Dragi bratje in sestre!

Pred nekaj več kot štiridesetimi leti se je končal 2. vatikanski koncil, ki je s svojim širokopoteznim naukom vplival na številna področja cerkvenega življenja. Posebno Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (CS) je temeljito preučila kompleksnost današnjega sveta in nakazala poti, kako sodobnemu človeku na najbolj primeren način posredovati evangeljsko sporočilo. Ker so se sinodalni očetje želeli odzvati povabilu bl. papeža Janeza XXIII., so se obvezali, da bodo analizirali aktualna znamenja časov ter jih interpretirali v luči evangelija, s tem pa bi prihodnjim generacijam ponudili ustrezne odgovore na vedno znova porajajoča se vprašanja smisla sedanjega in prihodnjega življenja ter na vprašanje pravega oblikovanja družbenih odnosov (prim. CS, 4).

Med aktualna znamenja časov nedvomno sodi tudi migracija. Gre namreč za pojav, ki se je strukturiral v obdobju nedavno minulega preteklega stoletja in je postal eden od pomembnejših dejavnikov na trgu dela na svetovni ravni, med drugim tudi kot posledica globalizacije. Seveda pa to »znamenje časa« v sebi združuje različne vrste migracije: nacionalno in internacionalno, svobodno in prisilno ter legalno in ilegalno, prav slednja pa se sooča s problemom trgovine z ljudmi. Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na posebno kategorijo tujih študentov; njihovo število iz leta v leto narašča po vsem svetu.

Če opazujemo ljudi, ki migrirajo iz gospodarskih razlogov, zasluži posebno pozornost novejši pojav feminizacije migracije, kajti zanjo se odloča vedno več žena. Včasih so migrirali predvsem moški, ženske so se jim pridružile kasneje kot žene ali hčere. Čeprav se danes to še vedno dogaja, pa se kaže tendenca ženske migracije vedno bolj kot samostojen pojav: žene samostojno iščejo delo zunaj meja svojih držav. Neredko se zgodi, da migrantke postanejo glavni vir dogodka za preživljanje njihovih družin. Opaziti je, da so ženske pretežno zaposlene v slabše plačanih sektorjih. Kadar torej govorimo o nezaščitenosti in o izkoriščanju migrantov nasploh, imamo v mislih prav posebej žensko populacijo. Žene so zaposlene kot gospodinje, kot negovalke ostarelih in bolnih ali pa v hotelirstvu. Tudi na teh področjih se morajo kristjani zavzemati za pravičen odnos do migrantk in skrbeti, da bodo deležne tistega spoštovanja in tistih pravic, ki jim pripadajo.

Na tem mestu je potrebno omeniti tudi trgovino z ljudmi, še posebej z ženskami, ki je razširjena prav na področjih, kjer obstajajo minimalne možnosti za izboljšanje življenjskih okoliščin ali pa gre za boj za golo preživetje. Trgovci z ljudmi brez težav najdejo naivneže, katerim ponujajo svoje »usluge«, pri čemer pa žrtve niti najmanj ne slutijo, kaj jih čaka in v kaj se podajajo. Pogosto se usoda žensk in deklet, ki jih kot delovno silo izkoriščajo in zasužnjujejo, konča v seksualni industriji. Čeprav ne razpolagam z nikakršno raziskavo posledic tovrstne migracije, se pridružujem pokojnemu papežu Janezu Pavlu II., ki je obsodil »s hlepenjem po užitku in tržnim duhom prepojeno prevladujočo kulturo, ki podpira sistematično izkoriščanje spolnosti« (Pismo ženam papeža Janeza Pavla II., 29. junij 1995, 5). Gre torej za široko področje delovanja, potrebno odrešenja in osvoboditve, in kristjani se mu ne moremo izogniti.

Rad bi opozoril še na drugo kategorijo migrantov, v katero sodijo prosilci za azil in begunci, za katere velja, da se na površinski problem priseljevanja v splošnem odzivamo zadržano in jih niti ne vprašamo po razlogih za njihov pobeg iz domovine. Cerkev na svet trpljenja in nasilja gleda z Jezusovimi očmi, polnimi sočutja. Jezus sam je namreč srečal mnoge ljudi, ki so blodili naokrog kot ovce, ki nimajo pastirja (prim. Mt 9, 36). Upanje, pogum, ljubezen pa tudi »krščanska občutljivost« (apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, 50) nas morajo navdihovati za nujno človeško in krščansko podporo trpečim bratom in sestram. Cerkve, ki jim pripadajo, bodo poslale svoje pastoralne delavce, ki govorijo njihov jezik in poznajo njihovo kulturo in v duhu ljubezni do bližnjega gojijo dialog s krajevnimi Cerkvami držav, ki so jih sprejele. V luči sedanjih »znamenj časov« posebno pozornost namenjam tudi pojavu tujih študentov. Njihovo število stalno narašča, k čemer svoje prispevajo tudi »študijske izmenjave« med razno raznimi univerzami, kar je še posebej izrazito v Evropi. Ta pojav poraja nova pastoralna vprašanja, ki jih Cerkev ne sme spregledati: za študente iz držav v razvoju bi bil lahko čas intelektualnega oblikovanja tudi odlična priložnost za duhovno obogatitev.

Božjo pomoč kličem na vse ljudi, ki se trudijo in delajo za pravičnejšo prihodnost in mir na svetu in vsem, ki v pastoralni skrbi svoje moči zastavljajo za človeško mobilnost, z zagotovilom svoje naklonjenosti podeljujem svoj posebni apostolski blagoslov.


V Vatikanu, 18. oktobra 2005