Nadaljevanje iz: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [3]

Kot poseben sinonimi za povojne trpine v Rebulovih delih iz predvojnih in povojnih časov slikovito in pretresljivo zaživijo tudi vrste Bogu in slovenstvu zvestih preganjanih ali nadziranih slovenskih duhovnikov. Te pisateljeve pogoste junake po neštetih podeželskih župniščih obiskujejo večni in vsepovsodni udbovci, že v antiki navzoči sodobni pripadniki tajnih služb, in v tem pogledu so kljubovalni Rebulovi svečeniki, ki v eni izmed knjig pričakajo tudi slovensko osamosvojitev, malone nadaljevalci Bevkovih Čedermacev in originalnih Pregljevih župnijskih prebivalcev. Pravi svetnik, na kakršnega je tolikokrat naletel med takimi anonimnimi in vidnimi Slovenci, pa je za pisatelja le pogumen človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu.

Na specifičnem slovenskem otoku sredi sončne luči in mrzlih viharjev

V svoji težnji po izražanju večnega, transcendentalnega, in v hkratni usmerjenosti na specifično slovenske probleme, torej v razpetosti med univerzalno in izrecneje krajevno, pa je Alojz Rebula heterogen le na videz, saj daje vsemu enako večnosten smisel, tako bivanju vsega človeštva med nebom in zemljo kot trpkemu, a v lepoto potopljenemu življenju na miniaturnem, a za nas kozmičnem in specifičnem slovenskem otoku sredi sončne luči in mrzlih viharjev.

Akademik dr. Milček Komelj na Slomškovem dnevu na Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Prav tako kot oblake na nebu je življenje dojemal kot misterij

V svoji umetnosti je ustvaril estetsko prepričljivo sintezo globokih duhovnih izkušenj in z njimi prežetih dojemanj povsem stvarnega, vidnega, empiričnega sveta. Iz obojega je stkal značilno atmosfero za dogajanja, ki tudi krčevitost navdihuje z milino, baladnost z upanjem, temino nekdanjega antičnega ali današnjega zasavskega gozda pa presvetljuje z lučjo nebesne katedrale, v katere podnožju se med praprotjo in vejevjem ponuja skrivnost pisatelju nadvse ljubih, čudežno čez noč priraslih gob, v kateri je prav tako kot v oblakih na nebu vse življenje dojemal pravcati misterij. V taki sintezi je bil Alojz Rebula edinstven in v taki čutno-duhovni sugestivnosti, v nenehnem prehajanju od žive, čutno opojne konkretnosti k transcendentalnemu, je njegov največji ustvarjalni čar.

V podobo iščočega človeka je vdihoval večnostne dimenzije

Pri svoji povezavi vidnega, otipljivega in duhovnega ni bil Rebula niti nabreklo baročen niti ne poznogotsko krčevit ali v besedju arhaiziran, kot je bil kdaj njegov predhodnik Ivan Pregelj, marveč prej apoliničen, klasično in ne arhaično antičen, ker mu je antika, ki jo je preučeval in vzljubil in so jo poznavalci v njegovem delu tudi že nazorno pojmovno »klasificirali, očitno prešla v meso in kri. Poprej je bil nekakšen neoplatonističen zgodnjerenesančni lirik in navzven celo tradicionalen pripovednik, nadaljevalec naših klasičnih realistov, ki pa je tudi v podobo sodobnega iščočega človeka vdihoval večnostne dimenzije, ki jih je črpal iz dojemanja bogoiskateljske preteklosti in plemenito vzvišene človeške narave, kakršno je razpoznaval že v duhovni moči platonske antike; a je zanj zares odrešujočo luč vanjo vtisnilo šele krščanstvo.

Samozavestno se je odmaknil od sodobnih umetnostnih tokov

S tem, ko je bil usmerjen v bistvo in središče, ki ga je dojemal v Absolutnem, se je Rebula idejno samozavestno odmaknil od prevladujočih sodobnih umetnostnih tokov, ki so se vse bolj vdano, kljubovalno ali resignirano spoprijemali z življenjskim nesmislom in razsrediščenjem. A je s svojo upovedovalno močjo in estetsko očarljivostjo tudi za idejno nasprotujoče mu literarne presojevalce vedno ostajal umetniško relevanten, za svoje zveste bralce pa nepogrešljiv krepčalec duš in lepoti prešernovske domačije ter njenih cvetnih vrtov predan angelski vrtnar narodne zavesti. Zato ima za Slovence podoben pomen, kot so ga imeli naši največji kulturni predniki, ki so nas kultivirali in nam krepili identitetno samozavest; v vse bolj razkristjanjenem času in po ustalitvi že predvojne Vidmarjeve teze, da katoliški pisatelj zaradi vezanosti na dogme ne more biti ustvarjalno svoboden, je bil v tem vztrajanju malone edinstven in toliko bolj pogumen; pri tem pa nam je bogatil obzorja duha z miselno-ustvarjalnim duhovnim bogastvom v splošni zavesti vse bolj usihajočega antičnega izročila in jih razširjal z duhovnimi dimenzijami brezčasnosti, ki mu jih je posredovalo krščanstvo. Med našimi največjimi književnimi ustvarjalci, ki jih je z gorniško terminologijo imenoval »osemtisočake«, je na taki ustvarjalni poti poleg Prešerna in Župančiča ter Gregorčiča razpoznaval vsaj še Murna, Ketteja, Cankarja, Kosovela, Kocbeka in Balantiča, z jezikovno pristnostjo pa ga je spodbujal vsaj še Finžgar.

Alojz Rebula in Zorko Simčič leta 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Rojen umetnik ter učinkovit vzgojitelj in oznanjevalec

Očitno sta v Rebuli hkrati živela rojen umetnik in vse bolj tudi učinkovit vzgojitelj in oznanjevalec. A njegovemu oznanjevanju smiselnosti sveta je gotovo dajal temeljni pečat nadvse očarljivi zanj nezgrešljivi pesniški navdih, ki mu je izhodiščno realnost prestavljal v idealne, nadzemeljske sfere. Bil je popotnik na oceanu življenja, ki je bil prepričan, tako kot Kajetan Kovič v lapidarno zgoščeni pesmi Južni otok, da cilj in smisel jè. Z istim pesnikom ga povezuje tudi strastno dojemanje bujnosti narave, saj si je v mladeniškem dnevniškem zapisu ob misli na naravo, ko jo je nekoč gledal le skozi okno klasičnega seminarja, celo zaželel, da bi postal »vesela, neugnana žival v samoti ižanskih gozdov«. In kot taka neugnana srna ali kot omamno žuboreč potok se po prizoriščih Rebulove očarljive literature poganja in valuje tudi njegov v žive podobe prehajajoč ustvarjalni jezik, ki pripoveduje in s spontano lahkoto vase zapleta tudi najtežje in najneverjetnejše življenjske zgodbe.

Njegova zemlja je bila edensko privzdignjena in posvečena

Temeljni zaznavni elementi take Rebulove zemeljsko-eterične ustvarjalne topografije so bili najbrž svetloba, zračni veter in rečna, oceanska in biblijska vodovja. Njegova zemlja je bila edensko privzdignjena in posvečena, pa naj se je raztezala po najbolj oddaljenih širjavah in puščavah, v antičnem rudniškem podzemlju, v čezoceanskih narodnih parkih z mogočnimi slapovi ter tolažilnih oazah, ali naj se je domačno zgoščala na ožarjeni jasi matičnega slovenstva, kjer se iz zelenja svetijo podeželske cerkvice in so kmečke domačije naše življenjske utrdbe, najtrdnejši domovi in naša ljuba zavetja, nad katerimi skozi zgodovinska vodovja večnosti nevidno veje univerzalni dih Svetega Duha.

Zavest o živosti antike, ki diha iz njegovih romanov

Najbolj univerzalna so videti tista Rebulova dela, ki izhajajo iz duhovnih širjav svetovne zgodovine in v zajeme svojih razglabljanj, občutenj in dilematičnih disputov vpletajo tudi najgloblja filozofska oziroma bivanjska vprašanja. Za Slovence pa so še posebej dragocena tiste knjige, v katerih nam pisatelj iznajdljivo oznanja pomen znanih in anonimnih narodnih junakov in priznavalno razkriva njihovo veliko vlogo za ohranjanje in obujanje naše narodne zavesti, ki je po pisateljevem prepričanju nerazdružljiv in nepogrešljiv del človeške identitete. V tem pogledu je očitno, da pisatelja ni motilo, da je vrsta njegovih del ne glede na občečloveška vprašanja napisanih in v celoti ter s svojimi aluzijami doumljivih in vznemirljivih posebej, če že ne samo za Slovence, ki iz njih spoznavamo svojo zgodovino in razbiramo izrecno svoje »interne« probleme, ampak je ta ustvarjalni impetus poprej občutil kot narodno dolžnost. Brezbrežne in brezčasne razsežnosti pa daje njegovemu kulturnemu zamahu že njegova zavest o živosti antike, ki diha iz njegovih romanov kot veličastno pričevanje o neuničljivi duhovni navzočnosti nepozabljene veličine nekdanjih časov.

Tako, kot le še Jože Kastelic

Vse to Rebulovo pričevanje o večni živosti antike je dojeto skozi sugestijo pisateljevih avtentičnih, ustvarjalnih in ne filoloških razglabljanj ali pa je v romanih prikazano v čudovitih domišljijskih sprehodih po grških tleh z njihovimi oljkami in templji, o kakršnih je bil med nami najbrž tako poetično zmožen pripovedovati le še Jože Kastelic. Rebula pa si jih je z otipljivo živostjo predstavljal, še preden jih je sploh lahko ugledal tudi s fizičnimi očmi. Tudi skozi Rebulovo časovno oddaljeno antiko pa v brezčasnih človeških značajih in njihovih usodah eminentno živi predvsem naš sodobni zgodovinski čas.

Najbolj etičen človek je bil Kristus

Kulturni zven antike s svojimi prerajanji in srednjeveškimi odmevi prežarja Rebulove junake, da postajajo, tako kot je postal sam pisatelj, presijani s spoznanji antičnih modrecev, vse od Sofoklove modrosti, da je največja skrivnost človek. A postajajo na teh osnovah prežeti z Rebulovim spoznanjem, da je najbolj etičen človek Kristus, ki ga je štel za »edino možno sidro na oceanu biti«. Zato pisateljevo ustvarjalnost prav toliko odločilno kot antične težnje po meri, harmoničnem ravnotežju, etiki in lepoti skupaj z že v antiki živimi misteriji zaznamujejo tudi vse tri temeljne krščanske kreposti: vera, upanje in ljubezen. Vse skupaj pa je lucidni umetnik prežarjal z ognjevitim čustvom in premišljeno umirjal ter pregledno usklajal s tehtnico svojega v jasnino usmerjenega, a tudi strastno prepričevalnega in briljantno ostrega razuma.

Alojz Rebula leta 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Hkrati antični in slovenski Rebula

Hkrati antični in slovenski Rebula, ki si je antično izročilo odrešilno osmislil z blagovestjo krščanstva, se je z ustvarjalno mislijo postavil v humanistično vrsto danes vse redkejših ustvarjalcev, ki nam ljubeče razkrivajo bogastvo sveta, a pri tem neizpodbitno občutijo, da je to bogastvo v svojem večnem minevanju le odsev večnosti in utemeljeno onkraj materialnega izkustva; a kot beremo v eni izmed njegovih knjig, smo ljudje, ki v svojem nagonu po večnosti strmimo v zvezde, tudi fizično iz zvezdne snovi, torej iz zvezdnega prahu zemlje, v kateri je zajet naš spomin na kozmos.

Polnil je zgodovinski skelet z občutenjem življenjskega misterija

Rebulovo ustvarjanje naše duhovne topografije, ki zajema vse kulturne značilnosti in posebnosti slovenstva, v nekaterih delih še posebno nazorno slovensko podobo nekdanjega Trsta, lahko vsaj pogled slovenskega umetnostnega zgodovinarja zazna malone celo kot nekakšno ustvarjalno dopolnitev našega zgodovinskega in umetnostnozgodovinskega kulturnega poslanstva.

Rebula se je namreč v še tako bežnih, a slikovito naglašenih in četudi le v prebliske zajetih prikazih našega kulturnega izročila globinsko usmeril prav v tisto duhovno, mistično razsežnost, ki je lahko zgodovinarju navržena le kot božji dar, saj naj bi šele ta njegovo delo osmislila do popolnosti in mu napolnila zgodovinski skelet z občutenjem življenjskega misterija, kakršno zna sugerirati le pisateljski talent; in prav tak talent je bil dan Alojzu Rebuli, tako kakor je bil v njegovih delih dan kakemu klasičnemu filologu »melanholičen zgodovinski navdih«.

Spominska plošča Alojzu Rebuli v rojstnem Šempolaju (2024). FOTO: Jože Potrpin

Zavzemanje za obstoj jezika – nujnost za ohranjanje narodnega obstoja

Z vidika siceršnje večinske sočasne literature, odmaknjene od krščanstva in Rebuli danega zaupanja v nesmrtnost, je večnostno aktualni Rebula lahko za mnogokoga videti tudi bolj ali manj, če že ne povsem neaktualen. Njegova aktualnost se lahko oznanjevalcem absurda ali izenačevalcem umetnosti z levičarskim aktivizmom in zabavo lahko zazdi absurdna ali anahronistična, prav tako kakor njegovo zaupanje v slovensko prihodnost, ki nam jo spričo naše majhnosti, stalne ogroženosti, nesamozavesti in samomorilnih instinktov globalisti, ki vidijo v slovenstvu oviro za svoj navidezni kozmopolitizem, napovedujejo celo kot neizbežno narodovo smrt. Ne glede na svoj življenjski nazor pa morajo kulturni premišljevalci ugotavljati, da se večno aktualno skrivnostno vprašanje smrti, kakršno razrešuje Rebula, filozofsko poraja od pamtiveka in da se neomajno zavzemanje za obstoj slovenskega jezika kaže kot neizpodbitna nujnost za ohranjanje našega narodnega obstoja.

Pisanju se je predajal na zvočnih perutih slovenščine

Alojz Rebula je docela ne glede na prevladujoče sodobne trende ali propagirane literarne vzore s svojo slo po nesmrtnosti junaško zaupal v obstoj posmrtne večnosti in je z zaupanjem v zveličavnost njenega sijaja poveličal tudi kulturno veličino svojega le številčno majhnega naroda. V tej luči je vse bolj neprizanesljivo, če že ne neizprosno, gledal tudi na literaturo, ki se ne zaveda teh bistvenih vprašanj. Zato se je sam vse bolj kot literata, ki se v svojih kulturniških ambicijah poti in trudi, počutil predvsem iskalca in oznanjevalca resnice. V svojem dnevniku je celo zapisal: »Skregan sem z literaturo, a brez literature sem bolan«. K branju in pisanju ga je gnal predvsem avtentično primaren, iz njegovega stika z Bogom, iz njegove sle po neskončnosti ter iz njegove ljubeče zavzetosti za slovenski narod porojen notranji ustvarjalni klic, ki ga je šele naredil velikega umetnika. Zato mu je pisanje pomenilo z večnostno lepoto presijano, zanj človeško nujno in predvsem etično življenjsko poslanstvo, ki se mu je predajal na zvočnih perutih slovenščine, s katero je bil ustvarjalno krščen kot z usojenim mu odsvitom Božje Besede. In v tem je njegova največja ustvarjalna in človeška dragocenost.