Dr. Klevišar je dobitnica številnih priznanj, med drugim je bila Slovenka leta, pred dvema letoma pa je prejela najvišje odličje Zdravniške zbornice Slovenije, Hipokratovo priznanje za življenjsko delo. Ob 80-letnici je pri Celjski Mohorjevi izšla tudi njena knjiga Vprašajmo Metko, v kateri odgovarja na vprašanja znanih Slovencev.

Gospa Metka, v imenu Družine in naših bralcev, vse najboljše ob vašem jubileju.

Hvala lepa. Ja, je kar hitro prišel.

V svoji zadnji knjigi pravite, da praznujete po koščkih in da je že vsak obisk posebej za vas neke vrste praznovanje. Zakaj je pomembno, da človek praznuje?

Mislim, da je za človeka to zelo pomembno in da pravzaprav praznuje že od nekdaj. Poznamo bučna praznovanja, ampak dejansko je za človeka važno, da praznuje v majhnem krogu. Da se dobiš z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo, se z njimi pogovarjaš. To se mi zdi lepo.

FOTO: Miha Lokovšek

Ko sem se spraševal, zakaj vas ljudje radi berejo, mi je prišla na misel beseda preprostost. Globoke življenjske teme znate ubesediti na preprost način, to pa ni lahka naloga.

Na dva načina: preprosto in kratko. Z leti sem se naučila pisati vedno krajše. Zdaj, ko sem nehala pisati za Družino, in to mi je bilo vseh 26 let v veliko veselje, pišem vsak dan na Facebook, in to le četrtino ali še manj od tega, kar sem za Družino. V nekaj besedah človek lahko pove bistveno. Pomembno se mi zdi tudi to, da bistveno poveš z zelo preprostimi besedami. In če pogledate tudi velike misli, veliki misleci v svetu so bistvene stvari povedali zelo na kratko. Lahko uporabljaš veliko besed, pa malo poveš, ali pa z malo besedami poveš veliko.

Je pa to verjetno proces in vaja, da zna človek zjedriti misel in najti pravi izraz …

Verjetno je to proces in potrebuješ nekaj časa. Sama tudi ne uporabljam tujk, se mi zdi nesmiselno, ker se da vse povedati po slovensko. To se mi zdi tudi zelo pomembno.

Z Boštjanom Debevcem, odgovornim urednikom tednika Družina. FOTO: Miha Lokovšek

Eni od vaših pogostih besed sta tudi hvaležnost in dar. Današnji človek predvsem veliko pričakuje in zahteva. Vidi predvsem to, česar nima.

Ja, ampak se mi zdi, da je prav hvaležnost ena bistvenih stvari za človeka, od tega je tudi odvisno, kako svoje življenje ocenjuješ: kot nekaj pozitivnega, za kar si lahko hvaležen, ali pa se jeziš na vse tiste drobnarije, ki mogoče niso bile tako v redu, pa so vendar vse te stvari del tvoje osebne zgodovine in so v bistvu dragocene.

Tudi takrat, ko zaključujemo svoje življenje, je pomembno, da si hvaležen za to, kar je bilo. Ko nekoga izgubljaš ali nam kdo umre, žalujemo in ni lahko, ampak če si hvaležen za to, da je ta človek bil, je čisto drugače in je tudi žalovanje vsaj malo drugačno.

Hvaležnost je ena bistvenih stvari za človeka, od tega je tudi odvisno, kako svoje življenje ocenjuješ.

Ljudje dandanes veliko razmišljajo o svojih pravicah. O tem se govori do neskončnosti, ne vidijo pa, za kaj moraš biti hvaležen, da je to bolj pomembno kot pravice.

Mogoče manjka zavedanje, da to, da živimo, ni samoumevno. Obnašamo se, kot bi bili sami lastniki in gospodarji svojega življenja.

Prav gotovo. Nekateri razmišljajo, da je zdaj človek tisti, ki vse odreja in je od njega vse odvisno. V resnici smo zelo majhni in je zelo malo odvisno od nas. Recimo, od tebe ni odvisno, ali boš zdrav ali bolan, ali boš živel dolgo ali kratko. Če znamo biti hvaležni za to, kot je, je čisto drugače.

FOTO: Miha Lokovšek

Za kaj ste vi najbolj hvaležni?

Za veliko stvari sem hvaležna in vedno znova ugotavljam, za kaj vse. Hvaležna sem že za to, da se je moje življenje odvijalo tako, kot se je. Čeprav moram reči, da sem si ga predstavljala čisto drugače in ga nisem načrtovala tako. Moji načrti so bili res drugačni, pa ne bi bili tako dobri, in potem se stvari odvijajo. In to, kar se meni zdi pomembno, je, da človek odgovarja na vse izzive, ki se pojavljajo. Potem se zgodijo stvari, na katere morda nisi nikoli pomislil, pa so odlične. Danes sem hvaležna za to, da ste se vi tukaj oglasili.

Pogovor v celoti lahko preberete v novi številki tednika Družina (36/2024).