Tudi raziskave na področju medosebnih odnosov kažejo, da so dopust, sprostitev in menjava okolja za vsaj nekaj dni v letu zelo blagodejni za naše dobro počutje, mentalno in fizično zdravje, pa tudi za naše odnose. Trenutna situacija v državi pa je žal takšna, da je veliko več ljudi, kot si sploh lahko predstavljamo, pahnjenih pred boleče dejstvo, da si letos dopusta ne bodo mogli privoščiti. Osnovni razlogi so gotovo vsem znani: pretekla covid kriza, kriza, povezana z vojno v Ukrajini, potem pa so tu še stiske ob razpadih družin, morebitne bolezni ali celo smrti družinskih članov, izgube služb, že v osnovi težka materialna situacija v družini itd. Alenka Petek iz Škofijske karitas Ljubljana, ki se s takimi družinami večkrat srečuje, potrjuje: »Veliko je številčnejših družin, družin, kjer je zaposlen le eden od staršev, družin, kjer sta se starša pred kratkim ločila ...«

Na naših počitniških tednih za družine imamo program posebej za otroke in starše, organiziramo program za otroke, ki ga vodijo animatorji, da si starša vzameta čas zase, se zbližata ... Starši med seboj podelijo svoje izkušnje, vidijo, da niso sami v svojih izzivih in preizkušnjah. (Alenka Petek)

Proračuna za dopust pa ni ...

Nekateri ljudje si dopusta sploh ne želijo, nekako tudi nimajo potrebe po njem. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki si na dopust zelo želijo, a ob misli na finančni vložek, ki je potreben za dopust, to željo hitro poteptajo ali jo opustijo. Lansko in predlansko leto so marsikomu dopust omogočili turistični boni, ki so ponudili možnost krajšega oddiha praktično vsakemu državljanu. Seveda je zelo odvisno od želja: kam na dopust, koliko nas gre, koliko denarja terja to od nas, kakšnega standarda smo navajeni. Z znižanjem standardov, iskanjem alternativ in nekaj iznajdljive organizacije je dopust lažje dosegljiv tako finančno kot organizacijsko. V kolikor imamo otroke, je to še posebej pomemben del počitnic – da gredo nekam na morje, oddih skupaj s starši, zato si mnogi starši to vzamejo kot izziv in se potrudijo, da vsaj za nekaj dni organizirajo dopust za vso družino. Bridko in boleče spoznanje je, če sredstev tudi za kakšen krajši oddih ni.

Alenka Petek iz Nadškofijske karitas Ljubljana. FOTO: Sportida

Občutki jeze, krivice, sramu, razočaranja

Gotovo se najprej vsak sprašuje »zakaj prav jaz« in kako življenje ni fer, da »oni lahko, mi pa ne«. Ob vseh izzivih in težkih situacijah, s katerimi se ljudje srečujemo, je finančni primanjkljaj za dopust lahko zelo veliko breme. Normalno je, če se ob tem ljudje srečujejo z občutki jeze, krivice, sramu, morda celo krivde, razočaranja in žalosti. Nekoga lahko celo pahne v občutja manjvrednosti, obžalovanja, da česa ni naredil drugače, tudi jeza in bes tu nista izključena. Soočanje s temi težkimi čustvenimi stanji je vse prej kot enostavno in v tem primeru je zelo dobrohotno, če imamo ob sebi neko nevtralno zaupanja vredno osebo (prijatelj, strokovni delavec, terapevt ...), ki nas bo lahko v naši stiski poslušala in sprejela z vsemi našimi čutenji, brez obsojanja in napadanja. Alenka Petek pripoveduje: »Mi teh ljudi ne pustimo samih. Z njimi se pogovarjamo in iščemo rešitve, kako bi vsaj za kak dan odšli na dopust. Včasih dobimo kakšne enodnevne vstopnice za bazene – za nekatere je to že zelo veliko.« Če nas nekdo od bližnjih sprejme v teh občutjih, tudi mi ta občutja lažje sprejmemo in se z njimi soočimo.

Če letos ne moremo na dopust, pa lahko vnaprej načrtujemo tistega za prihodnje leto. Občutku ponosa se ob tem ne bomo mogli izogniti. Če imamo otroke, ki tu in tam zaslužijo kak evro, jim babica in dedek ob praznovanjih stisneta v roko desetaka ali dva, lahko tudi svoje otroke povabimo k varčevanju, npr. da si ta denar (v kolikor nimamo pomembnejših stroškov) privarčujejo za sladoled na morju. Tako damo nekaj odgovornosti tudi otrokom in bodo ob dopustovanju imeli občutek, da so tudi sami prispevali k našemu oddihu, ki bo okrepil naše odnose.

Kako to skomunicirati v družbi

Sproščeni klepeti pred cerkvijo po maši, z znanci v trgovini, prijatelji na otroškem igrišču ... slej ko prej nanesejo na vprašanja v stilu: »Kje ste/boste dopustovali?« Če smo občutja v povezavi s tem, da ne gremo na dopust, vsaj toliko predelali, da smo z njimi do določene mere pomirjeni, lahko v nekaj kratkih stavkih povemo, da letos ne gremo na dopust ali da smo se odločili za kakšno drugo možnost oddiha. Če pa teh težkih občutij še nismo z nikomer podelili, se lahko ponovno hitro znajdemo v vrtincu neprijetnih občutij, ki nam dajejo notranji občutek nemoči, manjvrednosti, neprijetno nam je in ne vemo, kaj bi na takšno vprašanje odgovorili. Nikomur nismo dolžni pojasnjevati, iz kakšnih razlogov ne gremo na dopust. Vsekakor nismo dolžni o tem razlagati nekomu, ob komer se ne počutimo varno in zaupanja vredno, da bi lahko podelili svojo trenutno stisko okrog te teme, o kateri nam ni prijetno niti razmišljati, kaj šele govoriti. Če se z dotično osebo o tem ne želimo pogovarjati, lahko mirno in vljudno rečemo, da se zahvaljujemo za vprašanje, a o tem trenutno ne želimo govoriti in bi želeli, da sogovornik našo željo spoštuje.

 Na dopust se lahko odpravimo kam bližje, za krajši čas, na enodnevni ali dvodnevni izlet. FOTO: Shutterstock

Kje naj še porežemo odlive, da bo dopust šel skozi?

Daljši oddihi terjajo od nas več finančnega vložka, zato lahko ob pregledu financ sklenemo tudi kompromis in se na dopust odpravimo kam bližje, za krajši čas, na enodnevni ali dvodnevni izlet. Za ceno oddiha, ki si ga močno želimo, se morda lahko odrečemo kakšnim drugim nepotrebnim stroškom ali pa zmanjšamo oz. zminimaliziramo vsakodnevne stroške. V kolikor pa ob pregledu financ ugotovimo, da si tudi v takšnem primeru odrekanja dopusta ne moremo privoščiti, pa lahko že letos raziščemo možnosti brezplačnega letovanja (za družine – Karitas; otroke – Kartitas, ZPMS in druge možnosti). Alenka Petek pripoveduje: »Na naših počitniških tednih za družine imamo program posebej za otroke in starše, organiziramo program za otroke, ki ga vodijo animatorji, da si starša vzameta čas zase, se zbližata ... Starši med seboj podelijo svoje izkušnje, vidijo, da niso sami v svojih izzivih in preizkušnjah. Velikokrat poročajo, da so z mnogimi družinami ostali v stiku in si pišejo, se pokličejo ter še naprej podpirajo drug drugega.«

Članek je bil sprva objavljen v Naši družini (29/2022).

Najtežji del: kako naj to na primeren način predstavimo otrokom

Za svojega otroka bi starš naredil vse in stiska se ob dejstvu, da otroku ne zmoremo omogočiti nečesa, česar si zelo želi, še poveča. Otroci (predvsem tisti nekoliko starejši, šolarji, najstniki) pričakujejo od staršev, da jim bomo omogočili morje, nove dogodivščine, krasne spomine ... ki jih bodo ob prihodu domov delili s prijatelji in sošolci. To jih potrjuje v pripadnosti družbi in jim daje občutek vrednosti. Odvisno, koliko smo z otroki navajeni iskreno spregovoriti in koliko so stari, da lahko razumejo, jim na primeren način povemo, kakšna je trenutna situacija in koliko dopusta ter na kakšen način si ga bomo letos lahko privoščili. »Mi že sredi šolskega leta pobiramo prijave za letovanje za družine in otroke in vnaprej povemo, da ni zagotovljeno, da bodo dobili mesto na letovanju. Najtežje je tam, kjer so otroci, oni težko razumejo, da morda za njih ne bo morja, ker je mest vseeno premalo za vse,« pripoveduje Alenka Petek. Otroci so zelo dojemljiva bitja, čutijo tudi tisto, česar starši ne izrečemo, pa čutimo, zato je vsekakor boljša izbira, da z otrokom vsaj v nekaj stavkih spregovorimo o tem, zakaj ne gremo na dopust, o katerem so morda sami sanjali in si ga želeli ali pa ga bodo doživeli njihovi prijatelji in vrstniki. Gotovo bodo tudi otroci ob tem čutili stisko in morda tudi jezo in bes, saj imajo nemalokrat občutek, da jim to pač pripada, ker »to vsi počnejo«. Kot starši moramo ob tem zdržati in jih sprejeti s temi čutenji ter jih vsaj skušati razumeti, da je tako, kot nam, tudi njim težko in hudo.

Vsekakor je boljša izbira, da z otrokom vsaj v nekaj stavkih spregovorimo o tem, zakaj ne gremo na podoben dopust, kot ga bodo doživeli njihovi prijatelji.

Ovrednotimo svoj trud

Nikakor ne smemo prezreti svojega truda, ki ga v preživljanje družine vsakodnevno vlagamo. Čeprav smo morda potrti in razočarani, ker večina ljudi okrog nas odhaja na dopust, pa moramo vseeno sebi dati priznanje za vse, kar smo dobrega in lepega postorili zase in za svoje družinske člane in smo lahko na to ponosni.