Ko se včasih bežno zazremo v slovenske besede, nas tu in tam prijetno preseneti kakšna njihova posrečena zgradba. Večini poznane take besede so na-ključ-je, po-moč, vse-eno. Ob globljem postanku ob besedah se izkaže, da je to prevladujoč način besedotvorja slovenskih besed.

Avtor knjige Spregledana slovenščina Metod Žunec meni, da besedišče slovenskega jezika besede išče. V tisočletjih je našlo obsežen besedni zaklad, katerega največja vrednost se skriva v zakladih besed, ki v svoji pomenski sestavi nosijo, varujejo in nudijo pribežališče tistemu vedenju, ki smo ga Slovenci že davno izgubili v kolesju zgodovine. Slovenske besede govorijo o tem, kako so naši predniki dojemali vesolje, človeka, čas, prostor, usodo, odnose ...

Narod, ki izgubi svoj spomin je ranljiv

Slovenščina pove, da človek in narod ne moreta narediti koraka naprej, če se ne naslonita na tisto, kar je bilo prej. Narod, ki izgubi svoj spomin je ranljiv, vodljiv in izpostavljen vplivu močnejših. Slovenci smo narod z mogočnim jezikom, v katerem je shranjen obsežen spomin. Slovenščina nas z razumevanjem pomenske zgradbe besed vabi na ramena naših prednikov, od koder bi imeli jasnejši razgled po bivanju.

Knjiga Spregledana slovenščina razširja miselni okvir besedotvorja in s tem slovenščini omogoča, da zadiha s »polnimi pljuči«. Slovenski jezik je v svojem bistvu Modrec, ki je utrujen od prenašanja tujih bremen, ki so jih proglasili za njegova.

»Apokrifni« pogled na slovenski jezik

Pred nami je »apokrifni« pogled na slovenski jezik, ki odklepa izvorno ozadje slovenskega besedotvorja. Avtor je v uvodu pojasnil, da je knjiga osnovana kot spoj zgodbe, ki jo nosijo v svoji zgradbi slovenske besede, in samosvojega slovarja, ki slovenske besede po eni strani združuje in tolmači po pomenski povezanosti (besede, ki se vežejo na čistočo, prostor, čas, usodo, odnose, človeka), po drugi strani pa po njihovi strukturni sorodnosti (besede, ki vsebujejo zloge ra, ar, re, er, ol, lo, či). Oba pristopa budita in oživljata vedenje, na katerem sloni slovensko besedotvorje, ga vključuje in izraža. V slovenskih besedah krožijo duhovno in snovno, obče in posamično, večno in minljivo, moško in žensko, ločenost in Enost.

V knjigi s pomočjo izvornih slovenskih zlogov in besednih jeder tolmači tudi nekaj danes očitnih tujk (evolucija, konstanta), ki na ta način potrdijo svojo vsebino ali jo celo poglobijo in osmislijo. Pri tem ne gre za izsiljevanje pomena, temveč za širitev prostorskega in časovnega okvirja izvora slovenskih besed.

Knjiga ima v sebi arheološki, skoraj genetski pristop

Naslov Spregledana slovenščina ima dvojni pomen, ki sloni na sami besedi spregledati, saj po eni strani kaže na nekaj, česar do zdaj nismo videli, a je bilo to vseskozi prisotno, po drugi strani pa spregledati pomeni ponovno videti in izkusiti jasnost širšega pogleda na bivanje. Gre za premeno iz premalo gledati v »preko gledati«, iz gledati v videti.

Avtor nas spomni, da so besede žive. »V svoji živosti se bralcu in uporabniku prilagajajo, saj mu razkrijejo samo tiste pomene, ki jih bralec 've' videti. V skladu z bogatostjo in razvejanostjo slovenščine sem razlage posameznih ključnih besed večkrat ponovil, ko je to bilo nujno in primerno v povezavi z drugimi besedami. Na ta način slovenščina pove svojo zgodbo, ki je dolgo molčala ujeta v zgradbe besed.

Knjiga ima v sebi arheološki, skoraj genetski pristop, saj kopljem globoko po strukturi besed, v katerih razkrivam pomenske gene slovenskega jezika. Izkazalo se je, da so osnovni pomenski gradniki besed manjši, kot smo mislil do zdaj. Pomenski gradniki besed so posamezni glasovi, zlogi in besedna jedra. Besede s tem zaživijo na vsaj treh ravneh. Primerjam jih lahko s tremi fizikalnimi resničnostmi: mehansko, relativnostno in kvantno.«

Slovenščina je jezik celosti, v kateri kroži abstraktno in snovno

Vzemimo na primer besedo namen. Mehanski pristop je, če besedo vzamemo kot enoto. Vemo približno, kaj si pod to besedo predstavljamo. Relativnostni pristop se odpre, če besedo razčlenimo kot na-men: na (na) meni (men) kot posamezniku je, da odkrijem namen nečesa. Za mene je pot do izpolnitve lahko drugačna kot za tebe. V tem je individualno počelo. Kadar pa besedo razčlenimo kot nam-en, iz besede izstopi univerzalno počelo, saj je najširši namen bivanja nam (nam) vsem eden (en), skupni. Kvantno je tisto, kar v globini univerzalne resničnosti povezuje oba druga pristopa. Kakšen je namen, ki je na men' in je nam en? namen-je-enost: namen je stanje enosti. Na meni je in nam vsem en namen je dosega stanja enosti. Stanje Enosti je za vse in za vsakega namen, ki naj bi ga dosegli v svojem življenju. Beseda enost je kot tista pripona, ki pojasnjuje končno stanje nečesa, bogato zastopana v slovenskem besedišču: ozdravlj-enost, očišč-enost, zacelj-enost, uresnič-enost ...

V našem jeziku so namigi in pot, kako do tega stanja priti. Slovenščina je tako evolucijski jezik. Slovenščina je tudi jezik celosti, v kateri kroži abstraktno in snovno, univerzalno in individualno, večno in minljivo, moško in žensko.

In tako avtor razčlenjuje slovenščino na 630 straneh.

Nov pristop k proučevanju jezika

V knjigi Spregledana slovenščina je avtor predstavil nov pristop k proučevanju jezika, ki presega etimološko razlago besed na podlagi primerjave podobnih besed iz drugih jezikov in raziskuje zlogovno, črkovno zgradbo besed, v odnosu do univerzalnega jezika, ki je vkodiran v svetlobo, zvok, prostor, matematiko in energije.

V knjigi Metod Žunec ne izhaja iz določenih zgodovinskih okvirjev. To je storil samo v primerih, ko beseda izrecno namiguje na to, kar se je takrat dogajalo in je zato za nas zgodovina. Ne more se pa izogniti ugotovitvi, da slovenščina skriva v sebi veliko tistega, kar je zgodovina spregledala ali pa sploh ni imela možnosti dostopa do teh podatkov, ker o tem ni pisnih virov. Vir podatkov so slovenske besede.

Namen jezika je, da nam govori in širi naše dojemanje

V besedah so skrita pojmovanja o tem, kako so naši predniki dojemali čas, prostor, človeka, zdravje, vesolje, Stvarstvo, evolucijo, namen bivanja, kako so se prehranjevali, kakšni so bili odnosi. Vse to želi avtor opisati v knjigi. »Namen jezika ni samo, da bi ga uporabljali. Njegov namen je, da nam govori in širi naše dojemanje. Želi nam predati našo nesnovno dediščino, o kateri nikjer drugje ni več moč brati. Slovenščina v svojih besedah ne nosi samo naše dediščine, ampak celo izvorno pradediščino človeštva, ki nas ponese v neke nedojemljive čase, ko so Sloveni (ali kako drugače poimenovani naši predniki), še izvorno razumeli svoj jezik in ga tudi živeli. Mogoče je čas naredil večtisočletni krog in sklenil zvezo z izvornim dojemanjem jezika, ko nam spet lahko spregovori na razumljiv način. Na način, da nam zopet ponudi možnost bivanja v skladu z univerzalnimi zakoni Stvarstva.«

Posveča se proučevanju univerzalnega jezika

Metod Žunec se je rodil leta 1974 v Murski Soboti. Po končanem študiju sociologije in grafologije se je 15 let ukvarjal z glasbo. Deloval je na opernih in koncertnih odrih, s triom Eroika je posnel več zgoščenk. Zadnje desetletje se kot samostojni raziskovalec posveča proučevanju univerzalnega jezika. Raziskuje odnose med osnovnimi prvinami univerzalnih pojavov glasbe, matematike, jezika, prostora in Zavesti.

Knjiga Spregledana slovenščina je plod njegovega večletnega raziskovanja slovenščine v odnosu do univerzalnega jezika.

Pred njo je izdal dve pesniški zbirki: Celote. Evolucija zavesti skozi Celote in Celote II. Ljubezni dveh logik skozi logiki dveh Ljubezni ter dve pravljici: Gams samotar. Celota v pravljici in Figovo spoznanje ali muc Figo, kdo si?.

Podatki o založniku: 041 698-788, jutro@siol.net.