Blagoslovu je v cerkvi sv. Roka sledil kulturni dogodek z nazivom Meškova pesem, s katero smo na Selah počastili spomin na duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška. V programu so sodelovali Moški pevski zbor Franc Ksaver, Meško Sele in Mešani pevski zbor Sv. Rok Sele pod vodstvom Matjaža Petriča; Mešani pevski zbor Rožmarin iz Kotelj pod vodstvom Irene Glasenčnik, ter Klara Knez. Na prireditvi smo pobližje seznanili poslušalce z Meškovimi uglasbenimi pesmimi. Posebej za to priložnost sta nastali tudi dve novi uglasbitvi Meškovih pesmi: Čas in mi (uglasbila Irena Glasenčnik, harm. Rebeka Glasenčnik Kociper) in Jutro (uglasbila in harm. Rebeka Glasenčnik Kociper). Prav z novimi uglasbitvami bodo Meškove pesmi ostale še bolj žive in prisotne.

Franc Ksaver Meško. 

Ob brskanju po podstrešju spominov ljudi in odpiranju že rahlo zaprašenih knjig na policah pred nami nenadoma oživijo bogate podobe, ki rišejo življenjsko zgodbo preprostega, a velikega človeka; »pevca dobrote in ljubezni«.

Sin Slovenskih goric je v svojih delih pogosto opeval svojo rodno pokrajino. Njegova služba duhovnika, pesnika in pisatelja ter vojna izgnanstva so ga zgodaj odpeljala v svet. Četudi je živel in deloval večinoma na Koroškem, je njegovo srce hrepeneče objemalo rojstni kraj, paradiž njegovega življenja, ki ga nikdar ni mogel pozabiti. 

Cerkev sv. Roka. FOTO: Toni Lah

Mnogi ne vedo, da je Meško s svojimi kiticami dopolnil marsikatero pesem, ki je ponarodela. Takšni sta tudi pesmi Kako bom ljubila in Sem fantič z zelenega Štajerja. Obema je dodal še po tri svoje kitice. Tako so postale še bolj uporabne za pevske zbore, ki jih prepevajo še danes.

»Na Štajerskem hrib vsak lepo zeleni,

in vinska trta rodi,

in vsi ga tam dobre volje pijo

in pesmi si zraven pojo.

Kako bi se torej naj kislo držal,

kako bi veselo ne pel,

saj fantič sem z lepega Štajerja,

in duša je radostna vsa.

Še ko bom umiral, si bodem zapel,

in s petjem vzel s sveta slovo,

in upam, da Bog me v nebo bo sprejel,

pri Njem tam si v veke bom pel …«

(F. Ksaver Meško)

 Pred cerkvijo sv. Roka. FOTO: Toni Lah

V prelepi svet, okrog skromne cerkvice sv. Roka, tja pod Uršljo goro, je po viharnih letih prve svetovne vojne in koroškega plebiscita, po številnih službovanjih po raznih krajih na Koroškem, življenje leta 1921 pljusknilo duhovnika in pisatelja Meška. Prvega avgusta 1921 je bil Meško imenovan za župnika na Selah. Škofija mu je dala na izbiro kakšno bogatejšo in večjo župnijo. A Meško je odprtih rok, kakor Božje darilo, sprejel odmaknjenost, tišino in tamkajšnji mir. Prav takšnega, skromnega, a odprtega za vsakega, ki ga je prosil za pomoč, so ga medse sprejeli selski domačini, ki so ga sprejeli za svojega. To, da njihov gospod župnik tudi piše, so vedeli, saj je mimo župnišča vodila pot, kjer so hodili in ga videli sedeti za mizo ali sprejemati obiske imenitnih gospodov. Mnogi so se celo čudili njegovi skromnosti in ga imeli za skopuškega, da si noče privoščiti, kot so to počeli prejšnji župniki. Bilo jih je kar malo sram, kaj si bodo mislili gostje, ki jih je postregel le s kosom suhega kruha in vodo. Kadar je manj pisal, je veliko bral in pogosto zahajal k prijatelju duhovniku v Slovenj Gradec. 

MEPZ Rožmarin. FOTO: Toni Lah

Usodnega leta 1941 je Meško slutil, da ne bo več dolgo maševal pri sv. Roku. Začeli so izseljevati in zapirati zavedne Slovence in Meško se je tiste dni v svojih »spominih« začel spraševati, kdaj bodo prišli ponj. Ljudje, ki so ga videli odhajati, so izpraznili župnišče in spravili njegove knjige na varno. Dolga in strašna je bila njegova selitvena pot, preden se je ob koncu vojne zopet vrnil na svoje Sele. Veselil se je snidenja z župljani svetega Roka in objokoval žrtve vojne. Čakalo pa ga je tudi presenečenje. Vse njegove knjige so zopet napolnile knjižne police v župnišču. Kljub novi oblasti je bil še vedno zelo spoštovan in bran; spoštovali so ga tudi tisti, ki jih je novi čas odtegnil Cerkvi in niso prihajali k mašam. Vsako leto od osvoboditve se je veselil katere od novih knjižnih izdaj. Ob osemdesetletnici rojstva je Mohorjeva družba, s katero je tesno sodeloval, izdala Prvo knjigo zbranih del, ki so ji v naslednjih šestih letih sledile še štiri. A leta tudi njemu niso prizanašala. Njegov korak je začel pojenjati in počasi je v njem pričel ugašati ustvarjalni ogenj. Težko je zmogel opravljati svoja vsakdanja opravila kot župnik. Bil je utrujen in več ni uspel pisati svojih spominov. Ob pridobitvi vitraža Izgubljenega sina in sv. Cecilije v cerkvi sv. Roka je Meško v kroniko ganljivo zapisal: »Naročil sem Izgubljenega sina, ker bom tudi jaz v kratkem moral domov, k Očetu, in prosim, naj me sprejme milostno, kot je sprejel svetopisemski oče svojega sina …« Tisti, ki so ga poznali, vedo povedati, da je bil Meško mehak po duši, kot so mehki griči okrog njegovega rojstnega kraja, v Ključarovcih. 

Mešani zbor sv. Roka. FOTO: Toni Lah

Bil je idealist in je verjel v lepote življenja, v pravičnost in dobroto ljudi. Kljub razočaranju pa ni izgubil vere v ljudi in v Boga, kateremu je kot duhovnik posvetil šestinšestdeset let svojega življenja, ki ga je na kratko strnil v svoji pesmi Moje življenje:

»Doživel vse sem, žalost in veselje,

Nebeško radost, temnih vic gorje, 

zdaj grenke, ker neizpolnjive želje, 

zdaj srečo, da vriskalo je srce.

Bilo je prav, saj v samih bi radostih

Za boljšega od drugih vseh se štel.

A v neprestanih bolih in bridkostih

za svet bi, za Boga oledenel.

A tak – umeval sem ljudi bolesti,

v veselju z njimi sem se veselil.

Ker čutil sem, ves v božji sem posesti,

Bogu ponižen sem služabnik bil.« 

(F. Ksaver Meško, Iz srca in sveta)

Svojo življenjsko pot je neopazno zaključil 11. januarja 1964. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču, kjer je šlo mimo na tisoče ljudi in molilo za njegov večni pokoj. Po slovesu v Slovenj Gradcu so ga prenesli na Sele. Izredno mrzel je bil tisti dan, ko so se poslavljali od Meška. Pravi snežni vihar in mrzli veter sta trgala zastave, ki so plapolale z drogov na zvoniku. Domačini znajo povedati, da je na ta način celo narava žalovala in se poslavljala.

Meškov grob. FOTO: Toni Lah

Danes smo krajani Sel ponosni na novo obnovljeni nagrobni spomenik, ki nosi v verzih zapisano njegovo poslednjo željo: »Na grob pa križ mi lesen zasadite, naj vere, upanja znamenje bo. In le pogostokrat se nanj ozrite, naj kaže pot domov vam, gor v nebo.«

S tem, ko beremo njegova dela, ko pojemo njegove pesmi, ko ga skoraj nezavedno iščemo po uhojenih Meškovih poteh, le ta še vedno živi; zopet je tukaj, med nami.

Začutimo lahko njegovo mehkobo, skromnost in srčno plemenitost, s katero je znal v vsakem človeku odkriti dobroto in hotenje po boljšem. »To pa nam daje pogum, nas dviga, veseli in vžiga.«

Viri:

Mlinar, Rudi. Šepetanje lip, Roman o F. K. Mešku. Celovec: Mohorjeva založba, 2010.

Izbrani spisi Franca Ksaverja Meška. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2019.