Mihela Jagodic. FOTO: Matej Maček, arhiv JSKD.


Sredi letošnjega poletja se bo slovenska prestolnica spremenila v pojoče mesto. Od 16. do 25. julija bo gostila enega največjih svetovnih zborovskih festivalov Europa Cantat 2021.

V običajnih razmerah so načrtovali prihod več kot štiri tisoč pevcev z vsega sveta, obetalo se je skoraj 200 glasbenih dogodkov: ateljeji z vrhunskimi mentorji, množično petje na prostem, koncerti v dvoranah in cerkvah, po dvoriščih, na trgih in v parkih …

Epidemija organizacijo velikega pevskega dogodka zapleta in kroji po svoje, vendar, kot pravi programska vodja festivala Mihela Jagodic: »Europa cantat v Ljubljani bo!«

Ne da se ga prestaviti, saj gre za največji kulturni dogodek v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije in ob 30-letnici samostojne Slovenije.

Kar težko je govoriti o največji zborovski prireditvi v času, ko je zborom že eno leto prepovedano petje. Ste optimistični?

Že v normalnih okoliščinah je organizacija festivala zalogaj, ki daleč presega vse dosedanje, gre za največji glasbeni dogodek v zgodovini Slovenije. Pripravili smo več scenarijev, katerega bomo izbrali, pa je odvisno od epidemiološke slike in seveda odločitve vlade.

Prijavljenih je 2600 pevcev, kar je za te razmere izjemno. Za nas pa pomeni uspeh, da smo ponudili tako zanimivo vsebino, da so se pevci prijavili kljub negotovi situaciji.

S čim ste pri kandidaturi prepričali Evropsko zborovsko zvezo, da je Ljubljani zaupala organizacijo?

Festival je že 60 let vedno v drugem mestu, kar pomeni, da pride enkrat v državo oziroma mesto in nikoli več. Pri kandidaturi za organizacijo 21. festivala je Ljubljana tekmovala z Utrechtom in Dublinom.

Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) je izkušnje desetletje in več nabiral z organizacijo projektov na različnih kulturnih področjih. Slovenska zborovska dejavnost ima v Evropi in svetu visok ugled.

Imamo odlične promotorje v tujini, zbore in dirigente, ki na tekmovanjih in festivalih že dolgo dosegajo izjemne uspehe; praviloma vzbudijo pozornost mednarodne poznavalske publike, na najzahtevnejših tekmovanjih se od nastopa slovenskega zbora že kar pričakuje odlično glasbo in izvedbo.


FOTO: Arhiv JSKD.

Zborovsko petje velja za najbolj množično kulturno dejavnost. Čemu pripisujete petju tako moč?

Potreba po skupnosti, po nekem izražanju je stara tisočletje in več. Vsako človeško bitje ima v sebi vgrajen glas, občutek za ritem in potrebo po skupnosti, to je osnova in velja za ves svet.

Zborovska dejavnost pa se je razvila najprej v Evropi, ohranjeni so gregorijanski korali, najstarejše zapisane oblike umetne zborovske glasbe. Naklonjenost večglasnemu petju pa izhaja iz naše ljudske pesmi, ki je redko enoglasna. Večglasje pomeni tudi harmonijo – in ta je blagodejna.

Potreba po harmoniji se je zasidrala v nas tako globoko, da v šolske, cerkvene in društvene zbore privablja množice pevcev. Nepogrešljiva pri nas je vloga šolskih zborov, kar drugod ni samoumevno, ti v časih, ko ljudje doma več ne pojejo, omogočajo razvoj harmonskega posluha do te mere, da odrasli zbori lahko dobro delujejo.

Gre za skupinsko dejavnost, ki je hkrati umetnost; v zboru pridobiš občutek za lepo, kar je v svetu, ki prodaja veliko kiča kot nekaj lepega, dragoceno prepoznanje. Zbor je pomemben tudi za socialno vključenost, sploh v določenih življenjskih obdobjih.

Prav slednje se verjetno – poleg pevske kondicije, seveda – najbolj razkrije v tem času epidemije. Kako covid-19 vpliva na pevce?

Skupno petje v sebi nosi veliko moč, še posebej je pomembno v težkih obdobjih, ob skupnem ustvarjanju se zmanjša občutek osamljenosti in nemoči. Čas epidemije zborovstvu ni naklonjen ne le pri nas, ampak v globalnih dimenzijah.

Poudarjanje »nevarnosti« pri širjenju okužbe je izkrivljeno in nesorazmerno z drugimi področji. Ustvarja se občutek, kot da je petje najbolj nevarna in vseogrožajoča dejavnost (globok vzdih), a je dejstvo, da se jo da dovolj varno izvajati, če se držimo navodil, ki smo jih že lani pripravili skupaj z NIJZ.

In podobno je z drugimi umetnostnimi področji, kruto se je razkrilo, da je globalni svet »žrtvoval« kulturo. Mirno trdim, da so se kulturniki – tako izvajalci kot obiskovalci – pripravljeni držati smiselnih ukrepov za zajezitev širjenja okužbe, da bi le lahko ustvarjali.

S prepovedjo se zelo omejuje tudi socialni vidik, za mnoge je to edina skupnost, ki ji pripadajo. Koncerti in vaje po internetu nimajo moči, ustvarjalna energija se prek zaslonov ne pretaka.

Absolutno podpiramo spoštovanje vseh vladnih ukrepov, mislim pa, da bi bilo z več vidikov nujno, da pri premislekih o ukrepih ne potegne kratke vedno kulturni sektor – ta poleg vsega opisanega tudi daje delo večjemu številu ljudi, kot se zdi na prvi pogled.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (16/2021).

Preberite še:
- »Dokler bomo peli, bomo živeli«
- Valentina Turcu: »Za velike ljubezni se je treba predati«
- Misterij črno-belih prostranstev
- Na glasbenih vrhovih