V čem je epidemija razgalila Slovence in njihove medsebojne odnose? Je prinesla tudi kaj dobrega? Po čem smo Slovenci med epidemijo najbolj hrepeneli? Kako je bilo z mladimi? Jih zasebno življenje njihovih prababic in pradedkov sploh zanima? Je tradicionalna družina v krizi? Na vsa ta vprašanja nam je v domači jedilnici, ki je bila tudi med epidemijo polna obiskovalcev in ki je slišala že na stotine težkih in veselih zgodb, odgovarjala Milena Miklavčič, kot vselej pronicljiva in brez dlake na jeziku.

Milena Miklavčič je pisateljica, novinarka, zgodbarka in zapisovalka človeških usod.

V čem se četrti del zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače razlikuje od prejšnjih treh?

Ta knjiga se od prejšnjih treh razlikuje po tem, da so – čeprav smo bili zaprti med štiri stene in je bilo prepovedano prečkati občinske meje – ljudje vseeno prihajali k meni. Jedilnica je bila skoraj vsak dan polna obiskov. Pazila sem le, da se ljudje med seboj niso srečevali. Kovidni čas je v nas povzročil nekaj neverjetnega: verjetno smo imeli prvič v življenju res pravi čas za soočenje s samim seboj, s svojimi travmami, s tem, kar nam leži na srcu, zaradi česar smo nesrečni, zaradi česar v življenju nismo dosegli želenih ciljev. Ljudje so začutili željo, da to breme na nekoga preložijo. Vse skupaj se je začelo, ko sem na Facebooku objavila, da so pri meni dnevi odprtih vrat. Pričakovala sem, da se bomo pogovarjali po Skypu, Messengerju, a so me ljudje želeli srečati, videti in mi zaupati svoje zgodbe. To niso kdorsigabodi, to so moji ljudje, ki pridejo k meni, ker mi zaupajo, ker se želijo izpovedati in vse, kar se jim je v življenju dogajalo, pustiti na tej mizi, iti domov lažji in se počutiti bolje, ko je njihova zgodba enkrat objavljena.

Odpeljala sem se tudi k neki gospe na Štajersko, ki je imela izjemno pretresljivo zgodbo, v knjigi jo lahko preberete pod imenom Mojca. Ko je bila knjiga že zunaj in je Mojca svojo zgodbo prebrala, me je poklicala in šele po hlipanju je zbrala toliko moči, da je povedala, da se zdaj, ko je prebrala svojo zgodbo v knjigi, počuti lažje in osvobojeno. O Mojci sem spregovorila na nekem literarnem večeru. Nenadoma se je oglasila gospa in pred vsemi vsaj 100 udeleženci povedala svojo nič kaj prijetno zgodbo. Ko je postavila piko na koncu stavka, je dejala, da se zdaj počuti lažje. Ljudje moramo imeti nekoga, da mu povemo. Nedavno sem se pogovarjala z duhovnikom, ki mi je malo v hecu rekel, da ni pošteno, ker mu kradem biznis, a v isti sapi priznal, da je dobro, da imajo ljudje nekoga, ki jih posluša. Dejal je, da k njemu pridejo, odžebrajo svoj bla bla bla in gredo ven, najtežje grehe, ki jim ležijo na duši, pa odnesejo s seboj.

Ljudje pa potrebujejo nekoga, ki jih tiho posluša. Najtežje se je bilo navaditi, da sem bila med njihovim pripovedovanjem tiho. Če prekineš nit, je konec. Človeku moraš dovoliti, da ti pove, kar ti ima povedati. Ne smeš biti pokroviteljski, ne smeš misliti, da ga boš česa naučil, ne smeš mu dajati nasvetov, razen če te na koncu kaj vpraša. Človeka moraš sprejeti takšnega, kakršen je. Problem naše družbe je, da vedno želimo in zahtevamo slišati še drugo plat kovanca, ki pa mene načeloma ne zanima. Zgodbo itak objavim pod psevdonimom, nikoli ne uporabljam resničnih imen, ker ima vsak človek pravico osvetliti svojo plat kovanca. Če pa želiš kot partner, sorodnik ali prijatelj povedati svoje – pridi, usedi se in povej. Pusti torej človeku, da pove o sebi, svojih težavah, o tem, kar je doživel, na način, ki mu ustreza. V tem je smisel. Ljudem danes ne dovolimo, da bi vsak povedal svoje videnje, da bi razložili, kakšen je bil njegov razgled z vrha hriba. Sami sebe silimo v neke kalupe, zato pa je taka anarhija tudi v družbi. Ko sem bila na televiziji v Zadnji besedi, je bil največji problem, ker sem imela svoje mnenje, ne takšnega kot ostali. Zakaj je to tako moteče? Namesto da bi ljudje pohvalili, da je nekdo pripravljen povedati svojo plat zgodbe. Zakaj ga tlačiš v kalupe? Jaz si tega ne dovolim.

Milena Miklavčič v pogovoru za mizo, ki je slišala že stotine težkih in veselih življenjskih zgodb in usod. FOTO: Janez Porenta

Kaj prej ne tako očitnega o Slovencih je epidemija koronavirusa najbolj razgalila?

Epidemija je najbolj razgalila omerto molka. Če greš med ljudi, v službo ali se družiš s prijatelji, se prilagajaš, da ni zamere. Molčiš pa o stvareh, zaradi katerih bi te lahko postrani gledali. Molk, ki smo mu Slovenci grozljivo, patološko predani – sploh da ne smemo govoriti o intimi, ker je tako pomembno, kaj bodo drugi rekli –, je prekletstvo posameznikov in celotnega naroda. Vsi vemo, kaj se dogajalo v polpretekli zgodovini, a smo tiho, ker je molk tako globoko zažrt v naš DNK. Poglejte: Molk je zlato; Kdor molči, desetim odgovori – imamo kup pregovorov, ki nas silijo, da molčimo. V času kovida je bilo to, da smo se morali soočiti tudi z lastnim molkom in z vsem, o čemer smo v preteklosti molčali, tako močno in grozljivo, da je enostavno moralo počiti. In počilo je tudi tako, da so se mnogi ljudje zatekli na psihiatrijo, začeli uživati antidepresive, da je bilo ogromno poskusov samomora. Molk, ki so ga negovali v sebi, je bil kot steklenica, ki je enkrat polna – na vse konce in kraje se je razlilo. Molk je največje zlo, ki ga negujemo, in povzroči, da tlačimo travme iz otroštva, povezane zlasti z incestom, pedofilijo, nasiljem.

Denimo zgodba intelektualke, ki je odraščala med starši intelektualci v zelo nasilni družini, na zunaj so bili popolni, znotraj pa ogromno tepeža in verbalnega nasilja, ki je dostikrat hujše kot telesno. Prav v času kovida je doživela notranji zlom in bila nekaj časa na psihiatriji. Po tistem je prišla k meni, konec lanskega leta pa ni več vzdržala življenja. Vse, kar je privrelo na dan med kovidom, se je dogajalo od njenega otroštva do 40. leta, ko se ji je uspelo po očetovi smrti znebiti tudi maminega vpliva in je odšla na svoje, vendar … Če ne bi bilo kovida, bi bila danes še živa. Prekletstvo molka se kaže na toliko načinov, da bi lahko kdo tudi po strokovni plati – jaz nisem strokovnjak, le ljubiteljsko raziskujem stvari, ki me zanimajo, in jih zapisujem – raziskal, a ne iskal primerjav zunaj naših meja, temveč se osredotočil na našo sredino.

Moja generacija se je očeta bala – kdo se danes boji očeta? Velikokrat se otroci bolj bojijo mame kot očeta. Moški danes niso več taki kot nekoč, bolj so mehki, občutljivi in nežni.

Pa je bilo v epidemiji tudi kaj dobrega za naše odnose?

Seveda. Dobra stran epidemije je bila vidna pri nas doma, kjer živimo tri družine pod eno streho. Za vse tri družine je bilo to, da smo bili doma, nekaj izjemno dobrega. Ogromno je bilo pogovora, komunikacija je bila od jutra do večera, otroci so prišli na svoj račun in niti niso imeli časa za televizijo, ker smo si imeli toliko povedati. Kar naenkrat so imeli starši čas, ki ga sicer do štirih popoldne, ko se vrnejo iz službe, nimajo, in ga izkoristili za komunikacijo. K meni so prihajali tudi ljudje, ki so pripovedovali dobre zgodbe – saj ne pripovedujejo zgolj težkih –, in so bili v kovidnih karantenah najsrečnejši, da so se lahko slišali in videli, saj se prej dolgo niso. V tem času so ljudje urejali družinske fotoarhive, delali družinska debla, zbirali zgodbe. Sama sem v tem času pomagala napisati tri družinske knjige, torej so se ljudje odprli tudi za tisto, za kar prej niso imeli časa. Zelo pomembno je, da ti nekdo podari čas. Ni bilo enako kot letni dopust, ko veš, da si 14 dni doma, in hitiš. To je bil čas, ki ti ga je bolezen podarila, in si res lahko počel, kar si hotel.

Milena Miklavčič: Vsi vemo, kaj je bilo v preteklosti naroda, ampak smo tiho, ker je molk tako globoko zažrt v naš DNK. FOTO: FB Zadnja beseda

Opazila sem, kako so postali ljudje inovativni. Počeli so stvari, za katere prej niso imeli priložnosti. Nekdo, ki je prišel k meni, je s seboj prinesel škatlo, ki mu jo je zapustila teta, saj se je odločil raziskati, kdo vse so ljudje na starih fotografijah. Kakšno veselje! To še vedno počne, v tem je našel smisel življenja, ker je vmes prestopil tudi v tretje življenjsko obdobje. Povedal je, da je do konca življenja preskrbljen, da nikoli ne bo občutil dolgega časa. Enako je med zakonci: če sta skupaj 30, 40 ali 50 let, postane zate zakonec tako pomemben kot tale miza. Če je ni, opaziš; če je, pa je niti ne vidiš. Tudi zakonci so se začeli med seboj pogovarjati. Če živiš v garsonjeri, moraš v 24 urah početi še kaj drugega kot gledati televizijo. Denimo primer dveh zakoncev, mož je bil motorist, hodil na moto zbore, ona pa ne, ker se je bala motorja. Zdaj pa hodita skupaj. Začela sta se pogovarjati o motorjih, prvič v življenju sedla skupaj nanj in se pripeljala tudi k meni. Tudi tako so se ljudje začeli srečevati sami s seboj. Kovid je bil kot ogledalo, v njem nisi videl samo svojega naličenega obraza, temveč tudi vso lepoto in tudi grozo, ki se skriva za njim.

Človeku moraš dovoliti, da ti pove, kar ti ima povedati. Ne smeš biti pokroviteljski, ne smeš misliti, da ga boš česa naučil, ne smeš mu dajati nasvetov, razen če te na koncu kaj vpraša. Človeka moraš sprejeti takšnega, kakršen je.

Nas je epidemija koronavirusa pripravila in opolnomočila za prihodnje epidemije?

Ne. Ljudje zelo hitro pozabljamo. Tisti, ki so verjeli in še verjamejo, da je bil kovid svetovna zarota, ga ne bodo pozabili in so pripravljeni, psihično in fizično, na naslednjo zaroto. Mi ostali, ki smo malo drugačni, pa smo pozabili. Letos, po novem letu, so naši otroci iz vrtca prinesli viruse, gripo ali angino, in je bil potek bolezni dosti hujši kot pri kovidu – pa smo ga imeli vsi, tudi po dvakrat. Za nekaj časa, a ne za dolgo, se bomo spomnili tega virusa, ker je bil hujši kot kovid, ki je za nas minil brez resnih posledic. Sem pa izgubila kar nekaj ljudi, ki so mi pripovedovali zgodbe za drugo in tretjo knjigo. Fant pri 40 letih, športnik, ki je pred tem pogosto tekel na vrh Triglava in kolesaril, je dobil hudo obliko kovida in umrl. Tako je umrlo še nekaj ljudi. Kovida zaradi njih ne bom pozabila. Sem pa prepričana, da je večina na kovid že pozabila, kar vidiš tudi po tem, da ga zdaj v medijih ni več, in česar v medijih ni, ne obstaja. Krivulja pozabljanja pri ljudeh je tako močna – ne vem, ali je to preventivno ali obrambni mehanizem –, da ko in če pride naslednja epidemija, bo šlo vse spet od začetka. Odvisno tudi, kako se bo odzvalo in ukrepalo vodstvo države. Jaz sem se, odkrito, kovida bala. Groza me je bilo za posledice, zlasti za otroke. Epidemij, ki nastajajo v laboratorijih, se res bojim. Nihče me ne bo prepričal, da je kovid nastal sam od sebe.

Molk je največje zlo, ki ga negujemo, in povzroči, da tlačimo travme iz otroštva, povezane zlasti z incestom, pedofilijo, nasiljem.

Se vas danes, po tisočih slišanih zgodbah, usode ljudi še tako dotaknejo kot na začetku? Jih še kdaj poslušate odprtih ust in rosnih oči?

Včasih se počutim tako nemočno! Bralcem bi rada dopovedala, da te zgodbe sploh niso grozne, saj so vsi ti ljudje preživeli. Bili so vajeni hudih stvari in trpeti. To, o čemer so mi pripovedovali, je razkrivalo majhen delček njihovega življenja. Le nekaj srečnežev je, ki jim gre vse po maslu! Drugi se v življenju srečujemo z bolečino, trpljenjem, vzponi in padci. Doživljamo trenutke, ki so zelo boleči. In ko so mi pri kakšni zgodbi tekle solze, me je sogovornik samo pogledal in rekel: čakaj, Milena, saj sem živ, vesel! Tudi v mojem življenju je bilo tudi veliko grdih stvari: sin mi je umrl zaradi glioblastoma, drugi sin je zbolel za rakom na ščitnici. Če bi pisala o vsem, kar me je v življenju doletelo, bi nastala debela knjiga. Pa sem se tudi prek lastne in drugih zgodb naučila, da moraš ceniti vsak trenutek, ko mi je lepo. Zato se tudi rada veliko smejim, zato sem vedno pripravljena, da prisluhnem, ker sama vem, kako težko je, ko nimaš nikogar, da bi se pogovoril z njim. Tudi spomini na otroštvo so trpki, a se prav zato danes trudim, da je mojim vnukom lepo ob meni.

»Poglejte, moji ljudje prihajajo!« je že četrta v nizu uspešnic iz serije »Ogenj, rit in kače niso za igrače« avtorice Milene Miklavčič. FOTO: FB Milena Miklavčič

Medtem ko beremo vse štiri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, se premalo zavedamo, da so sogovorniki vse tegobe preživeli. Te zgodbe moramo poznati tudi zato, da ob njih spoznamo, da je treba težave, ko pride do njih, reševati, ne pa, da jih pometamo pod preprogo. Srce me boli, ko mi rečejo, da teh zgodb ne bodo brali, ker so tako grozne. Kaj pa, ko odpremo črno kroniko v časopisu? Ne mine mesec, da ne bi ubili ženske; ne mine dan, da se ne bi zakonci ločevali – se sploh zavedamo, koliko je pri tem ranjenih otrok, pa o njih nihče ne govori in ne piše? Z ločitvijo starši otroku uničijo življenje. Postanejo podobni razbiti skodelici, ki jo življenje potem bolj ali manj uspešno zlepi skupaj. Če se nam nekaj ni zgodilo, to ne obstaja. Naša grda navada je, da smo tako egoistični. Jaz, jaz in še enkrat jaz. Življenje je lahko takšno ali drugačno, zato so tako pomembne zgodbe, ki sem jih zapisovala. Sem verjetno zadnja zapisovalka, kronistka, zgodbarka, kot včasih potovke, ki so hodile s cekarji masla in jajc, pa še zgodbe so s seboj prinašale. Zelo pomembno mi je, da ljudje te resnične zgodbe berejo. Da vidijo, da so okoli nas ljudje, ki so trpeli, preživeli. Bogvarji, da se danes zgodi kaj nepredvidenega! Kako bomo preživeli, ker smo tako razvajeni? Komur se zdi, da so zgodbe nemogoče, naj stopi na onkološki inštitut, v Sočo, v dom za starejše in posluša, ne pa, da vidi zgolj sebe.

O naših mamah in babicah imamo svetniško predstavo: imele so 15 otrok, bile so predane z dušo in srcem. V bistvu pa pojma nimamo, kaj se je za temi 15 otroki skrivalo.

Ste pri kakšni od slišanih zgodb sami pri sebi rekli: ne morem verjeti, da se to dogaja tudi pri nas?

Naj odgovorim s konkretno zgodbo: pogovarjala sem se z žensko, ki je že 5 let sedela v zaporu, ker je dvignila roko nad svojega partnerja. To je storila zato, ker je 20 let izkoriščal njo, spolno zlorabljal najprej njeno hčer in nato še njuno skupno hčer. Torej tri ženske. Čakala je 20 let, da ji je prekipelo. Ko sem prišla v avto, sem se tresla kot šiba na vodi. Rekla sem si, da bi ga sama ubila prvič, ko bi videla, da posiljuje hčerko; ne bi čakala 20 let. Takrat sem na lastni koži, a iz drugačnega zornega kota razumela ljudi, ki so naredili nekaj zelo slabega. Pogosto jih le obsojamo, ne iščemo pa razlogov za njihova dejanja. Najbolj so me prizadeli incesti. Zlasti če je zanje vedela mama. Ko so nekoč nekomu podelili priznanje in sem odgovornega vprašala, ali ve, kaj je ta človek počel učenkam, ko je še vozil avtobus, je bil njegov odziv: on je vendar zaslužen, da imamo kanalizacijo! Ko torej tehtamo koristi, pozabimo na zlo, ki ga nekdo prizadene šibkejšemu od sebe! O takih zgodbah bi se morali veliko več pogovarjati ravno zato, da bi znali razločiti, kaj je prav in kaj ni. Veliko zgodb je krutih zlasti zato, ker so bili ljudje tiho in so gledali stran.

Da se spravljaš na otroka, je zame nerazumljivo. Spolno, telesno nasilje, pretepanje, zanemarjanje – sploh si ne moremo predstavljati, koliko je tega za štirimi stenami. Vse, kar je povezano z otroki, je zame tako boleče; zaradi tega tudi ne spim. Saj imajo tudi odrasli hude zgodbe, toda otrok je nemočen. Medvrstniško nasilje je grozljivo in se dogaja, ker imamo odrasli toliko zaščitniških mehanizmov, da se nam nasilneži upravičeno posmehujejo, saj imamo zvezane roke. S tem jim delamo medvedjo uslugo. Ko otroku v imenu nekih »družbenih norm in pravil« dovolimo, da je nasilen, da počne neumnosti, da je tudi doma sovražen in nasilen do staršev, smo mu napačne vzorce, ki se jih zlepa ne bo znebil. Ne znamo postavljati meja, zato me resno skrbi za mlade generacije, ker so v njih tudi taki, ki so po eni strani superodličnjaki, po drugi pa ljudje s sadistično dušo in brez najmanjše empatije. Spomnim se fanta, starega 5, 6 let, ki je vpričo mene tunkal mačke v vodi, v sodu. Držal jih je pod vodo in me gledal, kaj bom rekla. Poklicala sem njegovega očeta, da naj gre pogledat, kaj počne njegov sin, on pa mu je dejal le, da tega ne sme.

Ko sem bila na televiziji v Zadnji besedi, je bil največji problem, ker sem imela svoje mnenje, ne takšnega kot ostali. Zakaj je to tako moteče? Namesto da bi ljudje pohvalili, da je nekdo pripravljen povedati svojo plat zgodbe. Zakaj ga tlačiš v kalupe? Jaz tega ne dovolim.

Ostaniva pri otrocih in mladih: imate občutek, da jih zanima, kako so živeli njihovi stari starši?

Načeloma ne. Če jim pripovedujem zgodbe, pred seboj gledam naveličane obraze, ki komaj čakajo, da neham. Morda se zganejo ob kakšnih intimnih podrobnostih. Problem je, da tudi njihovi učitelji skoraj ničesar ne vedo. Nekoč sem razlagala, da so še v sedemdesetih letih v Žireh naredili stopnice do vode, da so ženske hodile prat. In se je učiteljica zgodovine razjezila, da takrat smo pa že vsi imeli pralne stroje Zanussi. Hvala Bogu za Alfonza Zajca, ki je imel bogat fotoarhiv, iz katerega je hitro potegnil fotografijo, ki je pričala, da sem imela prav. Ne učitelji ne mladi o določenih stvareh skoraj nič ne vedo. Ko razlagam o intimi, se velikokrat počutim, kot se je počutil škof Jeglič leta 1908, ko so ga zaradi znamenite rdeče knjižice Mladim zakoncem njegovi zavrgli in bili jezni nanj, liberalci pa so rekli, da je pornograf. In točno to se meni dogaja. Seveda mi ne rečejo, da sem le pornografinja, dodajo še, da govorim o stvareh, o katerih bi morala molčati.

Mladi so danes zelo malo, skoraj nič radovedni. Nimajo želje po dodatnem znanju ali izobraževanju, kar zelo pogrešam, kajti naveličanost, s katero me sprejmejo, je že prav patološka. Ko sem izdala prvo knjigo, sem pričakovala, da me bodo sprejeli zlasti krščanski krogi. Pa mi je dejal prijatelj duhovnik, ki mi je tudi pomagal najti veliko zgodb, da bi ga linčali, če bi me povabil na župnijo. To je tudi dokaz, da Cerkev še vedno ni pripravljena na soočenja z intimno preteklostjo naših mam in babic. O njih imamo svetniško predstavo: imele so 10, 15 otrok, bile so verne, družini predane z dušo in srcem. V bistvu pa nočemo vedeti, kaj vse se je dogajalo, preden so ti otroci prijokali na svet. Zato bi se moralo tudi znotraj Cerkve o tem več pogovarjati; hvala Bogu grem zdaj na tri konce v okviru pastoralnih pogovorov. Hvala Bogu za pogumne duhovnike, da me pokličejo v svojo sredino!

Pozabljamo, da so bile ženske, o katerih pišem, verne in so težko življenje prenašale v imenu vere, potrpežljivosti in odpovedovanja. Mladim se danes sanja ne, kakšne so bile njihove (pra)babice. Zaradi molka se določene družinske težave prenašajo iz roda v rod. Ded pijanec, oče pijanec, vnuk pijanec. Spet: Jabolko ne pade daleč od drevesa. Kot bi bilo v pregovorih skrito ne le tisto, kar se je nekoč dogajalo, ampak kar se kot jara kača vleče do današnjih dni.

Milena Miklavčič (druga z leve) v pogovorni oddaji Zadnja beseda na TV Slovenija. FOTO: FB Zadnja beseda

Pri mladih je problem, ker smo jih prepričali, da je bilo blagostanje, kot ga oni doživljajo danes, že od veke vekov. Rakrana naše družbe in našega šolstva je, da smo otroke porinili v neke kalupe in mite, ki z realnostjo nimajo popolnoma nobene zveze. Imamo famo, da je bilo v socializmu vsega vrh glave. In mladi pojma nimajo, kako se je takrat res živelo, in mislijo, da je bilo do leta 1940 vse slabo, od leta 1945 dalje pa kar naenkrat vse kot v raju! Nek miličnik mi je povedal zgodbo, kako so miličniki še po letu 1990 reagirali, če je ženska prišla prijavit fizično nasilje. Smejali so se ji! Vesela bodi, da te ni še bolj. Človek je bil nekoč drugačen kot danes in tudi intimni svet, ki je tako skrit in se tako molči o njem, caplja nekje za tem splošnim razvojem. Danes živimo različnih hitrosti: nekateri so bili bolj sproščeni že pred 100 leti, drugi še danes uporabljajo zunanje stranišče na štrbunk! Nedavno je k meni prišla gospa, stara malo nad 50 let, še z ruto na glavi. Nikoli ne bomo vsi enaki niti po načinu življenja!

Kovid je bil kot ogledalo, v njem nisi videl samo svojega naličenega obraza, temveč tudi vso grozo, ki se skriva za njim.

Popravite me, če se motim, a bralec dobi občutek, da zgodbe, o katerih pišete, v glavnini izvirajo iz tradicionalnih družin. Je torej tradicionalna družina v krizi?

Največja napaka je mišljenje, da so se te grde stvari dogajale samo v tradicionalni družini. Tako v njej kot v vsaki drugi družini smo ljudje, ljudje pa smo takšni in drugačni. In tudi v tradicionalni družini se znajdejo nasilneži, tako kot v kakšni drugi. Tradicionalno družino pa imamo žal veliko bolj pod lupo kot katero koli drugo in kar koli se tam zgodi, je vselej bolj izpostavljeno. Po eni strani imajo prav tisti, ki to izpostavljajo, kajti glede na to, da je tradicionalna družina največkrat tudi verna, ne moreš in ne smeš, če si predan svoji veri, doma početi grdih stvari. Ne moreš biti nasilen do žene in otrok, moraš biti boljši, drugačen. Res pa je, da so vrednote, ki jih ima tradicionalna družina, preživele že številne horuke, težko jo bo dotolči! Danes so otroci iz teh žlahtnih tradicionalnih družin, ne zgolj tradicionalnih na papirju, veliko boljši in imajo vrednote, ki so marsikje v drugih družinah že pozabljene. Je pa res, da je žlahtna tradicionalna družina vse redkejša. Ker to, kar je slabše, je bolj privlačno. Tudi dogodki, ko je Neron zažgal Rim, so ostali v zgodovinskem spominu, bolj malo ali nič pa vemo, kako so takrat živeli preprosti ljudje.

Tradicionalno družino, ki bo tudi v prihodnosti zaradi LGBT in podobnih vplivov strašno na preizkušnji, bi morali veliko bolj negovati, toda na posodobljenih temeljih! Tudi tradicionalna družina mora iti korak s časom, pomembno pa je, da jo negujemo, ji posvečamo pozornost, ji pomagamo, da nas ne bodo požrli razni vplivi, tudi po spreminjanju spola. Kot berem, so tudi že pri nas, celo na katoliških gimnazijah, dijaki, ki razmišljajo o spremembi spola. Z njimi se moramo pogovarjati, ne pa njihovih osebnih, zelo intimnih težav, odrivati na stran. Hkrati moramo vedeti tudi, da z načinom življenja, vplivom kemikalij in prehrane, moški, kakršnega smo poznali nekoč, izginja. Z nedavno raziskavo na Japonskem so ugotovili, da je polovica Japoncev, starih med 18 in 34 let, še zmeraj devičnikov. Je pri nas kaj drugače? Bel moški je še bolj na udaru. Če so morali dedje »trikrat na dan«, je aktualno povprečje borno: trikrat mesečno ali celo trikrat letno. Bojim se, da bo bel moški izginil prej kot v 50 letih. Moja generacija se je očeta bala in ga hkrati spoštovala. Kaj pa danes? Velikokrat se otroci bolj bojijo mame kot očeta. Moški so danes bolj mehki, občutljivi in nežni. Več je ženskega nasilja nad njimi. V 100 letih smo se moški in ženske ter naši medsebojni odnosi precej spremenili.

Te zgodbe sploh niso grozne, saj so vsi ti ljudje preživeli. Bili so vajeni hudih stvari in trpeti. To, o čemer so mi pripovedovali, je bil le majhen delček njihovega življenja, to se ni dogajalo od rojstva do smrti, temveč v enem delu življenja. In skoraj vsi ljudje imamo del življenja, ki je zelo boleč.

Še pogled v prihodnost: verjetno je nekaj materiala za naslednje knjige že nabranega?

Za dve knjigi imam že nabranega materiala. Naslednje bodo Lučkine zgodbe, že skoraj 15 let pa pišem tudi odgovore v rubriki Zaupnosti. Ko bomo zaključili z njo – upam, da čim pozneje –, bom najzanimivejše zbrala v krasen priročnik.

Naj še povem, da je pred četrto knjigo Ogenj, rit in kače izšla kriminalka, ki je kriminalka samo po razpletu zgodbe, v njej sem uporabila dve zgodbi o izginulih otrocih. V Sloveniji vsako leto izgine več kot 500 ljudi. Opisala sem dve resnični zgodbi, dečka Milana in punčke Pie, vse ostalo je bila fikcija. To je moj prvi roman, če odštejem otroške knjige. Zdaj pišem naslednjega po zgodbi miličnika, ki mi je pripovedoval, kako so v 60. letih prejšnjega stoletja v nekem gozdu našli dve trupli. Ta pripoved mi je iztočnica za zgodbo, v kateri nastopajo ljudje iz resničnega življenja, iz tradicionalne zaprte družine, znotraj katere se je dogajalo vse mogoče. V tej knjigi, kot že v prvi kriminalki, nastopa tudi deček Dino, ki je resnična oseba, spoznala sva se prek Facebooka in sva že desetletje prijatelja. Velikokrat se slišiva, pripoveduje mi o svojem življenju, doštudiral je pravo in bil neizmerno srečen, ko sem mu povedala, da nastopa v knjigi, samo starše sem mu zamenjala. V knjigah poskušam, da so vsi glavni junaki resnične osebe. Življenje, ki nas obdaja, je prepolno likov in zanimivih dogodkov, ne vidim razloga, da bi se zatekala v domišljijski svet in jih iskala tam!

Milena Miklavčič med podpisovanjem otroške knjige Kuharske prismodarije. FOTO: Janez Porenta

Milena Miklavčič osebno

Zase pravi, da je še zadnja zgodbarka, zapisovalka človeških usod. Od rojstva (1952) pa vse do danes živi v Žireh. Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se ji štirje otroci. Danes je zelo rada tudi babica. Leta 1988 je začela delati na Radiu Žiri. Najprej je pisala pravljice za Zakajčkov kotiček, malo pozneje je postavila na noge otroški in kulturni program ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami. Leta 1999 je za radijsko delo, v Tednu vseživljenjskega učenja, prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja. Sedem let je pripravljala prispevke o socialno ogroženih posameznikih za oddajo Pomagajmo si na TV Koper. Že več kot četrt stoletja v Gorenjskem glasu objavlja Usode. Sodeluje tudi pri Žirovskem občasniku. Za Nedelo piše odgovore v zelo brani rubriki Milena svetuje. Deset let je vodila kulturno obarvane Sredine večere v Škofji Loki.

Napisala je več knjig za otroke: Abeceda iz Zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo (leta 2007 so jo razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo), Pika na B. (2008), Šnitka (2009), Marička in medvedek (2010), Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Gal in lačne hruške (2011), Mali - veliki vrtnar (2012), Julia iz Zakajčkove ulice, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi (2018), Kuharske prismodarije (2021) in druge. Leta 2004 so izšle Usode, leta 2011 je izdala knjigo z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov. Bralci so zelo dobro sprejeli tudi krimiroman Kje je otrok? Prva knjiga iz štirilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je prišla med bralce leta 2013, leta 2017 je sledila druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje, leta 2019 pa so izšle Moške zgodbe.

Milena Miklavčič je prejela več literarnih nagrad. V maju 2012 je zmagala na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Na literarnem natečaju DPM Beltinci so kot najboljšo izbrali njeno pesem Mesena večerja. Tudi leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. V življenju je napisala zgolj tri pesmi, ena od teh (Kdor bo umrl zadnji) je leta 2015 prejela prvo nagrado občinstva na največjem slovenskem pesniškem turnirju, ki ga je organizirala založba Pivec. Otroška pesem O mamah pa je pristala v Ontologiji otroških pesmi (1998).