Na lepo obiskanem večeru, ki sta ga glasbeno obogatila kitarist Goran Djurić in mariborski pravoslavni duhovnik Milan Jovanović – ta je na začetku občuteno zapel duhovno pesem Raduj se, je Milada povedala, da knjige ni nameravala pisati, saj njeni domači niso bili navdušeni nad tem, pa tudi, »kot pravi Dostojevski, so avtobiografije vedno zelo sumljive, ker je človek prizanesljiv do sebe, glavnega ne pove ali pa malo olepša celo zadevo«.

Večeru sta glasbeno obogatila Goran Djurić in Milan Jovanović. FOTO: Tatjana Splichal

Ko te Bog tako gleda …

Znamenje, naj to vendarle stori, je prepoznala v obisku knjižnega urednika založbe Družina Davida Ahačiča ter Ksenje Hočevar in s. Snežne Večko prav na njej ljubi praznik sv. Petke. Knjiga je zaenkrat do bralcev šele prišla, zato na odmeve še čaka in se »počuti kakor piše v evangeliju: 'Storila je, kar je mogla.'« (Naj dodam osebni vtis: tisti, ki smo jo prebrali, smo navdušeni.) O tako osebnih, duhovnih stvareh je težko pisati, je dejala v nadaljevanju. »Brala sem pri nekem ameriškem psihiatru, da klienti z lahkoto govorijo o svojih erotičnih težavah, o verskih občutkih zelo težko. Dejansko, ko sem pisala, sem videla, da je to še večja intimnost, to so res intimni trenutki, ko čutiš, da te Bog tako gleda …«

Knjigo Vsa moja resnica je v Njem najdete TUKAJ.

Pogovor je najprej tekel o njenem igralskem življenju, več kot 80 različnih gledaliških vlogah in nagradah, ki jih je prejela. Te so po njenih besedah »ena velika loterija«, podobno kot so bile »loterija« njene vloge: kot igralka nikoli ni vedela, kakšno vlogo ji bodo dodelili, in pogosto mislila, da niso zanjo, a »se je zelo zmotila«, za druge, ki si jih je zelo želela, pa se je pozneje izkazalo, da niso bile zanjo. Vsekakor je bila srečna ob vsaki nagradi, ki jo je prejela, tudi zato, ker je bila nekdanja država »posejana z dobrimi igralci in se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bi kdo kar koli dobil«.

Miladina pripoved je vselej posejana s humorjem. FOTO: Tatjana Splichal

Zdelo se mi je grozno, da s smrtjo nastopi črni nič

»Zase lahko rečem, da nisem bila nikoli ateistka,« je o svoji duhovni poti povedala Milada. Odrasla je v oficirski, komunistični družini in v oficirskem bloku ni bilo nikogar, ki bi verjel v Boga. »Že kot otrok sem se spraševala, zakaj bi se veselili tega, da ni ničesar, da je smrt konec in z njo nastopi črni nič, to se mi je zdelo grozno. Potem sem slišala, da so ljudje, ki trdijo, da Bog je in da smrt ni konec, to me je kot otroka res pomirjalo, bila sem srečna, da je tako,« je povedala in dodala, da je tudi v književnosti prepoznavala, da je polna Boga.

Potem je slišala, da so ljudje, ki trdijo, da Bog je in da smrt ni konec. FOTO: Tatjana Splichal

Najprej molila k neznanemu Bogu

Kot odrasla je »prejadrala ves new age«, a se je vedno zgodilo, da je spoznala, da to ni zanjo. Ko živiš brez vere, »te življenje seveda stisne in z lahkoto padeš na kolena pred Neznanim, ki te usliši pri mojih 34 letih. In vidiš, da je to res. Pa ne le, da me je uslišal, ampak je bil ta občutek njegove prisotnosti tako močan in me do danes ni zapustil, ves čas je tu.« Do tega srečanja z »neznanim Bogom« je prišlo v cerkvi sv. Daniela v Celju, je povedala.

Do srečanja z »neznanim Bogom« je prišlo v cerkvi sv. Daniela v Celju. FOTO: Tatjana Splichal

Cerkveni »inventar«

K njemu je Milada, kot je povedala, molila 12 let, »in zdelo se je, da bo tako ostalo«. Pri 49 letih pa se je v njenem življenju »zgodil največji čudež«, ko jo je nebeška sila vrgla po tleh v mariborski stolnici. Govorila je: »Verujem vate. Vem, da si, oprosti, vem, da si.« Ko je nehala jokati, je vstala in opazila, da stoji pred temno podobo Jezusa s trnovo krono. »In je res, kot rečejo: Ko srečaš Jezusa, srečaš sebe.« »Nisem se še zavedala v tistem trenutku, kar mi je nekdo vztrajno govoril: 'Ti si moja kraljica.' In sem res bila. Ampak trmoglavka.«

Milada s svojimi najbližjimi in pravoslavnima duhovnikoma. FOTO: Tatjana Splichal

Potem se je »začelo zares«, krst v samostanu Ostrog v Črni gori, cerkveno življenje, zakramenti. Odtlej Milada zvesto zahaja v pravoslavno cerkev v Mariboru in poje pri bogoslužju; tamkajšnji duhovnik Milan je v nadaljevanju večera povedal, da so nanjo zelo ponosni, da je njen »inventar v pozitivnem smislu, v cerkev ne pride le, če je res res bolna. A to je zelo redko.«

Čudeži v Ostrogu

Pripovedovala je še o svojem strogem krstnem botru, sorodniku iz Črne gore; po njegovi »zaslugi« je bila tudi deležna spokorne epizode v samostanu Ostrog, ko so jo menihi, zelo skeptični do igralskega sveta, sredi najhujše vročine poslali puliti plevel po skalovju v okolici samostana. S slikovito pripovedjo, v kateri ni manjkalo humorja, je navzoče večkrat spravila v smeh. Zvečer je menih niti ni povabil na večerjo, je povedala, pač pa ji rekel: »Idi gore i pokloni se svetcu,« kar je zvenelo kot kazen, v resnici pa jo je, polno bolečin v križu in rokah, sveti Vasilij Ostroški ozdravil. »Čisto vso bolečino mi je potegnil ven, tega ne morem povedati. V Ostrogu sem doživela že toliko čudežev!« je vzkliknila Milada.

»V Ostrogu sem doživela že toliko čudežev!« je vzkliknila Milada. FOTO: Tatjana Splichal

»Imela sem občutek, da me nebo objema«

Pričakovala je, da bo prav tako kot njen boter do nje neprizanesljiv menih, h kateremu se je šla spovedat; da jo bo, kot se utegne zgoditi, za eno leto poslal molit in premišljevat, a ta menih jo je objel: »Ne boj se, vse bo dobro«. »Ko se res spoveš – neusmiljeno, začutiš, kako se vsa tvoja sramota utaplja v morju Božje ljubezni. In res, ko sem sedela pred samostanom, sem imela občutek, da me celo nebo objema.«

Ob podpisovanju knjige. FOTO: Tatjana Splichal

Milada Kalezić je še odgovorila na kakšno vprašanje – tudi o razliki med igralsko ekstazo in zdajšnjo srečo in izpolnitvijo –, povedala, je razlika v času pred spreobrnjenjem in po njem ta, da je prej iskala resnico, zdaj pa ve, kaj je resnica, ter se srečala z navzočimi ob podpisovanju svoje knjige. Spet ji bo mogoče prisluhniti v torek, 17. septembra, ob 19. uri pri sv. Jožefu v Celju.