Mihael Cenc se je rodil 30. decembra 1929 v Ljubljani. Mladost je preživljal na Jesenicah. Je sin mame Dolenjke iz okolice Grosuplja in očeta iz avstrijske Koroške. Oče je bil v času koroškega plebiscita skoraj leto dni v zaporu kot politični zapornik. V Slovenijo se je, kot mnogi zavedni Slovenci, moral preseliti po koroškem plebiscitu (1920) in dobil državno službo pri pošti. Očetova zgodba je močno vplivala na poudarjeno domoljubno vzgojo pri Cencevih doma.

Po okupaciji (1941) se je Mihael Cenc vpisal na Gimnazijo v Beljaku. Šolanje je zaradi neznanja nemščine po letu dni končal, nadaljeval pa na meščanski šoli na Jesenicah. Ob »zavezniškem« bombardiranju Jesenic leta 1945 je bilo stanovanje Cencevih uničeno. Od leta 1945 do 1949 je obiskoval gimnazijo na Jesenicah in tam tudi maturiral. V tem času se je z vseprisotno komunistično indoktrinacijo navdušil za politične ideje komunizma in aktivno deloval v mladinski organizaciji na šoli. Udeleževal se je tudi dvomesečnih delovnih akcij po tedanji državi. Vzporedno je veliko prebiral leposlovje, kar je ostala stalnica v njegovem življenju.

Golootočana Andrej Aplenc in Mihael Cenc na obisku Golega otoka leta 2013. VIR: Študijski center za narodno spravo

V komunističnem peklu na Golem otoku

Po maturi so ga lokalne partijske oblasti poslale v Novinarsko in diplomatsko visoko šolo v Beograd, kar je bil takrat privilegij. Tam se je znašel med otroci partijskih funkcionarjev. Izkazalo se je, da tja ni spadal. Ob hudem pomanjkanju hrane, kar ni veljalo za komunistične voditelje, je izrekel kakšno kritično. Zato so ga ob koncu šestega semestra, leta 1952, aretirali z obtožbo, da je državni sovražnik.

Kot je dejal v pogovoru z Igorjem Goštetom leta 2018 v posnetku Sledi korakov. Spomini političnega zapornika Mihaela Cenca (1 del, 2. del) je bil preiskovalni zapor zelo krut. Takrat je ugotovil, da ta »družba« (oblast) ni tako humana, kot so govorili. Zaprt je bil dvajset mesecev, od tega osemnajst v komunističnem peklu na Golem otoku.

Zaradi političnih pritiskov se je direktorskemu mestu moral odreči

Po zaporu je v Ljubljani začel s študijem geografije, ki ga je po dveh letih prekinil zaradi osemnajstmesečnega služenja vojaškega roka. Med tem si je že ustvaril družino in iz vojske prišel z že skoraj devetindvajsetimi leti in brez končane akademske izobrazbe. Diplomiral pa je kasneje, leta 1986, ob delu, na višji stopnji kranjske Šole za organizacijo dela. Naslov njegove diplomske naloge je bil Dosje izobraževalne naloge.

Svojo službeno pot je začel s poučevanjem na osnovni šoli v Žirovnici, nato pa se je po letu dni zaposlil na Delavski univerzi Jesenice, kjer je postal tudi direktor. Po sedemnajstih letih se je zaradi političnih pritiskov direktorskemu mestu moral odreči. Zaposlil se je na Zavodu za tehnično izobraževanje v Ljubljani, nato pa v Izobraževalnem centru Ljubljanske banke. Leta 1991 se je upokojil, še vedno pa je po tem deset let honorarno delal za Združenje bank.

Spominska prireditev združenja ob Lipi sprave na Žalah 27. junija 1989, z leve Tone Pavček, Stanislav Klep in desno Mihael Cenc. FOTO: Ivo Žajdela

Po demokratizaciji vodil Združenje žrtev komunističnega nasilja

Po letu 1990 je prevzel vodenje Združenja žrtev komunističnega nasilja. Ukvarjali so se z zastopanjem nekdanjih političnih zapornikov. Prednostna naloga je bila izdelava Zakona o popravi krivic, ki je vseboval tudi spravno dejanje na nivoju države. Šest let je bil zakon v proceduri, da bi ga ob tretjem, torej zadnjim branjem pred sprejetjem v Skupščini republike Slovenije kot neustreznega odklonili in ga zamenjali z zakonom, ki ga je pripravila oblast. Po tem je iz združenja in vseh funkcij v združenju odstopil.

Mihael Cenc, Politični zaporniki zahtevamo odškodnino za prisilno delo v taboriščih, Mladina, 24. 11. 1991

Golootočana Mihael Cenc in Andrej Aplenc na fotografiji v Reporterju leta 2009.

Bil je kulturni delavec in pesnik

Kot je zapisala Nina Jamar (Občinska knjižnica Jesenice) leta 2015 za spletno stran Obrazi slovenskih pokrajin, je v sedemdesetih in osemdesetih letih pisal pesmi ter jih objavil v dveh zbirkah, ki jih je izdal sam (Breča in Rdeča breča). Njegova novela Nore pike je izšla v dveh nadaljevanjih v reviji za kulturo Dialogi leta 1988. V tem času je tudi aktivno deloval v literarni sekciji v okviru Kulturno umetniškega društva Jesenice, ki je izdajalo Malo Čufarjevo knjižnico, v okviru katere je izšlo okoli dvajset knjig jeseniških avtorjev. Bil je tudi član gledališkega sveta Gledališča Jesenice ter predsednik Izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti na Jesenicah. V času njegovega predsedovanja so bile zgrajene tri osnovne šole, pripravljena pa je bila tudi dokumentacija za gradnjo osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah. Zadnja leta (pred letom 2015) je izdeloval videoposnetke z različnimi tematikami (tudi leposlovnimi), ki so dostopni na YouTubu in Facebooku.

Mihael Cenc, Alenka Puhar in Andrej Aplenc ob 70. obletnici Golega otoka 27. februarja 2019. Fotografije: Ivo Žajdela

Skozi pekel Golega otoka je šlo 600 Slovencev

27. februarja 2019 je bil v Muzeju slovenske osamosvojitve VSO v Ljubljani pogovorni večer ob 70. obletnici odprtja taborišča Goli otok, ki ga je pripravilo Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja. Sodelovala sta nekdanja golootočana Andrej Aplenc in Mihael Cenc ter Alenka Puhar, ki je pogovor vodila. Tam smo izvedeli, da je skozi pekel Golega otoka šlo 600 Slovencev, od tega deset dvakrat. Po demokratizaciji Slovenije, po letu 1990, jih je bilo rehabilitiranih le okoli 60, torej le deset odstotkov. Tudi ta podatek nekaj pove o golootočanih.

Mihael Cenc, Alenka Puhar in Andrej Aplenc ob 70. obletnici Golega otoka 27. februarja 2019. Fotografije: Ivo Žajdela

Posebni privilegirani konzumi za politike na vrhu

Mihael Cenc je najprej povedal, da so ga aretirali v Beogradu, kjer je študiral na šoli za diplomate. Tam je precej izstopal, tako po mladosti, kot s tem, da so bili sošolci predvsem partizanski oficirji, vsi z dolgim partijskim stažem.

Družiti se je začel in bil reden gost ostankov beograjske buržoazije. Z njihovim gostom, podpredsednikom Rdečega križa, je odhajal v gledališče. Bil je Švicar in je prišel v Beograd poizvedovat, kje so sorodniki beguncev, ker sprašujejo po njih, a jih ni. Po Jugoslaviji je vodil prvo nemško delegacijo po Informbiroju, bili so sami doktorji. Po ministrstvih so se seznanjali z socialistično ureditvijo.

Zahajal je tudi na partijski komite beograjske univerze, kjer so bile razprave. Med drugim se je tam govorilo, da je pisatelj Čopić pisal v Borbi, da obstajajo posebni privilegirani konzumi za politike na vrhu, ostali ljudje pa so lačni. Cenc je pohvalil Čopića, da je napisal kritiko tega početja. Naslednji dan pa je Tito kritiziral Čopića.

Položaj Golega otoka v Kvarnerskem zalivu.

Mihaela Cenca so aretirali v Beogradu

Kot je dejal, na tisto beograjsko šolo takrat preprosto »ni spadal«. En večer, proti koncu šestega semestra, so se ga »odkrižali«. Zaprli so ga v Glavnjačo, kjer je zmrzoval in stradal, preiskovalec pa je govoril o njegovem sovražnem delovanju.

Na Golem otoku je imel to »nesrečo«, da ni vedel kaj naj pove o svojem sovražnem delovanju. Ko si prišel tja, si moral stopiti pred kolektiv, pred 200 kaznjencev. Ko je povedal, da nima nič povedati, so se zadrli »bojkot bandi«, ker da laže.

Goli otok danes.

Na Golem otoku so se vsi počutili ogrožene

Na Golem otoku so se vsi počutili ogrožene. Koncept ogabne, pošastne golootoške družbe ni nastal v zdravih glavah. Tudi oblastniki so bili prestrašeni. Leta 1948, ko se je začel spor s Stalinom, so bili najbolj prestrašeni funkcionarji okrog Tita. Eden drugemu niso zaupali, ker so vsi vedeli kaj je posledica. Imeli so izkušnje iz vojne, in že prej iz vojne v Španiji, kjer so počeli »čudne stvari«. Ti ljudje so bili delikventi že po svoji politični, ideološki cepljenosti. Vsi so bili revolucionarji, kar pomeni, da so bili pripravljeni rušiti demokratični red s prisilnimi, grdimi in krvavimi sredstvi. To pomeni, da je bila ta populacija drugačna, kot je navadno. Refleks preživetja je povzročil Goli otok.

Goli otok, zaliv, kjer je bilo najhujše mučenje v obdobju med letoma 1949 in 1953. FOTO: Ivo Žajdela

Spodaj so bili bojkotirani

Kot je povedal Mihael Cenc so bili »prebivalci« Golega otoka razdeljeni na tri ali štiri skupine. Spodaj so bili bojkotirani, tisti, ki so bili neprevzgojeni ali težko prevzgojeni. Nad temi so se morali vsi izživljati. Ti se niso silili k pretepanjem, sicer pa so morali vsak dan pretepati in mučiti.

Druga skupina so bili odloženi, rekli so jim tudi pacifisti. Tretji so bili aktivisti, tisti, ki so se vsak dan dokazovali. Ti so imeli že zagotovilo, da bodo šli domov.

Bil je problem prostora za zapornike, tega je bilo premalo. Vsake tri mesece so morali 500 ljudi z Golega otoka poslati domov, da so naredili prostor za 500 novih, ki so bili v nagnetenih preiskovalnih zaporih. Že tri mesece prej so jim povedali, da bodo šli domov. Niso jim več brili glav in čutili so, da se jim ne more nič več zgoditi. Ti so samo še razkazovali svojo veliko moč.

Goli otok, zaliv, kjer je bilo najhujše mučenje v obdobju med letoma 1949 in 1953 (na obzorju otok Rab). FOTO: Ivo Žajdela

Goli otok, zaliv, kjer je bilo najhujše mučenje v obdobju med letoma 1949 in 1953. FOTO: Ivo Žajdela

Mučenje s kiblarjenjem

Vsak dan se je na dvajsetih mestih v taborišču dogajala ogabna zgodba. Dogajanju so rekli kiblarjenje, kibla je bil odrezan bencinski sod, ki so ga uporabljali za malo in veliko potrebo. Vsak večer pred spanjem, ker se ni smelo sprehajati med barakami in do stranišča, so pred vrata vseh dvajset barak postavili kiblo. Vsako noč so pred kiblami stali požarni, to so bili bojkotirani. Dve uri so morali stati ob kibli, poleg njih pa dežurni.

Potem so šli spat za štiri ure, nakar so jih zbudili in spet so morali dve uri stati ob kibli. Ker je ob njih stal dežurni, se je moral ta, ki je prišel na malo potrebo, znesti nad požarnimi, nad banditi, kot so jim rekli. Tolkel jih je po glavi, da so jo morali skloniti, da jih je poscal po glavi. To se je dogajali vsako noč na dvajsetih mestih.

 Edina fotografija »urejenega« taborišča na Golem otoku, propagandno narejenega za potrebe nekega obiska.

Mučenje s »strojem« in »tragačem«

Vsak večer pred spanjem so morali bojkotiranci skozi »stroj« (špalir). Ostali so se »postrojili« (postavili) v dve vrsti, bojkotirance so spustili skozi in morali so jih pretepati, ko so bežali do postelj.

Mihael Cenc je omenil še en ogabni, kot je dejal, način trpinčenja zapornikov, imenoval se je »tragač« (lesena nosila z ročaji). Skoraj vsi so morali kamenje prenašati s tem tragačem, spredaj eden, drugi zadaj. Sprednji dve ročici sta bili čisto kratki, zadnji pa precej dolgi in tako se je teža bremena prevesila proti prednjemu nosaču. Naloga zadnjega je bila, da trpinči prvega. To je počel tako, da je prvega s potiskanjem silil k teku, občasno je tragač močno zanihal, ali ga celo prevrnil, da je kamen padel na sprednjega nosača. Če se ni takoj dvignil, ga je brcal tako dolgo, dokler se ni postavil na noge. Vse to se je dogajalo ves čas. S tem so jih zlomili za vse življenje, saj so se vsega tega početja, ki so ga morali početi, sramovali.

Golootočani po Golem otoku

Ko je Mihael Cenc prišel domov, ni dobil službe. Šel je na Udbo, da bi mu jo priskrbeli. Čez eno leto so ga poklicali in mu rekli, da je bil razpis za direktorja delavske univerze in zakaj da se ni prijavil. Ni se prijavil zato, ker se je bal, da ga bodo sprejeli v službo, potem pa iz nje vrgli. Rekli so mu, da naj čez pol ure prinese na občino vlogo in ga bodo imenovali za direktorja delavske univerze.

Cenc se sprašuje, zakaj so to počeli. Vsi, ki so bili na Golem otoku, so bili tako prestrašeni, da so se bali, da bi naredili vse, kar bi jim »naložili«. K sreči ga niso silili v nobeno grdo stvar. Po sedemnajstih letih so mu dali na razpolago, ali bo ovajal neko osebo ali pa ne bo mogel več biti direktor delavske univerze. Dali so mu tudi pogoj, da se mora vpisati v partijo. Ker se je uprl, so ga degradirali v kurirja in razmnoževalca gradiv. Šele takrat se je počutil rešenega: »Užival sem v tem.«

Dodal je, da glede obnašanja na Golem otoku nima slabe vesti. Če bi jo imel, se ne bi upal v začetku 90. let pustiti izvoliti za predsednika združenja političnih zapornikov. Takrat je živelo še 40 nekdanjih Golootočanov in kdo bi lahko rekel, da ta človek ne more biti predsednik združenja, ker se je na Golem otoku grdo obnašal. Na koncu je zgroženo dodal, da mora še danes gledati ljudi »s pokvarjenimi očmi«.

 Goli otok ob obisku leta 2003, s še vedno vidnimi prstnimi odtisi komunističnega voditelja zločinca Josipa Broza. FOTO: Ivo Žajdela

Dvesto ljudi je vsak dan nekoga »zasliševalo«

Nekdo iz poslušalcev je vprašal, kako je bilo s Slovenci, če so se tudi na Golem otoku »grupisali« (družili), kot vojaki v JLA. Cenc je odgovoril, da na Golem otoku za kaj takšnega »ni bilo prostora«. Dejal je, da je bil edini dan v tednu, ko ni bilo treba delati, nedelja. Vendar ni bilo tako, saj so zaporniki šli »prostovoljno« delat. Ko so prišli z dela pa ni bilo, tako kot druge dneve, politične ure, na katerih so vedno koga zasliševali in mu dokazovali, da laže, da ni vsega povedal. Dvesto ljudi je vsak dan nekoga »zasliševalo«. Brali so jim tudi iz časopisa Borba.

Cenc je dodal, da je kot novinec prišel v nedeljo s tega »prostovoljnega« dela in ker ni bilo politične ure, se je ulegel, da bi se spočil. Vendar je prišel do njega nek rojak, doma z Jesenic in mu rekel, da naj gre z njim na sestanek Slovencev.

Tam nad dvajsetim paviljonom da je pralnica, kjer je malo ozkega prostora in tam se vsako nedeljo srečajo Slovenci. Na teh srečanjih da vedno »ujame« kakšen primer, da je kdo slabo govoril o Jugoslaviji, Titu, Golem otoku in to potem prenese preiskovalcu. Kot novincu se je Cencu to zdelo zelo grdo in naslednji dan je to povedal sobnemu starešini, ki je bil tudi Slovenec. Ta ga je samo gledal češ ali res ne ve kje je.

Mladina, Goli otok, Umiranje na obroke, 7. 5. 1991Reporter, Vaše kosti bodo bolj bele kot marmor, Mihael Cenc, Andrej Aplenc, Radovan Hrast, 6. 7. 2009

Goli otok leta 2003, ko so Hrvati že turistično služili s komunističnimi grozotami na tem otoku. FOTO: Ivo Žajdela

1/14