Tako kot prva knjiga s portreti sodobnikov vsebuje tudi knjiga Ljudje mojega časa 2 (založba Mladika) nekaj deset krajših ali daljših zapisov o zanimivih, izstopajočih in ustvarjalnih posameznikih z različnih področij ustvarjanja in človeškega udejstvovanja, ki jih je Milan Gregorič srečeval pri svojem javnem delovanju znotraj istrske in širše primorske civilne družbe.

Gregoričev »skromen« prispevek k zgodovinopisju

Kot je navedeno v uvodu, so zapisi nastajali naključno, brez načrtnega izbiranja osebnosti, pri čemer sta odločali človeška bližina in pozornost, ki jo je portretiranec vzbudil avtorju knjige s svojo ustvarjalnostjo ali nevsakdanjostjo, s svojimi javnimi nastopi ali pa s svojo posebno človeško zgodbo. Obe knjigi ne vsebujeta vseh zanimivih likov, ki jih je pisec knjige srečeval v tem času in bi jih želel portretirati. Zajel jih je le toliko, kolikor so mu okoliščine dopuščale.

Portreti vsebujejo kratek curriculum vitae portretiranca, njegov življenjski opus, njegovo drugačno enkratnost ali njegov izstopajoči prispevek družbi in tako predstavljajo košček življenja našega časa in prostora in so hkrati tudi skromen prispevek k zgodovinopisju.

Izjema v knjigi je duhovnik, čedermac, politik in publicist Franjo Ravnik

Knjiga vsebuje več deset krajših ali daljših portretnih zapisov o ljudeh, ki jih je Milan Gregorič srečeval pri svojem javnem udejstvovanju znotraj primorske civilne družbe in deloma širše, s poudarkom na Istri. Vsebinsko se navezuje na prvo knjigo portretov sodobnikov, ki je izšla z istim naslovom. Izjema v tej knjigi je duhovnik, čedermac, politik in publicist Franjo Ravnik, ki je umrl več desetletij pred njegovim rojstvom, a je bil po krivem potisnjen v pozabo. Njegov lik je bil po zaslugi zgodovinarke Nade Morato osvetljen šele v novejšem času in je zato, kot je pojasnil v knjigi, štel za potrebno, da ga vključi v knjigo. Portreti so zelo raznoliki in gredo od narodnjakov, čedermacev, borcev NOB in slavistov prek politikov, gospodarstvenikov, inovatorjev, literarnih ustvarjalcev, glasbenikov in kulturnih animatorjev pa vse do pravnikov, novinarjev in publicistov, okoljevarstvenikov, krvodajalcev in preprostih ljudi izjemne človeške veličine.

Portreti iz Istre, s Krasa, Tržaškega in Goriškega, z obeh strani meje

Knjiga je pristno primorska, saj so se v njej znašli portreti iz Istre, s Krasa, Tržaškega in Goriškega, z obeh strani meje. Seveda, s poudarkom na Istri, avtorjevi ožji domovini. Tako kot v prvi knjigi so zapisi nastajali naključno, brez načrtnega izbiranja osebnosti. Pri tem ni odločala pomembnost portretirancev, ampak naključna srečanja z njimi ob skupnem delovanju, človeška bližina in pozornost, ki mu jo je portretiranec zbudil s svojo ustvarjalnostjo, z javnimi nastopi ali pa s človeško zgodbo. Pri tem so mu bili enako dragi vplivni in preprosti ljudje, saj je tudi med slednjimi veliko ustvarjalnih ali enkratnih osebnosti.

Mnogi portretiranci so razgrnili svoje srce na dlan roke

Zapisi so nastajali ob različnih priložnostih, kot npr. prek intervjujev, ob predstavitvah zanimivih osebnosti na kulturnih večerih ali v medijih, prek objave knjižnih recenzij, kot nagovori ob odkritju spominskih obeležij, ob slovesu od preminulih ob odprtem grobu idr.

Objavil jih je v primorskih medijih z obeh strani meje in delno tudi širše, z izjemo nekaj portretov, ki jih je priredil le za objavo v knjigi. »Pri pisanju sem se poskušal poglobiti tudi v človeški lik osebe in jo postaviti v kontekst njenega časa in prostora, kar daje zapisom poseben čar in pričevanjsko vrednost ter osvetljuje njihov družbeni kontekst. Mnogi portretiranci so namreč v intervjujih, v svojih literarnih ali publicističnih delih razgrnili svoje srce na dlan roke in so iz njihovih besed zazvenele najnežnejše strune, ki jih premore človek, ali pa so izrekali misli, ki človeka prevzamejo s svojo globino, iskrenostjo in prepričljivostjo. Pa tudi nekatere njihove življenjske zgodbe so pravi romani, v katerih se zrcalijo razburkani valovi naše bližnje preteklosti. Škoda bi bilo, da bi njihove misli in zgodbe, doslej objavljene in razpršene v različnih časopisih in revijah, utonile v pozabo, zato sem smatral za potrebno, da se ovekovečijo tudi v knjigi,« je pojasnil avtor v uvodu.

Primorske leve občine so mu dvakrat zavrnile Kocjančičevo nagrado

Milan Gregorič je istrski publicist in javni delavec. Rodil se je v Dekanih pri Kopru leta 1934. Maturiral je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (prek 800 različnih besedil) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in tudi širše po Primorski in Sloveniji.

Večji del teh besedil z evropsko, meddržavno, obmejno, pomorsko, notranjepolitično in lokalno problematiko je zbral, uredil in povezal v pregledno celoto v petnajst knjižnih delih.

S knjigo Ljudje mojega časa 2 z več kot 40 novimi portreti svojih sodobnikov je dogradil prvo knjigo Ljudje mojega časa iz leta 2005 z okrog 60 portreti zanimivih in ustvarjalnih posameznikov iz svojega socialnega okolja.

Je prejemnik Peterlinove nagrade (2012) in Čast­nega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo pri osveščanju slovenske družbe (2015), ki ga po­deljuje Združenje novinarjev in publicistov Slove­nije. Žirija Kocjančičeve nagrade pa ga je dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a je levičarska politika v Kopru, Izoli in Piranu obakrat preprečila podelitev nagrade.

Marij Čuk: roman o problematiki fojb

Po uspehu romana Črni obroč, ki je izšel tudi v italijanski različici Fiamme nere, v katerem se je Marij Čuk na romaneskni način lotil okoliščin požiga Narodnega doma, se je v novem literarnem delu Fojba, izšlo je pri založbi Mladika, spustil na »kočljivo temo« fojb.

Znotraj vrtinca nasilja, vojne in rasnega iztrebljanja Riko išče pot, kako obvarovati etične razsežnosti človeka. Na dan, ko je v Trstu fašistični diktator Mussolini razglasil rasne zagone, je prišlo do nasilnega dejanja, ki je zaznamovalo Rika in njegovo družino. Njegovo življenje je bilo odslej iskanje izhoda iz položaja, v katerega ga je pahnilo nasilje, sovraštvo in nestrpnost. A vendar je Riko v svojem rojstnem mestu naposled le našel svoj mir in izgubljeno ljubezen?

Predstavitev knjige Marija Čuka Fojba v Trstu. VIR: noviglas.eu

Pisatelj obravnava zgodovinsko dogajanje s konca tridesetih let, obdobje druge svetovne vojne in desetletje po njej. Skozi domišljijo je prikazal celotni spekter dogodkov tistega časa, skozi nekakšno potovanje po duševnosti ljudi, datumov in dnevov, vendar na ravni, ki ne dovoljuje sovraštva. Spopadel se je s kočljivo temo kraških brezen, imenovanih fojbe, ki doslej v slovenski književnosti še ni bila literarizirana. Avtor se je posveti predvsem njihovemu vzroku, zaustavil se je na petindvajsetih letih fašistične strahovlade, ki je usodno zarezala v posamezne človeške usode in v celotni slovenski narod. Roman z večplastnim vsebinskim nabojem je obsodba vsega, kar prizadeva človekovo dostojanstvo.