Milka Kriegl je prejela Tischlerjevo nagrado
Milka Kriegl je prejela Tischlerjevo nagrado
Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta 44. Tischlerjevo nagrado podelila Milki Kriegl za vso njeno skrb za slovensko ziljsko narečje in ziljsko nošo, za ohranjanje domačih šeg in navad ter za ljubeč odnos do tipične ziljske gradbene in stanovanjske arhitekture, ki je doma pri Krieglnu v Zahomcu.
Ziljanka, doma v Zahomcu pri Bistrici na Zilji, je zavzeta kulturna delavka in članica Slovenskega prosvetnega društva Zila. Nadaljuje žlahtno tradicijo ljubezni do slovenske identitete v Ziljski dolini svojega očeta Nika in deda Franca Kriegla.
Obe ustanovi sta ji z nagrado izrekli posebno zahvalo za sodelovanje pri številnih publikacijah, ki so izšle na Zilji. Te knjige ne bi bile ne po vsebini ne po jezikovni plati tako bogate, kot so to postale z njeno pomočjo, z njeno skrbnostjo, z njenim avtorstvom v ozadju. Posebno skrb pa je vedno namenila ziljskemu narečju.
Rodila se je v enkratno ziljsko pokrajino
Kot je dejala podpredsednica Krščanske kulturne zveze Micka Opetnik, se je Milka Kriegl v enkratno ziljsko pokrajino, ki jo zaznamujejo širni travniki, koruzna polja in konjski pašniki. »Ob Milki sem kot Podjunčanka spoznala dolino, v kateri živijo Slovenci, razpršeni po vaseh od Potoč do Ločila.
Ko obišče potnik Ziljsko dolino, se mu pogled ustavi na kozolcih, ki se tako čudovito skladajo s pokrajino in pa na mogočnih kmečkih hišah, ki so odsev bogate gradbene arhitekture. Taka domačija je njen dom v Zahomcu.
Že zunanji videz hiše priča o neizmerni skrbi Milke za ohranitev arhitekturnega videza, da sije hiša v svoji pristni lepoti. Nageljni na oknih pa odlikujejo Milko kot skrbno gojiteljico rož.«
Milki Kriegl je čestitala tudi podpredsednica Krščanske kulturne zveze Micka Opetnik. FOTO: Vincenc Gotthardt
Z velikim veseljem sodeluje v slovenskem društvu Zila
Govornica je nadaljevala, da Milka Kriegl z velikim veseljem sodeluje v slovenskem društvu Zila in ko zazveni v Zahomcu Bivaži pri Zile je vsa radostna, da se sliši slovenska beseda. »Prav poskočilo ji je srce, ko so jo letos obiskali šapovci in ji po slovensko zaželeli sreče in zdravja.
Sploh so šege in navade ziljske doline za Milko tista dragocenost, ki ohranja slovensko besedo, čeprav je tudi na Zilji vedno manj slišna. Tradicionalni ziljski žegen, kaleda ali običaj »sjejte, sjejte« so šege, ki so povezane z življenjem ljudi v teku letnih časov in nosijo v sebi zaupanje v božji blagoslov.
Posebnost v teku leta je tudi za Milko ziljski žegen, ki ga praznujejo v Zahomcu konec avgusta.«
Srčna skrb za ohranitev slovenske besede na Zilji
»Na vaši domačiji so bili slovenski duhovniki, politiki in kulturniki vedno dobrodošli. Za skupno mizo so se kovali načrti za lepšo prihodnost koroških Slovencev. In vedno je bila v središču pogovorov tudi skrb za ohranitev ziljščine,« je spomnila Micka Opetnik in dodala:
»Dr. Joško Tischler, po njem poimenovano nagrado boš danes prejela, je bil dobrodošel gost in sogovornik na vaši kmetiji. Tvoja ljubezen do domačega kraja in srčna skrb za ohranitev slovenske besede na Zilji te odlikujeta in potrjujeta pravo odločitev, da prejmeš danes to visoko in cenjeno nagrado koroških Slovencev.«
Vredna naslednica deda in očeta
Glavna govornica na podelitvi nagrade je bila Martina Piko-Rustia, vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, ki je spomnila, da si je že Milkin ded Franc Kriegl prizadeval, da so na Zilji leta 1904 ustanovili slovensko katoliško izobraževalno društvo. Izvolili so ga za predsednika in je društvu predsedoval 25 let.
Milkin oče Niko Kriegl je bil od leta 1922 tajnik Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva Zila, po očetovi smrti leta 1929 pa je postal predsednik društva.
V družini so spoštovali šege in navade, ki spremljajo letni čas in življenjski krog, in spoštuje jih tudi Milka v obliki, ki jo je podedovala od prednikov.
Posebno mesto ima v Krieglovi družini ziljska pesem. Milka posebno skrb posveča ziljski noši, ki jo je z vsem svojim znanjem, z vso svojo ljubeznijo predstavila ob številnih priložnostih.
V prvi vrsti nagrajenka Milka Kriegl, Martina Piko-Rustia, Micka Opetnik in dr. Zdravko Inzko. FOTO: Vincenc Gotthardt
Osnova Milkinega celotnega delovanja je kultura jezika
Milka Kriegl ohranja in razvija ziljščino s tem, da jo govori. Njeno narečje je bogato, polno življenjskih modrosti, polno lepih rekov, s katerimi bogati tudi čisto vsakdanje pogovore.
Za slovenske radijske postaje je vedno pripravljena spregovoriti o Zilji in ziljski kulturni dediščini – v svojem lepem ziljskem govoru.
Milka vsako leto ob žegnu v Zahomcu vabi na dom žlahto, prijatelje in znance, a tudi raziskovalce, ki jim predstavi ziljski žegen v vsej popolnosti – od dopoldanske maše do slovesnega kosila in popoldanskega štehvanja.
Besedo Kultura piše z veliko začetnico
Kot je povedala Martina Piko-Rustia, je Milka Kriegl odraščala v družini, kjer je imela molitev sveto mesto, kjer sta pokrižanje in molitev pred jedjo in po njej, večerna molitev, pokrižanje ob vaških kapelicah in križih v navadi.
»S svojo pokončno držo je ziljsko narečje in ziljsko kulturno dediščino pripeljala v današnji čas, ne v arhivirani obliki, temveč v živi, nadvse življenjski obliki, ki vsebuje tisto pristno lepo domačnost, po kateri vsi vse bolj hrepenimo.
Vse je pri njej domače, vse je dom, vse je hram kulture. Nagrado prejme predvsem zato, ker piše besedo Kultura z veliko začetnico, ker to kulturo živi ob praznikih in v vsakdanu.«
Priznanje hočem deliti s svojimi predniki
Po prejemu nagrade je Milka Kriegl dejala, da se dobro zaveda, kaj pomeni nagrada, poimenovana po dr. Tischlerju, saj so ga doma zaradi njegovih vsestranskih zaslug za naš narod z velikim spoštovanjem omenjali.
Prejemnica Tischlerjeve nagrade Milka Kriegl. FOTO: Vincenc Gotthardt
»Ker je priznanje tako prestižno in tehtno, ga hočem deliti s svojimi predniki. S svojim starim očetom Francem, ki so v težkih časih in hudih razmerah okoli prve svetovne vojne ostali narodnjak in zgled potomcem.
Deliti ga hočem tudi s svojo družino, z mamo Milo, s tatom Nikom in z bratom Francijem. Doma je bilo lepo. V družini smo živeli nekako pod geslom Mati – domovina – Bog.«
Dodala je, da so ji starši vcepili spoštovanje do vsakega in vsega. Rekli so: »Srce človeško sveta stvar, ne žali ga nikdar!« Vcepili so ji spoštovanje do maternega jezika, do slovenskih pesmi in navad.
Milka Kriegl. FOTO: Vincenc Gotthardt
Tekmovanje Tischlerjevega govorniškega natečaja
Predstavili so tudi tekmovanje Tischlerjevega govorniškega natečaja na Dvojezični trgovski akademiji.
Zmagal je Gorazd Wakounig, ki je dejal: »S slovenskim jezikom bomo obstali, brez pa propadli! Slovenska gimnazije tu, v Celovcu ni zaman, bila je, je, in upam, da bo še naprej garant slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenskega naroda na Koroškem. Ravno slovenski jezik je temeljni razlog za obstoj te šole.«
In še: »Brez slovenskega jezika ne bi bilo niti tega govorniškega natečaja, niti ne Tischlerjeve nagrade. Zaradi slovenščine in s slovenščino smo danes vsi tu. Sem ponosen sin slovenskega naroda, naroda s tisočletno zgodovino, polno temnih in bolečih porazov, sijočih zmag in negotove prihodnosti.«
