Nadaljevanje iz: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [1]

V lepoti gozda je Rebula zlahka ugledal »božji atelje« ali naravno galerijo s Corotovim zelenjem, v kaki slikoviti pokrajini je celo dojel louvrsko galerijo z Manetom, van Goghom in Groharjem, in ko je stopal skozi neko dolino, se je počutil, kot da se preriva »skozi platna francoskih impresionistov«. V kakšni njegovi primorski cerkvi se pojavi pri delu tudi predvojni Tone Kralj ali na steni domoljubnega župnišča ali stanovanja Kraljeva slika, v Rebulovo podobo srednjeveških časov pa je v romanu Zeleno prostranstvo vstopil tudi gotski slikar Janez Ljubljanski, čigar ljubke obraze s fresk v suhokrajinskem Kamnem vrhu je Rebula prav zadeto označil tudi v svojem dnevniku kot mile in polne. Z domišljijsko prepričevalnostjo se je vživel tudi v usodo in značaj neznanega slikarja poznogotskih fresk v cerkvici na Čelovniku, belo sijoči iz temin zasavskega hribovja nad Loko pri Zidanem mostu.

Neobvezno estetiziranje brez bivanjskega srha

Tako v delu literarnih kot likovnih umetnikov je pisatelj iskal predvsem smisel za neskončnost, torej le duhovno dimenzijo in etično resnobo, medtem ko je zavračal sleherno umetnost, ki je usmerjena le v tostranstvo in njegovo družbenost in je bila »brez čuta za skrivnost, za božje«. V njej je lahko videl le »neobvezno estetiziranje brez bivanjskega srha«, »brez reference Božjega«, kot je v dnevniku zaznal celo ob prebiranju Mannovega Jožefa Hranitelja, in v tem pogledu je postajal vse bolj neizprosen.

Tuj in ničvreden mu je bil vsakršen nihilizem

Še posebej mu je bil tuj in ničvreden vsakršen nihilizem, ki pušča človeka praznega, pa četudi lahko gre sicer za velike artistične dosežke, ker je pričakoval od resnične umetnosti, tudi od glasbene, duhovno prizadetost. Tudi vsakršne času potrošništva prilagojene sicer znamenite warholovske popikone so bile zanj razumljivo lahko le podobe »idiotskega Poparta« in celo abstraktna »kiparija« Forme vive v Kostanjevici na Krki se mu je ob nekem obisku zazdela barbarska.

V kresu kraškega ruja

Premalo mu je bil tudi vsakršen goli vitalizem, brez odrešitve v transcendenci, pa naj je šlo za požrtnega Rabelaisa ali tudi za sodobno likovno kvaliteto kakega Franceta Miheliča, ki je lahko toliko bolj pritegnil depresivnega Daneta Zajca. Prav tako Zajcu ljubi skrivnostni temni Jože Tisnikar, ki ga močno ceni Rebulov prijatelj Vinko Ošlak, je najbrž na ljubo prijatelju med slikarji zanj ostajal »naloga, h kateri se bo/m/ moral vrniti«; van Goghova ekspresivno kozmična slika Cesta s cipreso in zvezdo pa je njegovi knjigi določila celo naslov in barvito naslovnico. Van Goghovo silovito žarečo navzočnost je med sprehodi začutil tudi v kresu kraškega ruja, in tudi s prvinskim življenjem povezani Rebula se je, tako kot že filozof Heidegger, zavedal, da je van Gogh lahko »vdihnil univerzalnost v par kmečkih čevljev«.

Akademik dr. Milček Komelj na Slomškovem dnevu na Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Ali ni najbolj božja stvar na planetu gozd

V zemeljskem svetu, kot ga je dojemal, je Rebulo navdajal predvsem »občutek misterija vsega«. V lepotah narave je tako v dnevnikih kot v pripovedih, na primer v zanosni slovenski pridigi trontskega (tržaškega) škofa o večnem človeškem hrepenenju po izgubljenem raju, ničkolikokrat zaslutil »edensko razpoloženje«, torej razpoloženje izgubljenega raja, po katerem v svojem nedosegljivem zaletu »onkraj vsega vidnega in slišnega, onkraj vsega dosegljivega in predstavljivega« hrepeni iz raja izgnani človek. Kakor obronki Edena so zanj lahko postali celo hribi nad Vipavsko dolino in celo meglo je nekje občutil kot metafiziko zemlje, pogledi na naravo so mu ničkolikokrat videti vstajenjski in nekaj »vstajenjskega« je lahko vanj zadihalo ob kosovelovskih kraških brinjevkah, zanj metafizičnih pticah, ko jih je ugledal v brinjevih grmih »v nekakšni turobni kozmičnosti«, »ko da gre za vstajenje in spet obupavanje duš v nekakšnem medlem onstranstvu ...«, in takih zaznav je v Rebulovih delih nanizanih nešteto, kar že samo po sebi potrjuje, kako je zaznaval v pojavih realnosti slutnje ali znamenja navzočnosti višjega, duhovnega, nebeškega prostranstva oziroma skrivnosti Božjega obstoja. V vertikalni slovesnosti in milem veličastju gozdov pa je ničkolikokrat doživel posvečene templje »iz bukovih stebrov« ali smrekove katedrale, v svoji »množični navpičnosti« polne »sle po nebu«, in se nekje celo povprašal, »ali ni najbolj božja stvar na planetu« gozd.

Iz realizma nekam višje, v slutenjsko, nadnaravno

Vse pri njem je tudi v največji zemeljski konkretnosti v bistvu poduhovljeno, in gotovo v tem temelji najbolj avtentičen izraz Rebulove osebnostne človeške narave, ki ji nikakor nista zadoščali samo zemeljska konkretnost in njena minljivost. Celo če je kje v naravi ugledal srno, mu je »dala misliti na dušo, ki išče v preteklost«. To svojo temeljno težnjo po absolutnem pa je jasno izražal tudi v razmislekih o bistvu lastnega ustvarjanja, ki jih je ponekod prav tako vključil v svoja dela. V njih je razglabljal predvsem o vprašanju, kako pripoved »iz realizma dvigniti nekam višje, v slutenjsko, nadnaravno«. Ob tem, kar je moč strokovno označevati z ekspresionizmom ali simbolizmom, se je v spoznanju o nemoči ali ob dvomu v moč za izražanje neizrekljivega celo takole retorično povprašal: »Ali ni bilo to prekletstvo vsake umetnosti, da so morale obstati onemogle pred neizmerljivostjo biti?«

Edino možno sidro na oceanu biti

Rebulova ustvarjalna strast se je vse bolj dosledno usmerjala v vprašanje, kako »naskakovati nedopovedljivo«, in cilj literature je videl v tem, da »postane ekstaza pred čudežem biti ... Adoracija.« S tem pa je v temelju predpostavljala pečat obredne sakralnosti, in glede na Rebulovo poglabljanje v Sveto pismo in v fenomen Jezusove osebnosti, o kateri je razpravljal v esejih, ni čudno, da mu je bila vsaj podzavesten vzor besednega izražanja tudi Kristusova govorica, ki, kot jo je pojasnjeval, ni pojmovna, vnanja, ampak »vsa brni od vzvišene strastnosti« in je »metaforična, se pravi umetniška«. Zato Kristus zanj ni bil »kakšen medel ekstatik, ampak ognjevitež, ki prevaja svoj nauk v eno samo moralno konkretnost«, in »edino možno sidro na oceanu biti«, njegova angažiranost pa »se odvija samo na večnostni ravni«. Oznanjevalec takega Kristusa je skušal biti tudi Rebula, ki je bil prav tako strastno ognjevit, a hkrati neizumetničen in v jasnem učinku svoje pripovedi sintaktično pregleden in ob vsej simbolnosti tudi konkreten in celo plastično neposreden, enako zazrt v cvetje, nebo in drevje kot Jezus v svojih prilikah na žitno polje ter lilije in ptice, ki jih živi Oče pod nebom.

Kot umetnik je izhajal iz realizma

Vsi brezštevilni Rebulovi literarni ljudje iz vseh časov in z vseh prizorišč so predvsem podobe ali prevodniki takih zanj kar najbolj avtentičnih človeških stremljenj, usmerjenih v neskončnost, in so zato ob vsej včasih celo žanrski konkretnosti in značajski originalnosti pogosto tudi nazorna utelešenja pisateljevih lastnih življenjskih smotrov in idej. V svoji karakternosti so sicer stilizirani, a ne papirnati, ker je umetnik izhajal iz realizma in ker mu liki oživljajo iz lucidnega opazovanja in hkrati iz notranje nujnosti, ki je v osnovi bogoiskateljska oziroma iščoča smisel, tako smisel življenja nasploh kot smisel številčno majhnega in trpinčenega slovenskega naroda, ki naj bi se zavedal svojega ne le sebi, marveč tudi Bogu odgovornega poslanstva.

Majhnost je najprimernejši okvir za človekove mere

Slovenskemu narodu je bil, kot nam je Rebula skoraj po cankarjansko razkrival, dodeljen očarljivo razčlenjen domovinski svet, ki nam ga umetnik vselej predstavlja z največjim veseljem in ga v pisateljskem življenju sam vedno na novo z občudovanjem razpoznava in z besedo poveličuje. O njem pa tudi izrecneje razglablja, tako kot je v esejih izrecno razglabljal o usodi številčno majhnih narodov nasploh ali o njihovi posebni mentaliteti, ki se lahko predaja občutjem manjvrednosti oziroma kompleksu nemoči ali bolj megalomanski mesijanski poklicanosti, ki je Rebula pri Slovencih sicer ni videl; a je opažal, da »kristjanu malega naroda« »bolj kot mesijanski mit grozi samoobrambna nervoza«. Raje pa nam je spregovoril o idealnosti majhnega naroda, katerega majhnost »je najprimernejši okvir za človekove mere, torej najboljša možnost za njegovo bivanjsko pristnost«, in spregovoril celo o razkošju slovenstva, ali nam ljubeče pričeval o pripadniku malega naroda, ki je tukaj na meji, kjer se začenja senca božjega ... Zakaj Bog, če je, je na strani malih.

Slovenska domovina – svetišče lepote in skrivnosti

Slovensko domovino je Rebula dojemal kot svetišče lepote in skrivnosti, pa naj je opeval rodni šempolajski Mediteran s kamnitimi pregradami in zidovi, milo dišečim rastlinjem in cvrčanjem škržatov, naj je zarisoval tjulenjski profil Nanosa z njegovim strmenjem proti Ogleju in še pred tem z besedami slikal poglede iz študijskega seminarja v Plečnikovi knjižnici proti ljubljanskemu Trnovemu in Krimu, slikovito kot nekdaj slikarski impresionisti, ali naj se je zaziral v »gosposko in monumentalno« Gorenjsko ali v skrivnostno hribovje nad strugo Save.

Zidanice, »domislice slovenskega kmečkega genija«

V zasavski Trubarjevi Loki pri Zidanem mostu, ki jo je kot bivališče svoje ognjevite mladostne ljubezni in zatem zakonske žene pisateljice Zore Tavčar že ob prvem obisku sprejel kot lasten dom, se je pisatelj po upokojitvi za stalno naselil. Od tamkaj je vedno znova doživljal okoliško pokrajino med Lisco in Kumom v njenem zlitju z arhaičnostjo podeželskih cerkva in razširjeno v daljave s pogledi proti Gorjancem ter na temno strugo Save v globinah pod sabo. Z enako ljubeznijo pa objamemo v njegovih delih tudi »milo nakodrano« in »presunljivo lepo« Dolenjsko, slovensko Atiko, kjer iz hribovja skačejo »zvonički kakor fantiči v narodni noši«. Naslikal nam jo je posuto z arhetipom slovenske zidanice, »domislice slovenskega kmečkega genija«, ki je videti za Rebulov pogled kot plovilo iz kamene dobe, in nam še posebej približal njeno kraško kamnito »predpekelsko slovensko deželico« Suho krajino z zvonjenjem iz skromnih cerkvenih podružnic. Na najljubšem mu zasavskem Čelovniku pa se je zanj, kjerkoli že je bil, v njegovem očesu in spominu za vselej ugnezdila cerkvica sv. Duha.

Domovino je v svojih delih osvetlil v vsej njeni lepoti in zgodovini

Tako pisano in raznoliko domovino, ki jo s svojim jezikom in verovanjem od davnine skozi stoletja naseljuje po zaslugi svetniških in narodnih prerokov vse bolj kulturno dozorevajoči slovenski narod, je Rebula v svojih delih osvetlil v vsej njeni lepoti in zgodovini; v eni izmed knjig (v Arhipelu) jo je prikazal celo z zgoščeno nanizanimi prizori iz osrednjih zgodovinskih poglavij skozi »panoramo slovenskih stoletij«. V zgodbah iz teh krajev je kot mimogrede opazil tudi njihove posebnosti in mikavnosti, kot so na primer kozolci, cerkvice, lipe, čebelarjenja in lov na polhe, ali je vanje vpletel Valvasorjevo in drugo literarno izročilo, srednjeveški prizor ustoličenja na Gosposvetskem polju ali slovenske pesniške narodno prebudne glasnike z najbolj univerzalnim in hkrati slovenskim merilom Prešernom ali primorskim Gregorčičem in zgodovinskimi ter mitičnimi literarnimi in svetniškimi junaki, kot sta bila »genij naše svetosti« Slomšek ali Baraga in mlajši Jakob Ukmar, ali je vanje vključil nekdanje srednjeveško uprizarjanje pasijonov, ter je poleg temeljitega poznavanja v odnosu do domovine nasploh izpričal neomajno ljubezen in popolno zvestobo. Enako kot v geografsko in kulturno podobo slovenske pokrajine pa je prodiral tudi v značajske lastnosti njenih ljudi, kot jih utelešajo in zaznavajo posebno tisti njegovi literarni junaki, ki so navezani na dom, a jih iskanje življenjskega smisla hkrati neizprosno žene v daljave.

Nadaljevanje v: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [3]