Milan Zdravko Kovač je 20. julija 2021 poslal na Vrhovno državno tožilstvo vlogo z zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi »sodbe«, s katero je komunistično »sodišče« njegovega brata Borisa Kovača 12. oktobra 1943 v Kočevju »obsodilo« na smrt in takoj zatem umorilo. Tožilstvo je njegovo vlogo posredovalo Vrhovnemu sodišču, od katerega je 6. aprila 2022 prejel razsodbo: Boris Kovač je oproščen obsodbe Področnega vojaškega sodišča v Ribnici zaradi kaznivega dejanja veleizdaje. V tem primeru se je zgodba kolikor toliko (zasilno) srečno končala. V širšem kontekstu teme, ki se imenuje »kočevski proces«, se ni.

Ko so partizani s pomočjo okupatorja uničevali Slovence

Kdo je bil Boris Kovač? Ob pričakovani kapitulaciji Italije in vdoru Nemcev v t. i. italijansko Ljubljansko pokrajino se je Boris Kovač, študent v Ljubljani in pred tem od Italijanov interniran v koncentracijsko taborišče Gonars, 28. julija 1943 na Otočcu pridružil Jugoslovanski vojski v domovini (JVvD) pod vrhovnim vodstvom Draža Mihajlovića. V začetku septembra so se ustavili v Grčaricah, toda tam so jih napadali partizani. Ker niso mogli do njih, so pripeljali štiri italijanske topove, ki so jim rokovali Italijani. Šele s topniškim obstreljevanjem iz neposredne bližine so jih prisilili v predajo. Takrat komunistov niso zanimali okupatorski Italijani in njihovi zločini, ampak so vse sile pognali proti notranjim nasprotnikom (na Turjaku, v Grčaricah in drugod). Boris Kovač se je znašel med ujetniki in 12. oktobra 1943 ga je komunistično »sodišče« »obsodilo« na smrt, nato pa umorilo pri Mozlju.

Milan Zdravko Kovač s knjigo Kočevski proces. FOTO: Ivo Žajdela

Njihov zgled je terorizem, zločin in kršenje človekovih pravic

Komunistično »sojenje« v Kočevju so si slovenski pravniki izbrali za svoj slovesni dan, za praznovanje. Letos imajo 12. in 13. oktobra 49. po vrsti Dneve slovenskih pravnikov (v hoteli Bernardin v Portorožu), na dan, ko so komunisti 80 let pred tem pri Mozlju umorili Borisa Kovača, potem, ko so ga nekaj ur pred tem »obsodili« na smrt. Komunistično »sodišče« v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov.

Najprej so v Grčaricah, na Turjaku in drugod z vso uničujočo silo obkolili branilce, Slovence, jih uničevali z italijanskim težkim orožjem, z njim so upravljali italijanski okupatorski vojaki, branilce so zajeli, pretepali, sramotili, »zaslišanja« so bila v izrazito nasilnih okoliščinah, tako moramo brati nekakšne »zapisnike«, ki so se ohranili, »sodili« so jim za njihov status in ne za kakšna dejanja, »sodišče« ni imelo nikakršne pravne legitimnosti, »sodili« niso na osnovi nikakršnih pravnih aktov. In po vsem tem se slovenski pravniki še leta 2023 zgledujejo in to častijo. Njihov zgled je poosebljeni terorizem, zločin in temeljno kršenje človekovih pravic.

Milan Zdravko Kovač in sodnica Barbara Zobec. FOTO: Ivo Žajdela

Ubijalci ujetnikov pri Mozlju so bili mladeniči

Milan Zdravko Kovač je, kot je dejal na predstavitvi svoje knjige, že leta 1992 začel zbirati podatke o svojem bratu. Obiskal je zgodovinarja Toneta Ferenca na Inštitutu za novejšo zgodovino, ki mu je pokazal zapisnik »zaslišanja« Borisa Kovača v Kočevju. Toda zapisnika mu ni hotel fotokopirati, le ročno si je lahko kaj prepisal. Obiskal je Grčarice in grobišče pri Mozlju. Tam je bil s Francetom Špeličem, ki je kot mlad partizan bil priča umorom. Toda grobišča mu ni mogel pokazati, saj se je teren spremenil.

Sestra se je pridružila partizanom in je delala v bolnišnici. Šele po sestrini smrti se je lotil priprave knjige, saj je ni hotel prizadeti. Na osnovi vsega dostopnega gradiva (arhiv, literatura) je rekonstruiral bratovo pot. Med zbiranjem gradiva je pridobil fotografijo komunistične enote (vosovcev), ki je ubijala v Mozlju. Pretreslo ga je, saj so na njej skoraj še otroci. Spomnil je, da pa ljudje, ki so zločine upravljali, niso bili otroci, ampak izobraženi ljudje, a ideološko formirani. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri »sojenju« in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status »častnega meščana Ljubljane«.

Milan Zdravko Kovač. FOTO: Ivo Žajdela

»Kočevski proces« je bil nekaj strašnega

Barbara Zobec, sodnica Vrhovnega sodišča, ki je v knjigi prispevala spremno besedo, je na predstavitvi dejala, da je bil »kočevski proces« nekaj strašnega. To, da je sin zavednih staršev, ki so se morali s Koroške preseliti v Celje, ki se je aprila 1941 priključil upornikom proti nemškim okupatorjem, ki so ga Italijani za osem mesecev internirali v taborišču Gonars, ki se je Jugoslovanski vojski v domovini pridružil zaradi osvobojevanja Slovenije, končal na takšen način, s komunističnim »sodnim« umorom, to je bila po njenem nepopisna groza. Glede našega prava pa je zgovoren podatek, da je glavnemu »kočevskemu procesu« priznalo status sodbe in pripravljalcem vosovcem legitimnost, s čimer se ta »sodba« da spraviti s sveta le z izrednimi pravnimi sredstvi.

»Sodišče« v Kočevju ni bilo ne zakonito ne pravno

Zobčeva je dejala, da so veliko »obtožencem« očitali samo njihov status, kar pa ni inkriminirano. »Sodbe« pred komunističnim »sodiščem« v Kočevju oktobra 1943 po njenem niso sodbe z zakonom ustanovljenega sodišča. Improvizirano »sodišče« so ustanovili z »aktom«, zato, da so lahko uprizorili »sojenje«, s katerim so »sodili« političnim nasprotnikom. Predvojna Jugoslavija je imela za takratne razmere sodoben kazenski zakon. V Kočevju morda lahko govorimo šele o zametkih neke nove države. Gola tvorba pa ne more imeti elementov države.

Skratka, »sodbe« komunističnih sodnih procesov niso vsebovale, kot je dejala, nobenih postulatov. »Sodnik« v Kočevju Teodor Tominšek je v izreku sodbe celo zapisal, da je »obdolžence«, zasliševalce, tožilce, sodnike in kazni določila Vos, to je izrazita komunistična zločinska paravojska. Tisti, ki so prej »zasliševali« ujetnike, so bili kasneje njihovi »zagovorniki«.

Knjigo Kočevski proces so predstavili njena urednica Tadeja Petrovčič Jerina, avtor Milan Zdravko Kovač in sodnica Barbara Zobec. FOTO: Ivo Žajdela

Vrhovni sodišči sta se glede »kočevskega procesa« nepopisno kompromitirali

Potem, ko sta Vrhovno in Ustavno sodišče pred kratkim izrekla sodbo v primeru Viktor Habič, ki so ga komunisti »obsodili« in nato umorili v Mozlju, sta se s tem dejanjem nepopisno kompromitirali, saj sta potrdili komunistični zločin iz leta 1943. Ob tem je še Zobčeva enkrat poudarila, da pri »kočevskem procesu« ni bilo elementov nobenega kaznivega dejanja. Nekoga se lahko obsodi le za dejanje, ki je z zakonom predpisano kot kaznivo. To je bil začetek komunističnega »pravnega reda«. To je bilo čisto navadno klanje, za razliko od povojnih dachauskih procesov, ki so bili kolikor toliko pravni. Šlo je za politični pamflet. Barbara Zobec upa, da evropsko sodišče, kamor je romal primer Viktorja Habiča, »kočevskega procesa« ne bo primerjalo z nürnberškimi procesi, kjer je šlo za popolnoma drugačno zgodbo.

Knjiga, napisana na osnovi skrbno zbranega gradiva

Knjigo Kočevski proces, ki jo je izdala založba Družina, je Milan Zdravko Kovač napisal na osnovi skrbnega zbiranja gradiva, rekonstrukcije zgodovinskega dogajanja in priprave sodne rehabilitacije brata, ki so ga komunisti z mnogimi drugimi mladimi Slovenci tako kruto uničili. Spremljamo opis družinskih okoliščin, bratovega življenjepisa, medvojnega dogajanja, predvsem pa dogajanja jeseni 1943 na Kočevskem, ki je tako usodno zaznamovalo naše življenje, da cvet slovenskih pravnikov še 80 let po dogajanju časti enega največjih zločinov v slovenski zgodovini kot svojo vrednoto.

 Kazalo knjige Kočevski proces