Dneve najraje preživlja doma v skrbi za okolico. Z ljubeznijo ureja vrt, obrezuje grmovje in sadna drevja. A to je le ena plat njegovega raznolikega življenja. Ob delu rad posluša glasbo. Nekdaj je zbirateljsko nabral več kot 2000 gramofonskih plošč, kar je preraslo v pravo glasbeno zakladnico. Danes uživa tudi v poslušanju CD-jev, blizu so mu zlasti zvoki rocka, countryja in klasične glasbe. 

Ob strani mu stoji žena Ivana, s katero je poročen že skoraj štiri desetletja. Imata štiri otroke - tri hčere in sina. Poleg tega je Mihael predan prostovoljec. Vsak dan, od ponedeljka do petka, se zavzeto vključuje v dejavnosti Karitas, kjer prostovoljci združujejo moči v dobrobit Cerkve.

Pred kratkim ste bili v polni župnijski in romarski cerkvi, baziliki Marijinega obiskanja v Petrovčah, posvečeni v stalnega diakona. Kakšni so bili občutki ob posvečenju?

Občutki so bili mešani. Tudi trema je bila prisotna. Bal sem se, ali bom kaj zamočil pri samem obredu, sicer pa sem se prepustil Božji volji in sv. Duhu, katerega smo uro pred posvečenjem še posebej klicali na pomoč. Po posvečanju sem se počutil hvaležno in veličastno, da sem dosegel to, po čemer sem se dolga leta pripravljal in hrepenel.

Za vodilo pri opravljanju diakonskega poslanstva je izbral Pavlove besede: »Vi, bratje, pa se ne naveličajte delati dobro.« (Drugo pismo Tesaloničanom 3,13)

Kako in zakaj ste se odločili postati stalni diakon?

Da bi sploh postal diakon, me je nagovorila že pretekla sinoda (plenarni zbor 2002) in njeni sklepi, da se mora dati laikom več možnosti, da ne bi bili samo občestvo v cerkvi, ampak tudi za cerkev. V letih po sinodi sem bil vključen v razne molitvene skupine in spomnim se, da me je na nekem srečanju duhovnik nagovoril: »Ti pa bi bil fajn diakon.« Od takrat me je ta misel spremljala, enkrat je bila bolj drugič manj intenzivna. Ugasnila pa ni nikoli več. 

V nedeljo, 2. julija, je celjski škof Maksimilijan Matjaž v stalnega diakona posvetil Mihaela Hilda. FOTO: Jože Potrpin 

Kako so potekale priprave?

Priprave so bile tako rekoč celo moje življenje. Že v četrtem razredu osnovne šole sem postal ministrant, kmalu zatem pa še bralec Božje besede. Že sredi sedemdesetih let pa sem v Zagorju postal izredni delivec obhajila. Ob vsem tem sem redno ministriral vse do poroke. Rad sem bil blizu oltarja in duhovnikov, ki so me v pravem smislu vodili in usmerjali k Bogu. Ob preselitvi v Trbovlje pa sem se začel zanimati, katera pot vodi do diakonata. Kot rečeno, zadnja sinoda je službi stalnega diakona odprla vrata. Ob ustanovitvi celjske škofije smo se srečali s težavo, ker ni bilo še nobenega programa za usposabljanje. S škofom Lipovškom smo imeli leta 2012 prvo informativno srečanje, na katerem smo se seznanili s smernicami in potrebami cerkve, škofije in župnije. Vmes sem naredil Katehetsko-pastoralno šolo, ki je trajala štiri leta. Sledila so še štiri leta posebnega izobraževanja, od tega eno leto razločevanja in tri leta študijskega obravnavanja različnih predmetov, seveda tudi z nekaj izpiti.

Kjer sta veselje in cilj, tam ni ovir. (Mihael Hild)

Kakšne bodo vaše naloge in katerih se najbolj veselite?

Moram reči, da dekreta še nisem dobil, smo se pa pogovarjali z župnikom in škofom, da bodo moje naloge bolj v karitativni smeri, torej sodelovanje z župnijsko karitas, kjer sem že in bom še delal z našimi prostovoljci. Moja pozornost bo namenjena bolnikom, ostarelim in onemoglim v obeh zasavskih domovih za starejše, v Trbovljah in Hrastniku. To vključuje obiske, sodelovanje z duhovnikom pri mesečnih srečanjih, obhajilo ob nedeljah in praznikih. V načrtu imamo redna tedenska srečanja z molitvijo, petjem in pogovorom. Verjetno mi bo zaupana tudi kakšna kateheza za odrasle in družine, poleg rednega asistiranja pri maši in kakšnem drugem bogoslužju.

Kako domači gledajo na vašo »novo službo«? 

Moram reči, da se mi včasih čudijo, da me je to tako pritegnilo, da sem tako zelo vztrajno hodil za tem klicem, se izobraževal in vztrajal kljub mnogim oviram. A zanje vem, da mi ne nasprotujejo in me poskušajo razumeti. Ker so se vsi že postavili na noge, nimam toliko skrbi in problemov, čeprav sta dva še doma in je mnogokrat potrebna pomoč, še posebej vožnje do avtobusa ali vlaka. Živimo namreč izven središča kraja, v vasi Knezdol in smo brez avta "bosi". Če se pravilno organiziramo, ni problemov.

Mihael Hild z družino in župnikom Matejem. FOTO: Osebni arhiv 

Kako bi opisali svoje duhovno življenje? 

Pred posvečenjem sem bil na šestdnevnih duhovnih vajah v Nazarjah, sicer pa sem vsako leto izbral eno ali drugo skupino za tridnevni odmik, največkrat z molivci za duhovne poklice, kjer sem bil kar nekaj let tudi škofijski referent za celjsko škofijo. Pomembna sta mi reden obisk nedeljske maše in mesečna spoved. Med drugim sem voditelj dveh župnijskih molitvenih skupin, s katerimi imamo redna srečanja in molitve. Že nekaj let redno molim s člani Živega rožnega venca in MZDP, zadnja leta tudi molitveno bogoslužje, to je hvalnice/večernice. Pa še kaj bi se našlo, a tu sploh ne gre za kopičenje obveznosti. Enostavno rad sem v bližini tabernaklja kot molivec, na pevskem koru kot pevec, ki poje Bogu v čast, ali pred oltarjem kot pomočnik duhovniku. 

Služba diakona ni služba s fotelja. (Mihael Hild)

Kako bi spodbudili tiste, ki se še pripravljajo na tovrstno službo v Cerkvi?

Če ima kdo veselje in začuti klic, naj ga ne zatre, naj posluša svoje srce in moli k sv. Duhu za razsvetljenje in prave odločitve. Seveda je gotovo najbolj potrebno aktivno življenje v župnijskem občestvu, služba diakona pač ni neko "zapečkarstvo", dejavnost iz fotelja, ampak zelo dejavno služenje, evangeliziranje in stalna molitev zase in za vse potrebne. Potrebno pa je tudi brezpogojno sožitje z župnikom, ki je za škofom prvi predpostavljeni diakonu. Diakon služi in nikakor ni "gospod", ampak služabnik. Vse to zmoremo, a vendar ne sami, vedno le z Božjo pomočjo.