kot udeleženci NOB že naslednje leto na prostosti, ker jih je Prezidij ljudske skupščine LRS pomilostil.

Umorjeno Anico Mejavšek so pokopali na Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Milko Mikola, Morija petih deklet, Demokracija, 7. 8. 2003Nadaljevanje v: Milko Mikola, partizanski umor, ameriški pilot Filip Filipović [2]

1/5