Nadaljevanje iz: Milko Mikola, Olga Kukovič, Rozika Verk, Angela Meh, komunisti, umori, ženske [3]

Partizanski zločin nad Anico Štefanič iz Zbelovega pri Ločah pri Poljčanah je zgodovinar dr. Milko Mikola opisal v prispevku Dekletov grob na Gradišču (Demokracija, 31. 5. 2007). Naj tu povzamem tudi to njegovo zgodbo.

Kraj Srževica v bližini Ponikve pri Grobelnem bi predstavljal povsem običajno vas, pravzaprav zaselek raztresenih hiš, o katerem bi ne bilo kaj dosti povedati, če se ne bi slaba dva meseca pred koncem vojne leta 1945 tam zgodil strašen zločin, ki so ga zagrešili tamkajšnji partizani. Storilci so zločin izvedli nad 20-letno Anico Štefanič, kmečkim dekletom iz Zbelovega pri Ločah.

Skrivanje identitete umorjene

Zločin nad Anico Štefanič je leta 2000 v svoji knjigi Iz devete vasi ... opisala njena teta Emiljana Štefanič. Za Anico Štefanič je v knjigi uporabila izmišljeno ime Jerneja Karničar, za rojstno vas Zbelovo pa ime Grabno. To si je mogoče razložiti le tako, da se ni želela izpostaviti, ker se je verjetno še vedno bala morilcev svakinje, saj so bili ti takrat še živi. Po njenem zapisu je zgodbo Štefaničeve povzel nekdanji župan občine Slovenske Konjice Jože Baraga in jo objavil v zborniku Loče iz roda v rod, ki je izšel leta 1999. Opis tega zločina je v glavnem povzet po zapisu v knjigi Emiljane Štefanič in dr. Mikola ga je le delno dopolnil z nekaterimi podatki, ki jih v njeni knjigi ni.

Hiša v lasti Ludvika Zupanca oziroma njegovih staršev v Srževici pri Ponikvi. Danes je ni več, na njenem mestu je novogradnja. V kleti te hiše so partizanski kurirji imeli zaprto Anico Štefanič, kjer so jo posiljevali in od tod odgnali v smrt na grič nad hišo.

Pot brez vrnitve

Anica Štefanič je bila preprosto kmečko dekle, rodila se je leta 1924 v Zbelovem pri Ločah. Bilo je marca 1945, ko so se pri Štefaničevih že začeli pripravljati na pomladansko setev in so na njivo vozili gnoj, ker so nameravali prihodnji dan orati. Tega dne se je pri njih oglasila soseda, ki je bila noseča, in je Anico prosila, če bi šla zanjo v Maribor nakupit opremo za novorojenčka, za kar so ji bile dodeljene karte. Anica ji je rada ustregla, saj je vedela, da soseda Maribora ne pozna kaj dosti in bi se sama v njem le težko znašla. Z vlakom se je naslednjega dne odpeljala v mesto in se po opravljenem nakupu z vlakom tudi vračala. Vendar se domov ni nikoli vrnila.

Vzpetina Gradišče nad Srževico pri Ponikvi, na desnem pobočju je grob Anice Štefanič. FOTO: Ivo Žajdela

Po posilstvu so jo še umorili 

Kot že večkrat prej se je tudi tistega dne peljala do Ponikve in se oglasila pri sestri, ki je bila tam poročena. Drugo jutro se je peš napotila proti domu. Na poti med Ponikvo in Lipoglavom, kjer je bila njena domača železniška postaja, so jo ugrabili partizani, obveščevalci tamkajšnje kurirske postaje, in ti so jo odgnali v zaselek Srževica pri Ponikvi, kjer so imeli kurirsko javko. Tam so jo zaprli v hišo Treze Ogrinc, po domače pri Keglič. Zaprli so jo v klet, kjer naj bi jo po pripovedovanju domačinov posiljevali, nato pa so jo po nekaj dneh odgnali na bližnjo vzpetino Gradišče ter jo tam v gozdu ustrelili in zakopali. Ko so se vrnili, so s seboj prinesli Aničin plašč in čevlje. Gospodinji so na vprašanje, kje imajo dekle, odgovorili, da so jo izročili brigadi in da je tam dobila drug plašč in drugo obutev. Ker pa je ženska slišala iz gozda strel, je slutila, da ne govorijo resnice in da so dekle umorili.

Grob Anice Štefanič na gričku Gradišče nad Srževico pri Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Bratovo iskanje sestre 

Domačim se je sicer zdelo čudno, da se Anica ni vrnila domov, vendar jih ni pretirano skrbelo, saj se je pogosto zgodilo, da se je oglasila pri sestri na Ponikvi in tam tudi prenočila. Ko pa je po nekaj dneh še vedno ni bilo domov, je šel oče njeno izginotje prijavit na orožniško postajo v Ločah, a tam niso storili ničesar, češ naj bi bila Ana verjetno odšla k partizanom.

Tudi tisti, ki so vedeli, kaj se je z njo zgodilo, Štefaničevim tega niso hoteli ali si niso upali povedati. Kaj se je z njo zgodilo in kje je njen grob, je po vojni uspelo ugotoviti šele njenemu bratu Francu, ki je bil med vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Ko se je po vojni vrnil domov in je zvedel za smrt sestre Ane, je sklenil, da bo raziskal okoliščine njene smrti in poiskal njen grob. Seveda je moral vse delati na skrivaj, saj je Ana za oblast veljala za izdajalko.

Brat in sestra sta odkrila sestrin grob

Ko je bil zid molčečnosti končno prebit, je od tamkajšnjih ljudi dobil namig, kje naj bi bil sestrin grob in kdo so njeni morilci. Skupaj z mlajšo sestro se je podal v gozd, kjer sta bila, kot je izvedel od domačinov, dva grobova. Ko je na kraju, kjer je domneval, da bi lahko bil sestrin grob, začel kopati, je naletel na truplo neznanega moškega, ki so ga verjetno umorili isti partizani, kot so umorili sestro. Ko pa je začel kopati na drugem mestu, je kmalu izkopal glavo sestre Ane, ki jo je takoj prepoznal po njenih dolgih, v kito zvitih laseh, predvsem pa po sponki za lase, ki ji jo je sam prinesel iz Danske, ko je prišel iz nemške vojske domov na dopust. Na sestrino prošnjo je s kopanjem nehal in grob poravnal nazaj.

Dr. Milko Mikola in sorodnik umorjenih s strani partizanskih zločincev na tem območju ob Aničinem grobu na gričku Gradišče nad Srževico pri Ponikvi leta 2006. FOTO: Ivo Žajdela

Ano Štefanič so komunisti uvrstili med »padle borce NOB«

Ker so njeni domači želeli, da bi Ana počivala v posvečeni zemlji na domačem pokopališču, so oblasti prosili za dovoljenje za prekop, slednje pa jim tega niso hotele dovoliti, saj je Ana zanje veljala za izdajalko, čeprav so nedvomno vedeli, da to ni bila. »Če bi res bila izdajalka, bi morali po takratnem 28. členu zakona o zaplembi imovine po vojni zapleniti njeno premoženje oziroma njen dedni delež, kot so to storili v drugih takšnih primerih,« je zapisal dr. Mikola kot dober poznavalec povojnih komunističnih »postopkov« oziroma zločinskih kraj premoženja ljudem, ki so jih prej umorili.

Z leti sta tudi oblast in tamkajšnja borčevska organizacija verjetno spoznali, da jima resnice o Anini smrti ne bo več uspevalo dolgo prikrivati. Da bi preprečili morebiten poskus odkrivanja pravih storilcev zločina, so Ano Štefanič uvrstili med »padle borce NOB«. Zamislite: padlim. Kakšen zaničujoči izraz uporabljajo za ljudi, ki so bili ubiti in so s tem izgubili vse na tem svetu.

Križ na grobu Anice Štefanič. FOTO: Ivo Žajdela

Sorodniki je niso pustili napisati na spomenik »NOB«

Šolarji iz osnovne šole na Sladki Gori so vsako leto pred dnevom mrtvih njen grob okrasili in na njem prižgali sveče, saj so jim v šoli dejali, da v njem počiva partizanka. Borci so njeno ime hoteli vklesati na spomenik »padlim borcem NOB« v Ločah, a jim tega Štefaničevi niso dovolili. Anica Štefanič je tako še vedno zakopana v gozdu na gričku z imenom Gradišče. Za njen grob zdaj skrbijo Štefaničevi iz Zbelovega.

Dr. Mikola je leta 2007 zapisal: »Ko sva ga jeseni skupaj s članom komisije za prikrita grobišča Janezom Črnejem obiskala, sva bila ob pogledu nanj prav ganjena, kako lepo je urejen. Čeprav bi zdaj svojci posmrtne ostanke pokojne Ane lahko brez kakšnih ovir prenesli na domače pokopališče, tega ne bodo storili. Kot pravijo, želijo, da njen grob ostane tam, kjer je, in da bodo zanj še naprej tako lepo skrbeli, kot so skrbeli doslej. Grob obiskujejo tudi najmlajši člani Štefaničeve družine, ki zagotavljajo, da bodo takrat, ko njihovi starši tega ne bodo več zmogli, skrb zanj prevzeli oni.«

Spominska molitev ob grobu Anice Štefanič na Gradišču nad Srževico pri Ponikvi leta 2021. FOTO: Barbara Selčan

Kdo so bili morilci? 

Na koncu te pretresljive zgodbe še nekaj besed o morilcih. Kakor so Štefaničevi kasneje izvedeli, so pri umoru Ane sodelovali trije partizanski obveščevalci kurirske postaje v Srževici. To naj bi bili J. F. iz Bobovega pri Ponikvi, L. Z. iz Srževice in T. R. iz oklice Ponikve. Ano naj bi ustrelil J. F., kar naj bi mu kasneje očitala celo njegova žena in ga zmerjala z morilcem. Zaradi nenehnih groženj, da bo tudi njo ustrelil, se je pred njim raje umaknila v Avstralijo. Leta 2007 je občasno živel na Pragerskem.

Isti obveščevalci, ki so umorili Ano Štefanič, so verjetno pozno jeseni 1944 blizu Sladke Gore umorili tudi peka Andreja Maurina iz Šmarja pri Jelšah, ko je tam pri kmetih kupoval les za kurjavo. Tudi njegovi morilci so bili namreč obveščevalci s tamkajšnje kurirske postaje, o čemer pričajo ohranjeni dokumenti Okrožnega pooblaščenca Ozne za okrožje Kozje. Ta je v svojem poročilu Odseku Ozne za Štajersko in Koroško z dne 13. 11. 1944 omenjal poročilo komandirja TV-stanice 2S Zmaga, v katerem so med drugim navajali, da so obveščevalci te kurirske postaje (stanice) »prijeli nekega izdajalca Andreja Mavrina iz Šmarja pri Jelšah in ga sami ubili, ker je narod to zahteval«.

Mimogrede, tako kot je uporaba besede »padli« za ubite zavržna, je tudi beseda »prijeli« za ugrabljene, ki so jih nato umorili, prav tako povsem neustrezna.

Morilci Ane Štefanič in verjetno tudi Andreja Maurina za svoj zločin niso nikoli odgovarjali. Eden od njih, T. R., je postal celo javni tožilec v Kopru.

Milko Mikola, Dekletov grob na Gradišču, Anica Štefanič, Demokracija, 31. 5. 2007Nadaljevanje v: Milko Mikola, Elza Premšak, Celje, poboji [5]

18. junija 2024 je založba Družina izdala najnovejšo knjigo dr. Milka Mikole z naslovom Neoprostljivo in podnaslovom Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem.

1/7