Po besedah apostolskega vikarja v Anatoliji je obseg uničenja v Antakiji, starodavni Antiohiji in središču prvih kristjanov težko razumeti, »če ga ne vidiš na lastne oči«. Kot je škof v vzhodni Turčiji Paolo Bizzeti pojasnil v pogovoru za katoliško agencijo AsiaNews, so na tem območju priče »apokaliptičnemu uničenju«: prizori so podobni »scenariju po jedrski vojni«, kilometre in kilometre daleč ni niti ene same zgradbe, ki bi jo bilo mogoče popraviti ali obnoviti. Velik del Antakije, »mesto duhov«, ki ga varuje vojska, po škofovih besedah »duši na milijone ton ruševin«.

Verodostojno štetje žrtev je »težko, skoraj nemogoče«: na območju potresa je bilo več kot 150.000 beguncev iz Sirije in izginotja teh ljudi ne bo nihče prijavil uradnim agencijam.

6. februarja sta jugovzhodno Turčijo in severozahodno Sirijo stresla dva potresa z močjo 7,7 in 7,6. Odtlej je bilo čutiti najmanj 9.000 popotresnih sunkov, od katerih so bili nekateri zelo močni. Po uradnih podatkih je število smrtnih žrtev zdaj več kot 50.000, vendar je verodostojno štetje žrtev »težko, skoraj nemogoče«, tako škof Bizzeti: na območju potresa je bilo recimo več kot 150.000 beguncev iz Sirije in izginotja teh ljudi ne bo nihče prijavil uradnim agencijam.

Majhna krajevna Cerkev in Karitas si po svojih najboljših močeh prizadevata za pomoč žrtvam potresa, med drugim z razdeljevanjem hrane, je dejal Bizzeti, ki je tudi predsednik turške Karitas. Po škofovih besedah že preverjajo prve projekte za obnovo. Na mednarodni donatorski konferenci, ki jo Evropska unija načrtuje sredi marca, morajo biti sklenjeni »natančni in jasni dogovori«, zahteva škof. Za razliko od begunske krize pomoč žrtvam potresa ne bi smela obsegati le denarnih nakazil.

V Antiohiji sta delovala Pavel in Peter, ki naj bi bil v Antiohiji tudi škof.

Središče prvih kristjanov

Današnja Antakija je bila središče prvih kristjanov. Apostolska dela v Svetem pismu omenjajo, da so se Kristusovi učenci prvič imenovali kristjani (grško »christianoi«) v Antiohiji. Tu sta delovala Pavel in Peter, ki naj bi bil v Antiohiji tudi škof. Cerkev v votlini na obrobju mesta, ki je bila po izročilu njegov škofijski sedež, je po tamkajšnjih poročilih doslej vzdržala zadnji niz rušilnih potresov.

Škof Bizzeti je pristojen za cerkveno upravno okrožje Anatolija, ki obsega vzhodno polovico Turčije in je neposredno podrejeno papežu kot t. i. apostolski vikariat. Škofijski sedež 75-letnega jezuita je v Iskenderunu, ki ga je potres prav tako močno prizadel. Stolna cerkev je bila uničena, nepoškodovane cerkvene prostore pa so odprli za žrtve potresa, ki so ostale brez strehe nad glavo. Po podatkih Vatikana v celotnem apostolskem vikariatu v Anatoliji živi 2.750 katoličanov.

Preživeli v potresu živijo v zasilnih šotorih. FOTO: Slovenska karitas

Preživeli v strahu živijo na ulicah

Britanski BBC je mesec dni po uničujočem potresu objavil presunljivo reportažo o preživelih, ki še vedno nimajo urejenih začasnih bivališč, temveč živijo na ulici, v zasilnih šotorih, pri nizkih temperaturah in v nenehnem strahu pred negotovo prihodnostjo.

Ena najresnejših težav preživelih v potresu je najti varno prebivališče.

Poroča o mladi ženi Songul, ki skrbno pomiva posodo, namaka krožnike in pribor, vse skupaj splakne in položi, da se posoda posuši. Prizor na prvi pogled ni nič posebnega, le da se dogaja na prostem: Songul sedi v senci svoje porušene hiše. Ta se nagiba pod skrb vzbujajočim kotom, okenski okvirji visijo navzven in na vrtu zdaj počiva velik kos zarjavele železne strehe.

Ena najresnejših težav preživelih v potresu je najti varno prebivališče. Kot navaja BBC, je trenutno najmanj 1,5 milijona ljudi brez strehe nad glavo in ni jasno, koliko časa bo trajalo, da bodo našli ustrezno zatočišče. Po podatkih turške agencije za naravne nesreče Afad je območje potresa zapustilo že skoraj dva milijona ljudi. Nekateri živijo pri prijateljih ali bližnjih drugod po državi. Za vse, ki želijo zapustiti potresno območje, so na voljo brezplačni prevozi z letali in vlaki.

Popolno uničenje. FOTO: Vatican Media

»To je naš dom, naše gnezdo …«

Toda v mestu Samandag nedaleč od sredozemske obale je Songul jasno, da ona in njena družina ne bodo odšli nikamor: »To je za nas zelo pomembno. Ne glede na to, kaj se bo še zgodilo - tudi če se hiša podre, bomo ostali tukaj. To je naš dom, naše gnezdo. Vse, kar imamo, je tukaj. Ne bomo odšli.«

Stvari, ki so v zaprtih prostorih videti običajne, se sredi ulice zdijo nenavadne, na nepravem mestu.

Dragocene kose pohištva so previdno pobrali iz hiše in jih postavili zunaj. Na leseni klubski mizici stoji počitniški spominek, slika iz školjk iz turškega letovišča Kusadasi. Poleg je skleda s sadjem, prek velike pomaranče se plazi bela plesen. Stvari, ki so v zaprtih prostorih videti običajne, se sredi ulice zdijo nenavadne, na nepravem mestu.

Trenutno celotna družina živi v treh šotorih le nekaj korakov stran od poškodovanega doma. V njih spijo in jedo, hrano pripravljajo na majhnem taborniškem kuhalniku. Pravega stranišča nimajo, čeprav so uspeli dobiti svojo školjko iz kopalnice, jo postavili v začasno leseno lopo in zdaj poskušajo urediti napeljavo. Uredili so celo majhen prostor za prhanje. Vse je zelo preprosto, pomanjkanje prostora in zasebnosti je očitno. Šotori so tesni in prenatrpani.

Čakamo. Ne moremo začeti žalovati. Niti svojih pogrešanih ne moremo najti.

Za Songul in njeno družino je bil to izredno težak mesec. V potresu je umrlo sedemnajst njihovih sorodnikov. Njena sestra Tulay je uradno pogrešana. »Ne vemo, ali je še vedno pod ruševinami,« pove za BBC. »Ne vemo, ali je bilo njeno telo že izvlečeno ali ne. Čakamo. Ne moremo začeti žalovati. Niti svojih pogrešanih ne moremo najti.«

Songulin svak Husemettin in 11-letni nečak Lozan sta umrla, ko se je okoli njiju med spanjem zrušila stanovanjska hiša v Iskenderunu. Njun dom je le še razpotegnjen kup zvitih ruševin. V njuni soseski so se zrušili trije stanovanjski bloki.

Porušeni stanovanjski bloki. FOTO: Vatican Media

Dom na vlaku, ki to ni

Kriza brezdomstva, ki jo je povzročil potres, je izredno pereča zaradi pomanjkanja varnih prostorov, ki so še ostali. Več kot 160.000 stavb se je zrušilo ali je bilo močno poškodovanih. Razvojni program Združenih narodov (UNDP) ocenjuje, da je na potresnem območju še vedno vsaj poldrugi milijon ljudi, ki nimajo kje živeti. Resnično število je težko ugotoviti, verjetno je precej višje.

Ponekod ljudje še vedno živijo v javnih stavbah ali celo na prostem. V Adani družine spijo na odejah in vzmetnicah, razprostrtih po igrišču za odbojko. V pristaniškem mestu Iskenderun so si dom ustvarili na dveh vlakih, parkiranih na železniški postaji. Sedeži so postali postelje, prtljažniki so napolnjeni z osebnimi predmeti, ljudje pa se trudijo, da bi bilo vse čisto in urejeno. Neki deklici, ki namesto plišastega medvedka objema blazino, se v očeh prikažejo solze. To ni dom.

Ker so brezdomci v svoji državi, niso begunci, vendar so kljub temu izgubili vse. Prihodnost je negotova.

Tudi Songulini otroci imajo težave. Njihove igrače so obtičale v nevarnih hišah, pouka ni. »Dolgčas jim je, z ničemer jih ne moremo zaposliti. Samo posedajo naokoli. Igrajo se s telefoni, potem pa gredo zgodaj spat, ko se jim izprazni baterija.«

Ko pride noč, je še težje. V Samandagu zdaj ni elektrike. Songul je po njihovem belem šotoru, tik nad krepkim logotipom UNHCR, razporedila pisane solarne lučke. Ker so brezdomci v svoji državi, niso begunci, vendar so kljub temu izgubili vse. Prihodnost je negotova.