Milan Lenarčič je bil leta 1945 eden najbogatejših Slovencev. Kot podjetnika so ga komunisti razglasili za izdajalca. Seveda zato, da so zaplenili (oropali) njegovo lastnino oziroma premoženje. Bil je lastnik gozdov in kamnoloma tonalita v Josipdolu na Pohorju ter od leta 1939 opekarne in tovarne parketa v Verdu.

Milan Lenarčič je bil doma iz Verda pri Vrhniki

Milan Lenarčič se je rodil v Verdu pri Vrhniki, oče je bil Josip Lenarčič, mama pa Ana Lenarčič, roj. Kotnik. Kotnikovi so imeli v Verdu opekarno in tovarno parketov. Imela sta dva otroka, Milana (1884–1949) in Zoro (1882–1960). Milan je na Dunaju končal univerzo in postal strojni inženir.

Leta 1908 je oče Josip Lenarčič v Josipdolu na Pohorju kupil gozdove in steklarno. Leta 1913 je celotno posest v Josipdolu podaril sinu Milanu, ki je potem večji del časa živel v Josipdolu, v dvorcu, ki so ga 3. decembra 1942 požgali partizani Pohorskega bataljona (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942, Ljubljana, 1972, str. 557). Ker steklarna ni imela prihodnosti, se je usmeril h kamnoseštvu oziroma pridobivanju pohorskega tonalita. Bil je priznan strojni inženir, v Josipdolu je dal postaviti tudi hidroelektrarno in leta 1923 zgradil ozkotirno železnico Brezno–Josipdol. Z njo je granitne kocke in druge podobne izdelke prevažal do železniške postaje v Podvelki v Dravski dolini (ti so nato potovali vse do Egipta, Turčije in drugam). Bil je nadvse zaslužen za razvoj kraja.

Leta 1939 je po smrti očeta Josipa podedoval opekarno in tovarno parketa v Verdu pri Vrhniki. Leta 1941 so Nemci Lenarčičevo podjetje v Josipdolu zaplenili. Lenarčič se je izselil v Italijo, v bližino Trevisa, v kraj Preganziol (severno od Benetk). Tam je kupil vilo, ki jo je imenoval Villa Pace (Vila miru) z mlinom in žago.

Josipdol danes, vir Danijel CvetkoPo sledi Milana Lenarčiča

V 5. številki tržaške revije Mladika leta 2020 je Ivo Jevnikar prikazal inž. Milana Lenarčiča in njegovo vlogo pri pomoči internirancem v italijanskem taborišču Monigo pri Trevisu. V prispevku se je oprl na tri vire, na knjigo Francesce Meneghetti Di là del muro, Il campo di concentramento di Treviso, 1942–1943 (Onkraj obzidja, Koncentracijsko taborišče v Trevisu, 1942–1943), II. izdaja, založil zavod ISTRESCO, Treviso 2019), na diplomsko delo Mihe Krambergerja Milan Lenarčič (Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2017) in na spomine Ladislava Bevca (Ljubljana, 2006).

Družina Lenarčič iz Verda: Milan, Ana, Zora in Josip. VIR: Danijel Cvetko

Omrežje Milana Lenarčiča

Zapisal je, da je prof. Meneghettijeva v razdelku knjige, ki nosi naslov Tostran obzidja, v njem pa obravnava odnos oblasti in ljudi v Trevisu do koncentracijskega taborišča ter internirancev med vojno in v povojnih časih »pozabe«, posvetila veliko pozornost pomoči, ki so jo internirancem nudili mednarodni ter italijanski Rdeči križ, Cerkev, zdravstveno osebje, eden izmed predstavnikov vojske in posamezni Slovenci.

Dvajsetemu poglavju svoje knjige je dala na­slov Slovensko omrežje Milana Lenarčiča. Jevnikar je spomnil, da inž. Milan Lenarčič (Vrhnika, 1884–Preganziol, 1949) ni neznan, čeprav je bil dolgo potisnjen v pozabo. Bil je med najbogatejšimi podjetniki predvojne Slovenije, javni delavec liberalne smeri, s posestvi na območju Vrhnike (Verd) in kamnolomom ter gozdovi v Josipdolu na Pohorju.

Milan Lenarčič VIR: Danijel Cvetko

Zaradi nacistov se je jeseni 1941 umaknil v Italijo

Po zasedbi so mu nacisti jeseni 1941 lastnino na Štajerskem zaplenili, sam pa se je preselil na Verd in nato v okolico Trevisa, kjer je v Preganziolu 31. oktobra 1941 kupil večjo stavbo s parkom. Poimenoval jo je Villa Pace (zadnja leta je tam hotel in restavracija Il Bolognese) in še neko gospodarsko posestvo z žago in mlinom. Tja se je preselil z drugo ženo, Ninko Stare. Edini sin Miloš Stare, iz prvega zakona, mu je zaradi hude bolezni umrl 11. septembra 1942 v Zagrebu kot 22-letni študent tehnike.

Milanov sin Miloš, ki je tragično umrl v Zagrebu septembra 1942, zaradi česar je ostal brez naslednika oz. potomca.

Milanov sin Miloš je tragično umrl v Zagrebu septembra 1942. VIR: Danijel Cvetko

Lenarčičeva veriga solidarnosti internirancem

Prof. Meneghettijeva je zapisala, da je inž. Lenarčič ustvaril pravo »verigo solidarnosti« skupaj z zdravniki civilne bolnišnice v Trevisu, kamor so iz taborišča pošiljali najbolj onemogle internirance. V Trevisu je namreč umrlo okoli 230 internirancev, od tega 52 otrok do 10. leta starosti. Slovenske in hrvaške interniranke so rodile 45 dojenčkov, izmed katerih jih je že v času internacije umrlo 11.

Sodelovanje z zdravnikom

O Lenarčičevi vlogi je z občudovanjem pisal nekdanji zdravnik trevižanske bolnišnice, pisatelj in alpinist Cino Boccazzi, ki je bil ogorčen nad ravnanjem s taboriščniki. Z njegovo pomočjo je Lenarčič s sodelovanjem ženine nečakinje Brede Rus dostavljal v bolnišnico hrano, denar in necenzurirana pisma za internirance. Po nezastraženem stranskem vhodu pa so kakega interniranca tudi skrivaj prepeljali v Lenarčičevo vilo.

Milanov oče Josip Lenarčič. VIR: Danijel Cvetko

Breda Rus – angel iz Moniga

Z imenom Angel iz Moniga je Meneghettijeva označila Bredo Rus (Ljubljana, 1916–2008), ki je bila nečakinja Ninke Stare Lenarčič. Kot pojasnjuje Jevnikar, je bil njen oče dr. Mavricij Rus zdravnik, ljubljanski mestni fizik, publicist, dejaven tudi pri gasilcih in pri slovenskem Rdečem križu. Tistem Rdečem križu, katerega vodstvo so nacisti poslali v Dachau, v hudi nemilosti pa je bil tudi pri komunistih med vojno in po njej. Njena mati je bila Hela Stare Rus. Breda je bila njun edini otrok. Pripovedovali so, da je bila zelo privlačno dekle, študirala je v Pragi, veliko potovala in poročila podjetnika v Domžalah (tovarna slamnikov in klobukov), ovdovelega inž. Vinka Zalokarja.

Milanova mati Ana Lenarčič, roj. Kotnik. VIR: Danijel Cvetko

Taborišče Monigo pri Trevisu

Leta 1943 je bila pri teti v Preganziolu, torej pri Milanu Lenarčiču. Predstavljala se je kot zastopnica Rdečega križa in tedensko izročala vojaškemu duhovniku v taborišču zdravila, denar in hrano za internirance. Jevnikar je zapisal, da je o tem pričal tudi rojak z Opčin Ivan Gulič (Repentabor, 1920–Trst, 2013), ki so ga kot nezanesljivega italijanskega vojaka, brez orožja, poslali malo pred veliko nočjo 1943 v Monigo, da bi tolmačil in cenzuriral slovensko pošto. Za poštne usluge v taborišču je bil zadolžen tudi internirani Miro Presl (Bazovica, 1899–Izola, 1985), ki je bil do emigracije v Jugoslavijo učitelj na Tržaškem. Preko njiju je Breda Rus iskala informacije in stike z interniranci.

Breda Rus in Ninka Stare sta pokopani na Rovah

Breda Rus je pomoč izročala tudi duhovniku iz Moniga Antoniu Serafinu, že od začetka leta 1943 pa je, kot je bilo omenjeno, skrivaj nosila v bolnišnico vsakovrstno pomoč, kar je, kot domneva Meneghettijeva, financiral Lenarčič.

Gospa je leta 1950 ovdovela in se dve leti kasneje poročila s tržaškim odvetnikom Brankom Mikuletičem (Trst, 1915–Milano, 1978). To je bil sin odvetnika Fortunata Mikuletiča, ki je svoja doživetja v italijanskih zaporih in internaciji humorno opisal v knjigi Internatitis. Branko in Breda sta živela v Milanu, vendar se je ona veliko premikala med Milanom, Trstom, Ljubljano in Opatijo.

Umrla je v Ljubljani leta 2008 in je pokopana s starši, možem, teto Ninko Stare Lenarčič (žena Milana Lenarčiča) in drugimi sorodniki na pokopališču pri cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske na Rovah pri Domžalah, nedaleč od graščine Kolovec, ki je bila v lasti materine družine, a so jo med vojno požgali partizani.

Žena Milana Lenarčiča Ninka Stare. VIR: Danijel Cvetko

Ladislav Bevc o Milanu Lenarčiču

Med mnogimi, ki jim je Milan Lenarčič pomagal, je bil tudi Ladislav Bevc, ki je to opisal v svojih spominih (Spomini, Ljubljana, 2006). Kot nasprotnik komunistov se je po vojni umaknil v Italijo. Avgusta 1945 je bil v angleškem taborišču za begunce v Riccioneju. Ker so Angleži taborišče praznili, se je Bevc obrnil na starega znanca Lenarčiča, kar je opisal v spominih (str. 165–166).

»Nato sem se obrnil na ing. Milana Lenarčiča s prošnjo, da bi mi dal zavetje. Lenarčič je v prvi polovici vojne pogosto prihajal z Vrhnike v Ljubljano ter me večkrat obiskoval. Bil je nečak Franca Kotnika, velikega mecena Ciril-Metodove družbe, Sokol in neomajen Jugoslovan. Po poklicu je bil strojni inženir, doma pa je bil tudi v gozdarski vedi.«

Lenarčičeva oporoka – v korist šolajoči se mladini

»Nekoč mi je pokazal svojo oporoko z željo, da jo proučim zaradi soglasja. Napravil je seznam svojega premoženja, ocenjenega v zlatih frankih. Videlo se je, da je neizmerno bogat, mogoče najbogatejši, če ne pa vsaj med najbogatejšimi v Sloveniji. Imel je posestva na Vrhniki in v okolici, lesno podjetje in kamnolom na Pohorju. Njegov edini sin se je na začetku druge svetovne vojne smrtno ponesrečil. V oporoki, ki mi jo je pokazal, je zapustil vse svoje premoženje v korist šolajoči se mladini, da bi se vzdrževala iz te ustanove med študijem. Zapuščinsko ustanovo naj bi upravljal odbor, ki bi mu predsedovala njegova vdova, med člani pa bi bila ing. Janko Mačkovšek in jaz. Ko je ing. Mačkovšek umrl v Dachauu, mi je ing. Lenarčič sporočil ime njegovega naslednika v odboru za upravo Lenarčičeve ustanove.«

Nekoč Lenarčičeva Villa Pace v Preganziolu pri Trevisu, danes hotel Bolognese. VIR: splet

Lenarčičeva Villa Pace

»Še pod italijansko okupacijo je Lenarčič kupil blizu Benetk, v kraju Preganziol, ob cesti Benetke–Treviso, gradič Vila Pace, okrog katerega je bilo posestvo s štirimi koloni. Po starem fevdalnem sistemu so koloni upravljali svoj del posestva in oddajali gospodarju del pridelka. Vrhu tega so mu dajali tudi potrebno delovno moč pri upravi posestva. Ob koncu vojne je torej lahko ostal s soprogo v svojem gradiču in sta bila rešena begunskega življenja, če ne še celo hujšega nadlegovanja od komunistov, ki so seveda zaplenili vse njegovo imetje v Sloveniji.«

Vrata, odprta na stežaj

»Pisal sem torej Lenarčiču, če bi me mogel sprejeti, vsaj dokler bi mi ne uspelo dobiti vizuma za Ameriko. Takrat še nisem vedel, da bodo s tem vizumom velike težave. Lenarčič je obžaloval, da ravno takrat ne bi mogel ustreči moji želji, ker so od vseh strani pritiskali nanj begunci. Če bi vsem ustregel, bi bil njegov gradič premajhen. Zato me je prosil, naj potrpim, da se bo pritisk unesel, nakar mi bodo njegova vrata odprta na stežaj.«

Lenarčičev dvorec v Josipdolu, ki so ga leta 1943 požgali partizani. VIR: Danijel Cvetko

Vabil ga je k sebi

In še Ladislav Bevc v spominih: »Čez nekaj tednov, ko je bilo taborišče že obupno prazno, pa so si Angleži premislili, pustili preostale v taborišču in dobili nov dotok beguncev ter taborišče znova napolnili. Takrat je tudi Lenarčič videl, da ni več povpraševanja beguncev po zavetišču v njegovem gradiču, ter me je povabil, naj pridem k njemu za stalno. Ker pa sem že med prvimi vložil prošnjo za ameriški vizum, sem se odločil, da ostanem kar v taborišču, da lahko od tam zasledujem možnost za pridobitev vizuma. Lenarčič pa ni odnehal in mi je celo pošiljal brzojavne pozive, naj bi vendar prišel k njemu za stalno. Nisem se odločil za tak korak.«

Nadaljevanje v: Milan Lenarčič, Udesin in Disenz [2]

Ivo Žajdela, Kdo je bil Milan Lenarčič, eden najbogatejših Slovencev?, Demokracija, 29. 12. 2022

1/10