Gost je Slovenijo obiskal na povabilo sodnika Jana Zobca, s katerim sta se spoznala v sklopu Evropske mreže sodnikov, in pravniškega združenja The Federalist Society. 3. maja je nastopil na Fakulteti za pravo in ekonomijo pri Katoliškem inštitutu v sklopu pogovornih večerov Ad fontes v organizaciji društva Slovenska komisija pravnikov in Akademskega društva Pravnik.

Že nekaj časa imate motivacijske nastope po evropskih državah, tokrat tudi pri nas. Kaj vas k temu spodbuja?

Zelo rad povem, zakaj sem tu. Moj stric, Albert Tremoglie, se je kot 21-letnik prostovoljno pridružil ameriškim enotam, ki so januarja 1944 odšle v Evropo, da bi tu z zveznimi silami branil svobodo pred nacističnim totalitarizmom. Ker je bil elektroinženir pri General Motors, ni bil obvezen vojaški nabornik, a je šel prostovoljno. Za rojstni dan, 5. januarja, so ga starši zadnjič videli. Izkrcal se je v Normandiji in pet mesecev pozneje umrl v boju v Cherbourgu nedaleč stran. Niti trupla niso mogli vrniti staršem, kajti granata, ki ga je zadela, ga je povsem uplinila. Letos 9. junija bo minilo 80 let od njegove smrti. Žrtvoval je svoje mlado življenje v daljni deželi, 5.000 km stran od doma, da bi njihovi potomci uživali sadove, ki so jih on in mnogi drugi posejali s svojo krvjo. Kot njegov potomec prihajam v Evropo, da bi mlajše Evropejce spomnil, kakšna cena je bila plačana za njihovo svobodo. Da ta svoboda ni brezplačna; da si jo je treba vsak dan izboriti; da jo sovražniki svobode nenehno poskušajo zatirati in da jih pri tem največ podpira naša brezbrižnost. Današnja generacija mora dokazati, da je vredna te svobode, da je vredna požrtvovalnosti prejšnjih rodov. Tudi mojega strica.

Če se ozremo na kristjane, ali nas morda navajenost »potrpeti«, nositi križ in upanje v pravičnost v nebesih odvračajo od družbenega angažiranja? Druga stran te vere nima in zanje je ta svet vse ...

Mislim, da bi lahko imeli prav. Ampak, kot glede tega radi rečemo v ZDA: »Bog pomaga tistim, ki si pomagajo sami.« Seveda je lepo misliti na večnost in onstranstvo, ampak prej moramo poskrbeti za tukaj in zdaj. Ko so nacisti prevzemali Evropo ali Japonci vzhodno Azijo, nihče ni govoril: ne skrbite, v onstranstvu bo vse v redu. Takrat so jih šli ustavit, ker jih je bilo treba ustaviti. Podobno moramo storiti tudi mi danes, ko nedemokratične sile prevzemajo zahodni svet. Nebesa so seveda čudovita reč, ampak za zdaj dajmo najprej poskrbeti za tuzemske ljudi.

Današnja generacija mora dokazati, da je vredna te svobode, da je vredna požrtvovalnosti prejšnjih rodov.

Katoličane je pogosto strah javnega izpostavljanja in izražanja svoje katoliške identitete v družbi. Kako to premagati?

Preprosto – opogumite se! Morate to storiti. Pomagalo vam bo, če se boste bolje povezali v skupnost. Če vas je več in se vzajemno podpirate, to prinaša varnost in tudi drugi se vam bodo radi pridružili. Obenem morate med seboj najti nekoga, ki je »rojeni vodja«, svojo Ivano Orleansko, svojega Karla Wojtyla, da zadevo vodi. Poznate zgodbo o bitki pri Termopilah? Tudi vi potrebujete svojega »kralja Leonidasa«. Priporočam film »The Scarlet and the Black« (Škrlatna in črna, 1983), kjer takega vodjo, duhovnika, odlično igra Gregory Pack. Neustrašno, kljub tveganjem, reši življenje številnih ljudi pred nacisti. Ali pogumnega frančiškana Rufina v filmu Assisi Underground (Pod površjem Assisija, 1985), posnetem po resničnih dogodkih. To so primeri pogumnega vodje, ki jih poiščite pri vas. Zakaj ne bi v vsaki katoliški župniji ali v katoliških ustanovah pripravili filmski večer z ogledom takega filma in nato z razpravo? V čem je problem? Torej, teh dogodkov mora biti več. Ljudje potrebujejo dogodke in srečanja v živo in osebe, ki jih bodo navdihnile za pogum, in našli boste pogum. To se potem hitro širi naprej. Svoboda prinaša tudi odgovornost, zato, kot pravi naš rek: »stick with your guns« – to je: aktivno varuj svoje vrednote. Zato sem se tudi sam rad odzval na vabilo g. Jana Zobca in bi rad tudi v prihodnje ohranil to izmenjavo. Naj vas ne bo strah spregovoriti, boriti se za svoje pravice, sicer se boste nekega dne zbudili in ugotovili, da živite v »komunizmu 2.0«!

Celoten pogovor z Michaelom Tremogliejem lahko preberete v tedniku Družina (19/2024).