V prekratkih novembrskih popoldnevih z otroki pogosto občudujemo rožnato paleto barv, ki seva od zahoda, od koder sonce pošilja zadnji pozdrav dnevu. Iz nebeške pečice diši po Miklavževih piškotih, razposajeno ugotavlja mladež. Bo res kaj zadišalo, me prešine. Radi smo njegovi slaščičarski pomočniki, a vse kaže, da bi se nam ta vloga letos rada izmuznila. Kot bi nas val decembrskega dogajanja pogoltnil že v novembru.

A nočem, da me odplakne tja do božiča. Želim se umiriti in se uglasiti. Adventni čas je lepa spodbuda za premislek tudi o naših vlogah v odnosih – do sebe in stvari, ki jih morda zanemarjamo, pa tudi do naših bližnjih. Za tak razmislek je po besedah psihologinje in terapevtke Silve Matos ključno zavestno vzpostavljanje ritualov.

K takim obredom nas dobrohotno spodbujajo raznorazne adventne akcije. Družinsko si vsako leto zadamo kakšno, a smo še najbolj uspešni v vsakodnevni molitvi ob adventnem venčku. Sem si pa lani zaželela adventne spodbude v dvoj...