Na povabilo dr. Rudija Koncilije je septembra 1982 Slovenijo obiskal br. Roger Schütz, ustanovitelj skupnosti v Taizéju. Br. Rogerja je že takrat poznalo na tisoče mladih iz vse Slovenije, zato so množično prišli v Stično. Prav to prvo veliko in uspešno izvedeno vseslovensko srečanje mladih je dalo odločilni impulz, da je enkraten dogodek prerasel v vsakoletnega. 

Udeležencev je bilo vsako leto več 

Prva leta smo se zbirali v stiški baziliki. Ker je bilo udeležencev vsako leto več, smo dogajanje preselili na samostansko dvorišče, sredi devetdesetih pa na veliki prostor med baziliko in samostanskimi gospodarskimi poslopji. Dvignili in povečali smo tudi prireditveni oder.

Največje število udeležencev – okoli 10.000 – je bilo leta 1996 po srečanju mladih s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni. Naša statistika je bila dokaj natančna. V najbolj cvetočem obdobju smo na parkirišču označili okoli 100 avtobusov, okoli 500 osebnih avtomobilov, z dvema vlakoma pa se jih je pripeljalo še skoraj 1000. V rekordnem letu so bile številke še višje.

Program srečanja je bil dobro načrtovan in zasnovan 

Skozi ves dan je bil povezovalni mikrofon v rokah Jureta Seška. Po kratek uvodnem pozdravu nadškofa Alojzija Šuštarja in stiškega opata Nadraha je sledila animirana molitev z veliko glasbe. Za tem pa so se vsako leto na kar najbolj izviren način – s koreografijo, glasbo, igranimi prizori itd. – predstavile štiri organizacije mladih, ki so delovale na vseslovenski ali na škofijski ravni. 

Vrhunec dopoldanskega programa je bilo pričevanje kakšne za mlade zanimive osebnosti iz tujine.

Ti gostje (Guy Gilbert, Tim Guénard in drugi) so bili atraktivni tudi za medije, zato so bili z njimi izvedeni pogovori na televiziji, radiju in v tiskanih medijih. Po kosilu so bile na programu številne delavnice, osrednji dogodek pa je bila sveta maša. Nato je sledil nastop priljubljenih pevcev in glasbenih skupin. Izbirali smo takšne, ki so bili obenem tudi pričevalci vere.

Vsakoletna Stična je bila tudi zaključek poletnih tednov duhovnosti. Ko so se mladi na teh duhovnih srečanjih razhajali, so si obljubljali: »Vidimo se v Stični!«

Anekdot in lepih spominov ne manjka 

Marsikdaj je lilo kot iz škafa. Mladih to ni motilo. Bili so premočeni do kože, prireditveni prostor pa je bil ob koncu podoben preorani njivi. Ne morem mimo legendarnega mengeškega župnika Mateja Zevnika, ki je 25 let, do svoje prezgodnje smrti, nosil breme organizacije mednarodnih srečanj za mlade ob taizéjskih bratih v času božično-novoletnih praznikov. 

V Stični pa je bila njegova redarska funkcija zaradi mogočne postave in donečega glasu več vredna, kot cela brigada drugih redarjev. Kjer se je pojavil on, ni bilo ne alkohola ne hrupa. Vsako leto me je skrbelo, da se ob nastopu glasbenih skupin ne bi podrl oder. Bil je sicer kovinski, a mladih, ki so jih potegnile melodije, ni bilo mogoče ustaviti. 

Če bi bil še enkrat mlad in bi imel podporo škofov, bi ta velikanski potencial mladih, ki ga  razodeva vsakoletna Stična, veliko bolj načrtno kanaliziral v izgrajevanje slovenske katoliške civilne družbe, malih občestvih, ki bi jih vodili laiki, in v mnogo bolj enostavno, globljo in mladim dostopno duhovnost.