Že lansko leto je pohitela založba UMco, ki je po že nekaj mesecih po ruskem napadu izdala prevod knjige Vrata Evrope. Zgodovina Ukrajine, ki jo je napisal Serhii Plokhy, ukrajinski zgodovinar in profesor zgodovine Ukrajine na znameniti Harvardski univerzi.

Sledila je Celjska Mohorjeva družba, ki je izdala knjigo dr. Aleša Mavra Ukrajina. Od igre prestolov do vojne za samostojnost, poglobljeno refleksijo, ki je nastajala po ruski agresiji na Ukrajino. Mavrova knjiga prav tako prikazuje zapleteno ukrajinsko zgodovino.

Koliko desetletij bo potrebno, da bodo odnosi med Ukrajinci in Rusi spet sobivajoči?

Kakšen pogled na posledice vojne bo nekoč izpričal deček Anatolij, ki so ga z območja vojne vihre prepeljali v Rusijo, češ, da so ga pred »neonacisti« rešili kot vojno siroto? Kaj bo nekoč o stanju zadev povedala deklica Oksana, ki se je z babico in mamo zaradi smrtne nevarnosti morala umakniti in je ena od številnih v reki ukrajinskih beguncev, ki so morali v obupu zapustiti dom na jugovzhodu države?

Koliko desetletij bo potrebno, da bi odnosi med narodoma in državama z dva tisoč kilometri skupne meje lahko spet spominjali na obliko sobivanja? Je to sploh mogoče? Na ta in številna druga vprašanja poskuša v knjigi Kratka zgodovina vojne v Ukrajini odgovoriti Miha Lampreht, veliki poznavalec ruske politike.

Ukrajinska zastava s simboliko cvetočih polj in svobode neba.

Vojna kot najslabša izbira je bila razmeroma predvidljiva

»Obveščevalno-varnostne in druge analitske službe skrbno spremljajo in dozirajo podatke, ki zadevajo vojne razmere. Z njimi lahko simulirajo scenarije možnega prihodnjega razvoja vojne na vratih Evrope. Čas bo zadeve postavil na svoje mesto. Vojna kot posledično najslabša izbira je bila razmeroma predvidljiva, pričakovana regresija z vsemi negativnimi posledicami, učinki in povratnimi zankami, če upoštevamo zgodovinsko optiko in dejstvo, da so mirnemu reševanju nakopičenih konfliktov (bili) nenaklonjeni tako v Kremlju kot v Kijevu,« piše Lampreht.

»S tem se nismo hoteli sprijazniti ali tega nismo hoteli verjeti. Morda spremljamo zadnja dejanja posledic razpada ZSSR, ki se zarisujejo kot najbolj drastična oblika, kot vojna in kot rezultanta dediščine konfliktov ter tektonskih razpok v geopolitiki, na ozemlju dveh velikih državnih entitet nekdanje ZSSR, t. j. Ruske federacije in Ukrajine.«

Ukrajinski grb.

Kakšno breme nase prevzema ruski narod?

Kakšna prihodnost se zarisuje za žrtev, za Ukrajino? Kakšna bo cena njene svobode in ali bo država res svobodna in neodvisna? Kakšna bo usoda rablja, (Putinove) Rusije. Bo sedanjega vladarja Kremlja nasledil prožnejši ali nemara še bolj radikalen politik, ki bo brezkompromisno, mesijansko in z vsemi silami in na vsak način varoval rusko nacionalno idejo in rusko bit? Kdo bo kazensko odgovarjal in kako? Kakšno breme nase prevzema ruski narod? Kakšna bo nova varnostna arhitektura Evrope in sveta?

Vprašanje »qui bono« je aktualno, meni avtor. »V kratkoročnem smislu vojna prav gotovo ne koristi prebivalcem in narodom Evrope, Ukrajine, Rusije. Razpleta po enem letu (še) ni na horizontu. Prav tako ni volje za premirje, pogajanja in popuščanje za dosego trajnega in pravičnega miru.«

Holodomor, namerna lakota v Ukrajini, s katero je Stalin leta 1932 in 1933 umoril več milijonov Ukrajincev. Posnetek je iz Harkiva leta 1933. VIR: Wikipedia

Mozaik zapletene vojne vihre, tragičnih usod posameznikov in skupnosti

Lamprehtovo pisanje je kamenček v mozaiku zapletene vojne vihre, tragičnih usod posameznikov in skupnosti, v kateri države, korporacije in politike vlečejo svoje niti. Zakaj?

»Vprašanje o vzrokih in posledicah spremlja in navdaja človeka v povsem normalnih razmerah, ko se zdi, da je vse na pravem mestu in ob pravem času. Vojne, kot groza človeštva, nas postavijo pred dodatno premišljevanje, ko se sprašujemo, kaj se je človeštvo kot skupnost pravzaprav naučilo iz zgodovinskih tragedij in kaj je tisto, kar politične, vojaške, družbene in druge elite napelje k dejanjem, ki so nepovratna. Prav tako tudi v nenadomestljive človeške izgube, ki so posledica iracionalnih potez režimov, ki prožijo vojna dejanja in uničenje.«

Apokalipsa, ki jo spremljamo od začetka ruske agresije na Ukrajino

Apokalipsa, ki jo spremljamo od začetka ruske agresije na Ukrajino, od 24. februarja 2022, se nadaljuje in ni videti, da bi se »posebna vojaška operacija« z uradnim ciljem »demilitarizacije in denacifikacije« Ukrajine kmalu tudi končala.

»Vsaj tako kažejo geopolitične silnice, ki so se vzpostavile na konfliktnem območju. In še naprej se zdi, da na začetku leta 2023 nič ni tako, kot bi moralo biti, in da je vse tako, kot ne bi smelo biti. Zgodovina se je torej, kot že tolikokrat, tudi v tem primeru in na tem delu sveta ponovila kot tragedija,« razmišlja Lampreht.

»Spopad, ki ga je sprožil Putinov režim, je tragedija ukrajinskega naroda, vendar tudi tragedija ruskega naroda. Hkrati je to tragedija vseh narodov in skupnosti, ki živijo v Ukrajini in v Rusiji. Posledično vojna zanje pomeni eksistencialno grozo.

Toksični odnosi, ki so se vzpostavili kot posledica vojne, še desetletja ne bodo niti približno normalni. Če sploh kdaj? Tudi skupek mednarodnih odnosov na stari celini se je spremenil kot posledica največje geopolitične krize v Evropi po koncu druge svetovne vojne.

Očitno smo po padcu berlinskega zidu in po razpadu ZSSR (tudi po razpadu Varšavske vojaške zveze) živeli v iluziji, da je mir nekaj trajnega. Ruska agresija nas utrjuje v prepričanju, da mir ni dan 'per se', pač pa se prej zarisuje kot odsotnost vojne.«

Vojna je sprožila tektonske premike v pojmovanju marsičesa

Vojna oziroma geopolitični premiki so povzročili posledice na političnem, humanitarnem, gospodarskem, energetskem, ekološkem, mednacionalnem, varnostnem, jedrskem področju ...

Na stari celini smo dobili travmatično in tragično humanitarno, begunsko krizo. Prve mesece vojne je begunski val povzročil 15 milijonov razseljenih ukrajinskih državljanov, od tega je osem milijonov prebivalcev iskalo zatočišče v Zahodni Evropi, sedem milijonov Ukrajincev je moralo zapustiti svoje domove na območju vojaških spopadov.

Del ukrajinskih beguncev se je pozneje vrnil na svoje (porušene) domove ali k sorodnikom na območja, kjer ni spopadov. Ruski uradni viri navajajo, da se je v Rusko federacijo integriralo šest milijonov (rusko govorečih) državljanov, ki da ne želijo živeti v Ukrajini. Kolateralna škoda so spet otroci.

Vojna je sprožila tektonske premike v pojmovanju in dosedanji praksi zahodne oskrbe z (ruskimi) energenti. Države Evropske unije so v razmeroma kratkem času in spričo uvedenih sankcij proti Ruski federaciji diferencirale nosilce in vire dobav. Nastal je tudi cenovni odmik od dobav ruskega plina in ruske nafte. Cene energentov so prvo zimo v času vojne sicer občutno poskočile, a energetskega mrka ni bilo. Ne industrija ne zasebni potrošniki pomanjkanja nismo občutili. Z izjemo Ukrajincev, seveda.

Knjiga je napisana kronološko

Dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je zapisala, da je Lamprehtova knjiga izjemno obsežna ter temeljita in bralcu ponudi zelo dober vpogled v potek vojne, v dogodke na bojiščih in zaledju spopadov, kot tudi širše v mednarodni skupnosti. »Avtor oriše tudi vlogo in aktivnosti različnih mednarodnih akterjev, ki si, sicer bolj neuspešno, prizadevajo rešiti to vojno.

Knjiga je napisana kronološko, začenši z začetkom leta 2022, ko so obveščevalne službe različnih držav že bolj direktno opozarjale na neizogibnost ruske vojaške agresije na Ukrajino, a jim svet ni verjel ali pa jim ni želel verjeti.«

Knjiga je napisana v jasnem in novinarsko pronicljivem jeziku

V uvodnem delu se je avtor dotaknil tudi leta 2014 in ruske aneksije krimskega polotoka, s čimer nakazuje, da dogodkov od 25. februarja 2022 ne moremo in ne smemo obravnavati ločeno od leta 2014.

Knjiga je napisana v jasnem in novinarsko pronicljivem jeziku ter nudi dober vpogled v prvo leto vojne v Ukrajini, za katero je zdaj že jasno, da se ne bo tako kmalu končala.

»Avtor je na začetku knjige nanizal vrsto vprašanj, ki pa bodo ostala neodgovorjena, vse dokler vojna še traja in dokler se ne bodo odkrile vse razsežnosti in posledice te tragične vojne,« opozarja Juvanova in dodaja, da pa je že zdaj jasno, da bo ta vojna v temeljih zamajala evropsko varnostno arhitekturo in klišejski izrek »nič več ne bo tako, kot je bilo« je tokrat zelo primeren.