Nadaljevanje iz: Milko Mikola, Anica Štefanič, komunisti, umori, ženske [4]

Komunisti so v prvih povojnih mesecih leta 1945 umorili na desettisoče ljudi. Ker se je oblast zavedala, da je to njeno početje zločin proti človečnosti, je vsako govorjenje o njem označila za laž in sovražno propagando, ki ima za cilj blatenje »ljudske oblasti«, kar je bila sopomenka za komuniste. Tistega, ki bi si kaj takšnega drznil storiti, je čakala najstrožja kazen. Kljub tej grožnji pa se je našla pogumna ženska, ki je že avgusta in septembra 1945, ko so se množični poboji komaj dobro končali, o teh zločinih ne le spregovorila, ampak je o njih hotela celo obvestiti Zahod. Ta pogumna ženska, ki so jo komunisti zato ubili, je bila Celjanka Elza Premšak.

Vendarle arhivsko gradivo o Elzi Premšak

O njej je bilo že nekaj napisanega, vendar je vse temeljilo v glavnem na ustnih virih. Edini dokument, ki je bil o tem do zdaj na razpolago, je ohranjena »sodba« Divizijskega vojaškega sodišča v Celju, ki je Elzo Premšak 22. maja 1947 obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Leta 2016 pa je zgodovinarju dr. Milku Mikoli uspelo v Arhivu Republike Slovenije dobiti dokumente Udbe za okraj Celje-mesto, ki omogočajo, da je lahko komunistični zločin nad njo nekoliko podrobneje prikazal. Poglejmo, kaj je o zločinu nad to pogumno žensko napisal v prispevku Tragična usoda pogumne ženske (Demokracija, 26. 5. 2016).

Elza Premšak

Bila je članica celjskega Sokola

Elza Premšak se je rodila 21. avgusta 1915 v Celju in tam živela do 25. maja 1947, ko so jo komunisti umorili. Njen dekliški priimek je bil Leskovšek. Poleg petih razredov osnovne šole je končala še štiri razrede meščanske in eno leto trgovske šole, nato pa se je leta 1933 kot uslužbenka zaposlila v Weinbergerjevi tekstilni tovarni Metka v Celju. Do okupacije aprila 1941 je bila članica celjskega Sokola. Novembra 1941 se je kot uslužbenka zaposlila v Westnovem podjetju. Tako kot od vseh uslužbencev je Max Adolf Westen tudi od nje zahteval, da je (8. aprila 1942) podpisala izjavo, da »sovražnikom nemškega rajha ne bo dajala nobenih podatkov o stanju v tovarni in da bo vsak pojav kakšne sabotaže ali drugih dejanj, ki bi bila v škodo Nemčije, javila njemu«.

Med vojno je sodelovala s komunisti

Vendar Premšakova kot zavedna Slovenka nikogar ni nikoli prijavila. Med okupacijo se je družila skoraj izključno s Slovenci, zaradi česar jo je Max Adolf Westen posvaril, naj to druženje opusti, vendar njegovega svarila ni upoštevala. S pomočjo brata Vilija Leskovška in bratranca Bojana Kencijana, ki sta kot aktivista delovala na terenu okoli Šmartnega v Rožni dolini, je septembra 1943 navezala stike z Osvobodilno fronto (OF) in začela z njo sodelovati. Predvsem je bila zadolžena za prenašanje pisem. Leta 1944 se je zaročila z Mirkom Kopušarjem, trgovskim pomočnikom iz Žalca, ki pa je 25. avgusta 1944 odšel v partizane in bil februarja 1945 ubit. Kasneje se je poročila z Geraldom Premšakom in s tem prevzela njegov priimek.

Dobro je bila informirana o pobojih na Celjskem

Iz zapisanega je razvidno, da je Elza Premšak sodelovala s partizani, kar pa še ni pomenilo, da se je tudi strinjala z nasiljem, ki ga je v prvih povojnih mesecih v Celju in njegovi bližnji ter širši okolici izvajala komunistična oblast. Posebno so jo prizadeli množični poboji. Zanje je največ zvedela od bratranca Bojana Kencijana, ki je bil v času njihovega izvajanja intendant pri Ozni za Celje-mesto, in od Josipa Čepina iz Sv. Petra pod Svetimi gorami (zdaj Bistrica ob Sotli), ki je bil v tistem času v Celju šofer pri Knoju in je vozil ujetnike iz zaporov Ozne (Starega piskra) v teharsko koncentracijsko taborišče, nekajkrat pa jih je peljal iz Celja na streljanje v Brežice. O izvajanju pobojev v Košnici pri Celju, na Zgornji Hudinji in na Teharjah pa ji je pripovedoval tudi Franc Železnik, s katerim se je spoznala že med okupacijo, vendar je stike z njim vzpostavila šele po končani vojni leta 1945.

Za Angleže je napisala poročilo o pobojih na Celjskem

Franc Železnik se je Premšakovi predstavil kot agent tajne britanske obveščevalne službe (Secret Intelligence Service) in je iz Avstrije ilegalno prihajal v Celje, kjer se je občasno z njo sešel. Celjani ga bolj poznajo po tem, da je 9. novembra 1945 organiziral rešitev Maxa Adolfa Westna iz Kazenskega taborišča Kočevje, kjer je prestajal zaporno kazen s prisilnim delom, na katero ga je 23. avgusta 1945 »obsodilo« Vojaško sodišče Ljubljanskega vojne­ga področja v Ljubljani.

Ker naj bi bil Franc Železnik sodeloval z britansko tajno obveščevalno službo, je Elza Premšak hotela to izkoristiti, da bi prek njega Britance in s tem Zahod obvestila o komunističnih zločinih na Celjskem. O tem je za britansko obveščevalno službo napisala dve poročili in ju izročila Francu Železniku. Prvo poročilo je napisala avgusta 1945, in sicer v nemščini. Kot je sama dejala, jo je k temu nagovoril Franc Železnik.

Omenila je tudi morišče v Hudi Jami

Kaj je v njem zapisala, je na zaslišanju pred Udbo za okraj Celje-mesto 30. januarja 1947 povedala naslednje: »V poročilo sem napisala o masovnih aretacijah tukajšnjega ljudstva, katerega se aretira, če je bil le količkaj v času okupacije za Nemce, ter da radi tega med tukajšnjim prebivalstvom vlada napram novi oblasti splošno nezadovoljstvo. Napisala sem tudi, kako se grdo postopa z aretiranci v taborišču Teharje, da so partizani pretepali v tem taborišču belogardiste, ki so bili takrat zaprti. Razen tega sem napisala tudi, da se vršijo masovne likvidacije ljudstva, katere izvršuje OZNA. K temu sem tudi omenila v poročilu, da so odločujoči faktorji teh likvidacij organi OZNE Leon, kateri je šef OZNE v Celju, in tov. Tomaž. Napisala sem tudi, da so radi tega ljudje v Celju zelo razburjeni. V poročilu sem tudi navajala kraje, kot Brežice, Košnica, Laško in Zg. Hudinja, kjer naj bi se vršile likvidacije ne­dolžnih ljudi. Da so sedaj na oblasti komunisti in da izvajajo diktaturo. Da je bilo v Košnici likvidiranih cca. tisoč belogardistov, kar sem tudi vnesla v poročilo. Omenila sem, tudi, da se pripornike vozi v Hudo luknjo /Hudo Jamo/, kjer se jih potem strelja.«

Udba je Elzo Premšak zaprla januarja 1947

Drugo poročilo je napisala septembra 1945, ko se je Železnik znova vrnil iz Avstrije. Tudi tega je napisala na pobudo Železnika, ki ji je dejal, »da ga bo nesel angleškemu guvernerju v Leoben, s katerim je bil povezan«. Njegova vsebina se ni bistveno razlikovala od tistega, kar je zapisala že v prvem poročilu.

Glede na to, da je Udba za okraj Celje-mesto Premšakovo aretirala šele konec januarja 1947, bi lahko sklepali, da je šele tedaj zvedela za njene stike s Francem Železnikom in za omenjeni poročili, ki ju je napisala in mu jih izročila, da bi ju posredoval Britancem. Kdaj natančno je to odkrila in kdo ji je posredoval te podatke, iz obstoječih dokumentov ni mogoče ugotoviti. Na podlagi pridobljenih podatkov je Udba za okraj Celje-mesto Elzo Premšak 29. januarja 1947 aretirala na delovnem mestu v pisarniških prostorih Tovarne emajlirane posode in jo odgnala v zapor v Starem piskru. Še istega dne (29. januarja) je Udba za okraj Celje-mesto Javnemu tožilstvu za okrožje Celje poslala predlog, da zoper priprto Elzo Premšak odredi preiskavo zaradi njenega »proti narodnega delovanja in održavanja zveze preko meje v Avstrijo s sovražnimi elementi«. Javni tožilec Milan Zinauer je to še istega dne (29. januarja) tudi odredil.

Dopis šefa pooblaščenstva Udbe za okraj Celje-mesto z dne 29. januarja 1947 Javnemu tožilstvu za okrožje Celje, v katerem ga obvešča o priprtju Elze Premšak.

Kaj je Udba počela z njo v zaporu si lahko samo mislimo

Udba za okraj Celje-mesto je Premšakovo dvakrat »zaslišala«. Prvič 30. januarja, drugič pa 3. februarja 1947. Na obeh »zaslišanjih« je Premšakova priznala svoje nasprotovanje komunističnemu režimu in dokaj obširno opisala svoje delovanje med vojno in po njej. Priznala je, da je napisala dve poročili za britansko obveščevalno službo. »Seveda se ne ve, ali je to storila prostovoljno ali pa so priznanje iz nje izsilili zasliševalci z uporabo nasilnih metod zasliševanja, kar je bilo za Udbo nekaj povsem običajnega,« je o tem zapisal Mikola.

Njen mož Gerald Premšak je 6. marca 1947 Udbi za okraj Celje-mesto poslal dopis, v katerem je prosil, naj preiskavo zoper njegovo ženo čim prej končajo. Prošnjo je utemeljil s tem, da je žena »zelo šibkega zdravja, ki si ga je pokvarila kot partizanska kurirka v letih 1944/45 in si s tem pridobila vsekakor nemalo zaslug za slovensko ljudstvo ter narodnoosvobodilno gibanje«. Udba njegove prošnje ni upoštevala in Elza Premšak je tudi po opravljeni preiskavi ostala še naprej v zaporu, kjer je čakala na »sojenje«.

»Sodili« so ji 22. maja 1947

Ker komunisti verjetno niso dovolj za­upali civilnemu sodišču (Okrožnemu sodišču v Celju), da ji bo izreklo dovolj ostro (smrtno) kazen, je proces potekal pred Divizijskim vojaškim sodiščem v Celju. Sodnemu senatu je predsedoval kapetan Stanko Sršen, člana senata sta bila poročnik Leon Hvala in poročnik Mate Modrić, tajnik senata pa je bil Džumhur Hidajet. Obtožnico je sestavil in zastopal vojaški javni tožilec poročnik Boris Bončina.

Glavna obravnava je potekala 22. maja 1947. Med obtoženci so bili poleg Elze Premšak še Bojan Kencijan iz Spodnje Hudinje pri Celju, Josip Čepin iz Sv. Petra pod Svetimi gorami (zdaj Bistrica ob Sotli), Terezija Volovšek, uslužbenka v Tovarni emajlirane posode v Celju, in Rozalija Draž iz Celja, prav tako uslužbenka v Tovarni emajlirane posode v Celju. Javni tožilec jih je obtožil storitve kaznivih dejanj po zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

Udbovska »obtožba« zaradi resnice o pobojih

»Obtožba« zoper Elzo Premšak je obsegala kar pet točk. Najtežje »obtožbe« zoper njo so bile navedene v drugi točki, v kateri ji je javni tožilec očital, da je kriva: »Ker se je po osvoboditvi države v Celju povezala z agentom angleške špijonaže Železnik Francom in sama stopila v službo ter koncem 1945 napisala dve obširni poročili na nemškem jeziku, v katerima je namerno lažno in tendenciozno prikazovala politično situacijo v FLRJ, ki jo je označila kot komunistično diktaturo, govorila o nerazpoloženju ljudstva do ljudske oblasti, o postopanju ljudske oblasti, o masovnem zapiranju nedolžnih ljudi ter dalje na podlagi podatkov, ki jih spretno izvlekla iz soobtoženega Čepina Josipa in Kencijan Bojana, lažno prikazovala delo organov za zaščito naroda, navajajoč, kako ti pretepajo zapornike in izvajajo masovne likvidacije, kar je podkrepila z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškega, Gornje Hudinje in Hude jame, za katere je navedla, da je bilo likvidiranih 1000 belogardistov; poleg tega je v istem poročilu tudi obvestila angleško obveščevalno službo o imenih posameznih odgovornih voditeljev organov za zaščito naroda v Celju ter jih prikazala kot odgovorne za likvidacije nedolžnih žrtev.«

Sodelovanje z »agentom tajne britanske obveščevalne službe«

Javni tožilec ji je očital še nekatera druga kazniva dejanja, med drugim to, da je »med vojno stopila v sodelovanje z nemško obveščevalno službo«. Kot dokaz za to je navedel že omenjeno izjavo, da ne bo izdajala poslovnih skrivnosti podjetja in da bo morebitne saboterje prijavila, ki jo je kot uslužbenka Westnovega podjetja 8. aprila 1942 morala podpisati na zahtevo Maxa Adolfa Westna. Kot hudo kaznivo dejanje ji je očital tudi sodelovanje s Francem Železnikom kot agentom tajne britanske obveščevalne službe. Ni pa omenil njenega sodelovanja z OF in tega, da je bil njen fant Mirko Kopušar partizan ter da je bil v partizanih ubit, kar bi bilo njej v korist.

Prva stran »sodbe« »v imenu ljudstva«, ki jo je Divizijsko vojaško sodišče v Celju 22. maja 1947 izreklo Elzi Premšak in soobtoženim.

Komunistično »sodišče« jo je »obsodilo« na smrt

Komunistično »sodišče« je obtožence spoznalo za krive po vseh točkah obtožnice. Elzo Premšak je »obsodilo« na smrt z ustrelitvijo in na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic, drugim štirim pa je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in odvzema političnih pravic za določeno dobo. Milko Mikola je ob tem dodal, da je zagovornik Elze Premšak dr. Milko Hrašovec verjetno zoper izrečeno sodbo vložil pritožbo na drugostopenjsko vojaško sodišče ali pa je prosil za njeno pomilostitev. »Po navedbah nekaterih naj bi ji bilo drugostopenjsko sodišče smrtno kazen spremenilo v zaporno kazen s prisilnim delom, verjetno za dvajset let. Ker pa pritožba oziroma prošnja za njeno pomilostitev in njena rešitev piscu žal nista dostopni, je to težko z gotovostjo trditi.«

Nad njenim levim očesom je bila vhodna strelna rana

»Povsem z gotovostjo pa lahko ugotovimo, da je Elza Premšak ne glede na morebitno ugodno rešitev njene pritožbe oziroma prošnje za pomilostitev 25. maja 1947 umrla nasilne smrti. Nad njo pa ni bila izvršena smrtna obsodba, ki ji jo je 22. maja 1947 izreklo Divizijsko vojaško sodišče v Celju, kot se je to mislilo do zdaj, ampak je bila umorjena v svoji celici v zaporu Udbe za okraj Celje-mesto. Po navedbah zapisnika o komisijskem ogledu zaporniške celice št. 93 , v kateri je bila zaprta, z dne 25. maja 1947 je njeno truplo ležalo v krvi na tleh celice, obraz je imela okrvavljen, nad njenim levim očesom pa je bila vhodna strelna rana,« je ugotovil Mikola.

Zapisnik o komisijskem ogledu trupla ustreljene Elze Premšak v njeni zaporniški celici 25. maja 1947.

Zločinski Udbi seveda ni mogoče nič verjeti

Elzo Premšak naj bi ustrelil stražar (pripadnik Knoja) Milan Banjec, Srb iz Bosne. Nanjo naj bi streljal z brzostrelko z dvorišča zaporov, ker naj bi se bila večkrat prikazala pri oknu celice. Omenjeni stražar je v zagovor povedal, da je imel od komandanta straže navodilo, naj opozorilno strelja na zapornike, če se bodo kljub opozorilom še naprej pojavljali ob oknih zaporniških celic. »Težko je verjeti, da je stražar samo po naključju opozorilno streljal prav na Elzo Premšak in jo samo po naključju celo zadel, saj verjetno ni bila edina zapornica, ki se je občasno pojavila pri oknu celice. Nedvomno so to počeli tudi drugi zaporniki, pa stražar nanje ni streljal. Bolj verjetno je, da je stražarju nekdo 'od zgoraj ukazal', da jo je ustrelil, kar pomeni, da je šlo za naklepni umor. Razlogi za to so vsekakor obstajali. Če je bila Elza Premšak res pomiloščena in ji je bila smrtna kazen spremenjena v zaporno s prisilnim delom, je namreč obstajala verjetnost, da bi po prestani kazni še naprej poskušala Zahod obvestiti o zločinih, ki sta jih Ozna in Knoj na Celjskem zagrešila v prvih povojnih mesecih. Ker je komunistična oblast takšno možnost hotela na vsak način izključiti, jo je ukazala umoriti,« je sklepal dr. Milko Mikola.

Ubili so jo zaradi poguma, ki ga je pokazala

Mikola je še dodal, da naj bi bila Elza Premšak po nepreverjenih navedbah nekaterih v času umora noseča, vendar to verjetno ne drži. »Njen mož Gerald Premšak je namreč v prošnji za njeno čimprejšnjo izpustitev iz preiskovalnega zapora, ki jo je 6. marca 1947 poslal Udbi za okraj Celje-mesto, omenjal samo njeno šibko zdravje, ne pa tudi njene nosečnosti. Domneva se, da bi, če bi bila noseča, on to zagotovo vedel in bi njeno nosečnost tudi navedel kot dodatni razlog za njeno izpustitev. Ne glede na to, ali je bila noseča ali ne, pa je njena nasilna smrt pomenila podlo in zločinsko dejanje. Za pogum, ki ga je pokazala in so jo zato ubili, si Elza Premšak zasluži največje spoštovanje.«

Milko Mikola, Tragična usoda pogumne ženske, Elza Premšak, Celje, Demokracija, 26. 5. 2016Konec v: Milko Mikola, Eleonora Kostanjšek Evers, Slovenske Konjice, dvorec Trebnik [6]

18. junija 2024 je založba Družina izdala najnovejšo knjigo dr. Milka Mikole z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem.

1/4