Nad jugozahodnim robom Kočevskega polja valovi zakrasela gozdnata planota Stojna, iz katere med drugim štrlijo Mestni vrh, Fridrihštajn in Livoldski vrh. Zaradi goste poraščenosti je od daleč videti precej enolična, skorajda dolgočasna, a v resnici skriva vrsto naravnih in drugih zanimivosti. Jelovo-bukovi gozdovi dajejo zatočišče divjim živalim, kraška tla so navrtana s podzemnimi jamami, odtisi jelenovih parkljev na drevju nas vabijo na naravoslovno pot, razvaline gradu Fridrihštajn nam pripovedujejo zgodbo o tragični ljubezni. A pojdimo lepo po vrsti ...


(Foto: Andrej Praznik)

Na pot!

Z avtobusne postaje v Kočevju, pred katero stoji informativna tabla z opisi pokrajine, planinskih poti in krajevne zgodovine, krenemo čez glavno cesto. Ravna ulica nas mimo stanovanjskih blokov hitro pripelje do planinskih kažipotov na robu naselja. Poti se razcepijo. Desna, Kalanova se za ovinkom loči od ceste in skrije med drevje. Sprva je položna in lenobna, nenadoma pa se prebudi in zavije naravnost navkreber. Najstrmejša je med z mahom obraščenimi skalami, kjer se odpre razgled na mesto in Rudniško jezero. Kmalu prečkamo gozdno cesto. Pobočje se prelomi, hrup iz doline potihne, pot se odmakne v notranjost. Objame nas gosto smrečje. Zaradi južnega vremena se z vej usipajo zavese lesketajočih se kristalov in kapljice vode, pa tako na gosto, da bi skoraj potrebovali dežnik. Ko pridemo iz goščavja, nam pot zapre zapornica. Pod njo je razpotegnjena jasa s planinsko kočo, leseno ograjo in nekaj klopmi.

Nekoč so imeli na tem kraju zavetišče gozdni delavci, ki so menda več­krat opazovali, kako se ob studencu na robu jase napaja jelenjad. Zato so ga poimenovali Jelenov studenec. Table pred kočo nam razkrijejo še vrsto drugih zanimivosti in nas povabijo na 2400 metrov dolgo krožno naravoslovno pot, ki je označena z zelenimi odtisi jelenovih parkljev.

Če se želimo povzpeti na Mestni vrh, moramo nazaj do zapornice. Označena pot zavije tam v desno, obide skalovje in se požene čez razdrapano pobočje. Poraščeni vrh je od koče oddaljen slabe pol ure. Na njem sta vpisna knjiga in žig, v zadnjem delu vzpona pa ujamemo tudi nekaj razgleda.


Koča pri Jelenovem studencu (850 m) (Foto: Andrej Praznik)

Friderik in Veronika

Pot od Mestnega vrha do Fridrihštajna sprva vijuga po razgibanem in precej skalnatem pobočju. V snegu in ledu utegne biti spust nekoliko neprijeten, v kopnem pa tod ni nobenih težav. Svet se kmalu zravna. Z desne se nam pridruži pot od Koče pri Jelenovem studencu, z leve pa nekaj minut pozneje še pot iz doline. Po krajšem vzponu pridemo do gozdne koče, nadaljujemo proti Livoldskemu vrhu in za ovinkom zavijemo navkreber do ostankov gradu Fridrihštajn (970 m).

Starodavne ruševine nemo pripovedujejo zgodbo o Frideriku II. Celjskem in Veroniki Deseniški. »Ko so šteli 1422, mu je umrla žena, ki je bila po rodu Modruška; truplo so prepeljali v Celje in ga tu zakopali v samostanu,« piše v Slavi vojvodine Kranjske Valvazor. »Nato se je močno raznesla govorica, da jo je njen mož, grof Friderik, v postelji zadušil, da bi za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško, ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji zakonski postelji napravil prostor za zakonsko zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je že v srcu nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene poročil z njo, je splošni sum postal še močnejši.«

Friderikov oče Herman II. Celjski je poroki nasprotoval, zato je na Fridrihštajn, kamor sta se zatekla mladoporočenca, poslal vojake. Ti so Friderika prijeli in odpeljali v Celje, Veronika pa se je skrila in so jo pozneje izsledili v okolici Ptuja. Obtožili so jo čarovništva in prignali pred sodnike, vendar so jo ti oprostili. Tedaj je vzel grof Herman pravico v svoje roke in dal Veroniko utopiti. Pokopali so jo v Braslovčah, njeno truplo pa je Friderik pozneje prepeljal v Jurklošter.
Ko je zgodbe konec, je sonce že nizko nad obzorjem. Zato s pogledom hitro ošvrknemo Kočevsko polje, temačne gozdove Kočevskega roga in verigo Kamniško-Savinjskih Alp ter krenemo v dolino. Zeleni grajski stolpi na beli podlagi nas vodijo po položnem pobočju, mimo odcepa proti Dolgi vasi in znova čez cesto. Pot je blatna in čevlji glasno cmokajo. Pa jim privoščimo to zadovoljstvo, saj so nas ves dan potrpežljivo nosili naokrog.


Pri ruševinah gradu Fridrihštajn; v ozadju je Mestni vrh
(Foto: Andrej Praznik)


NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Jerneja v Kočevju je maša vsako nedeljo ob 7., 9. in 18. uri.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kočevje.

Višinska razlika: 570 metrov.

Dolžina vzpona: 1 ura in 45 minut.

Skupna dolžina poti (Kočevje – Koča pri Jelenovem studencu – Mestni vrh – Fridrihštajn – Kočevje): 3ure in 15 minut.

Opis poti in težavnost: Iz Kočevja peljeta proti Mestnemu vrhu dve poti: Kalanova, ki je nekoliko strmejša in zato primernejša za vzpon, ter Grajska, ki nas od Fridrihštajna pripelje nazaj v dolino. Obe sta dobro označeni ter ob sobotah in nedeljah zelo obljudeni. Hodimo po gozdu, nekaj razgleda je za nagrado le na vrhovih ali tik pod njimi. V kopnem pot ni težavna, v snegu ali ledu pa utegne biti spust z Mestnega vrha nekoliko neprijeten. V neugodnih razmerah se lahko vrhu izognemo: od Koče pri Jelenovem studencu krenemo v smeri proti Kočevski reki in potem zavijemo proti Fridrihštajnu. Tudi pri grajskih razvalinah je zaradi deloma prepadnega sveta potrebna previdnost.

Planinska postojanka: Koča pri Jelenovem studencu je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih.

Zemljevid: Kočevsko, 1 : 50.000.