V počastitev okrogle obletnice smrti dr. Jožeta Pučnika (1932–2003) pripravljajo v Slovenski demokratski stranki (SDS) danes, v sredo, 11. januarja 2023, od 15. ure dalje na ljubljanskem Trgu republike slavnostno obeležitev spomina na življenje in zapuščino očeta slovenskega naroda. Na prireditvi bosta spregovorila Janez Janša in Lojze Peterle.

SAZU pa danes, v sredo, 11. Januarja 2023, ob 11. uri vabi v akademijsko dvorano na predavanje akademika dr. Janka Kosa “Dr. Jože Pučnik – politika, filozofija in znanost”. Predavanje bo posvečeno 20-letnici Pučnikove smrti.

Čeprav je ob neki priložnosti dejal, da je z demokracijo tako kot z nosečnostjo, torej ali jo imaš ali pa ne, pa je jasno, da se je zavedal, da je demokracija živ fenomen, da se razvija, zori in da je za to potreben čas.

Na spletni Družini pa smo za mnenje, kako aktualna je kritična misel dr. Jožeta Pučnika še danes, dve desetletji po njegovi smrti, povprašali evropskega poslanca dr. Milana Zvera (SDS/Evropska ljudska stranka), ki se je pred 30 leti dejavno in poklicno vključil v politiko ravno na Pučnikovo povabilo in postal njegov svetovalec in politični sopotnik.

Odgovarjal je evropski poslanec dr. Milan Zver (SDS/ELS), politični sopotnik dr. Jožeta Pučnika.

Bi bili danes slovenska družba in politika drugačni, če bi ju še vedno krojil ali vsaj soustvarjal dr. Jože Pučnik?

Če bi Pučnik lahko krojil ali soustvarjal, kot pravite, slovensko stvarnost, bi bila ta zagotovo drugačna. Ampak močno dvomim, da bi mu bilo to omogočeno. Vsaj iz dveh razlogov. Najprej zato, ker so stare sile, ki jim demokracija ni postala intimna opcija, tudi v tranziciji ohranile ogromno t.i. korporativne moči v domala vseh segmentih družbe. Demokratična politika se več ali manj dogaja na odru, je vidna. Tudi če tam zmagaš, še ne pomeni, da resnično vladaš, ker velika večina procesov odločanja poteka izven tega odra, dostikrat tudi netransparentno. Skratka, iz teh formalnih, lahko rečemo tudi sistemskih danosti Pučnik ne bi mogel enostavno spreminjati stvari, čeprav je dobro vedel, kaj in kako je treba. Drugi razlog pa je kulturne narave. Večkrat je tožil, kako nekritični smo Slovenci, daleč od t.i. avtonomnega posameznika. Govoril je o poškodovanih mentalitetah, ki so posledica totalitarnega sistema. Zavedal se je, da je do normalizacije še dolga pot.

Več pozornosti bi zahtevala tudi njegova vrnitev v domovino in prehod v politiko konec 80. let. Še kakšno leto prej je namreč zatrjeval, da se ne bo angažiral.

Kaj se današnja politika lahko nauči iz Pučnikovega vzgleda in delovanja?

Politiko dostikrat dojemamo kot spopad: kdo bo koga premagal in za koliko. V ospredju sta interes in moč. Ni več romantike, politični ring je postal odčarana kletka, če si sposodim Webrov izraz. Pučnik, ki je seveda vedel, da sta konflikt in tekma predpogoja demokracije, je stavil bolj na povezovanje in iskanje kompromisov. Pomislite, koliko energije je moral vložiti, da je za nekaj časa spravil skupaj v delujočo celoto tako različne “egote”, kot so bili tisti, ki so vodili Demosove stranke. Čeprav ni bil znan kot kak moralist, je v politiki živel visoke moralne standarde. Zaradi tega in njegovega poguma smo ga mlajši močno spoštovali.

Od smrti očeta slovenskega naroda dr. Jožeta Pučnika danes mineva 20 let. VIR: SDS

Kaj je javno najbolj prezrt prispevek dr. Jožeta Pučnika k demokratizaciji in razvoju slovenske države in družbe?

Lahko bi rekli, da bi v vsakem obdobju njegovega življenja in delovanja lahko nekaj našli. Premalo poznamo njegovo mladost, torej obdobje pred zaporom, ki ga označuje njegovo kritično pisanje o družbi in politiki. Kot disident je preizkušal meje svoje svobode in jo, kajpak, v danih razmerah kmalu izgubil. Premalo je znano njegovo znanstveno-raziskovalno delo v Nemčiji, kamor se je zatekel. Glede na meni znane študije bi ga lahko uvrščali v krog predstavnikov sistemske teorije. Morda so prav 70. in prva polovica 80. let še najmanj poznana. Več pozornosti bi zahtevala tudi njegova vrnitev v domovino in prehod v politiko konec 80. let. Še kakšno leto prej je namreč zatrjeval, da se ne bo angažiral. Premalo so poznane tudi okoliščine njegovega parlamentarnega dela, zlasti vprašanje povojnih pobojev.

Kdaj bo spomin na dr. Jožeta Pučnika v Sloveniji dostojno počaščen?

Glede tega so narejeni nekateri premiki. Denimo v predsedniški palači je bivši predsednik Pahor poimenoval dvorano po njem in ga posthumno odlikoval z najvišjim državnim priznanjem – redom za izredne zasluge. V Evropskem parlamentu so po njem poimenovali konferenčno dvorano, s čimer so ga postavili ob bok najvidnejšim evropskim politikom. Tudi v Sloveniji stoji nekaj kipov, zadnjega je prejšnja vlada postavila na Brdu. Po njem nosi ime tudi brniško letališče, šole, parki in ulice. Toda dostojno bo počaščen, kot pravite, šele takrat, ko ga bomo več brali in sprejemali vase nekatere vrline, ki so zaznamovale njegovo življenjsko pot.

»Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!« Kaj bi danes, tri desetletja pozneje, dejal dr. Jože Pučnik o zrelosti slovenske demokracije?

Te znamenite besede je Pučnik uporabil, ko je odgovarjal novinarki, ki je še nekaj spraševala o Jugoslaviji. Na svoj način ji je hotel povedati, da se bo poslej treba fokusirati na Slovenijo. Kaj bi danes rekel o zrelosti demokracije? Vsi vemo, da je bil do svoje prezgodnje smrti hud kritik tranzicijskih stranpoti. Zagotovo bi imel veliko materiala za kritično presojo tudi danes. Čeprav je ob neki priložnosti dejal, da je z demokracijo tako kot z nosečnostjo, torej ali jo imaš ali pa ne, pa je jasno, da se je zavedal, da je demokracija živ fenomen, da se razvija, zori in da je za to potreben čas.

Večkrat je tožil, kako nekritični smo Slovenci, daleč od t.i. avtonomnega posameznika. Govoril je o poškodovanih mentalitetah, ki so posledica totalitarnega sistema. Zavedal se je, da je do normalizacije še dolga pot.

No, danes bi bil zagotovo zelo vesel in ponosen, da je Slovenija postala članica Nata in EU, ki je že dvakrat uspešno predsedovala Svetu EU.

Ko včasih razmišljamo o velikih osebnostih, jih prevečkrat dojemamo v njihovi javni dimenziji. Čista, pristna človeška plat pa se zanemari. Redko kdo ve, da je na primer gojil rože in jih tudi po strokovni plati odlično poznal! Bil je empatičen do soljudi, do sodelavcev. Odpuščal je celo tistim, ki so mu grenili življenje! Tak je bil Jože!