Zavetnik: kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.

Atributi: mašni plašč, palica, knjiga, na kateri ležijo trije hlebčki kruha, orel, golobi, ovce ali voli, tudi dva konja, v roki drži utrdbo.

Sveti Merard, škof

Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije, je patron kmetov in vinogradnikov in vremenski svetnik. Bil je sila dobrih rok. Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati - premožna svobodna kmeta, oba usmiljena - sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa - tako pravi legenda - ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Saj, okrog Medarda se je spletel cel venec legend.

Ko je bil že duhovnik, mu je tat ukradel vse satje iz panjev. Čebele so tatu tako neusmiljeno pikale, da je pribežal k svetniku in priznal tatvino. Svetnik ga je posvaril in mu med podaril. Drugi tat mu je šel v vinograd grozdje krast. Lep tovor si ga naloži. Ko pa bi rad iz vinograda, ni našel izhoda. Išče in išče ves znojen do jutra. Zjutraj ga najdejo Medardovi delavci in ga peljejo h gospodarju; ta ga pokrega in - mu grozdje podari.

Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Ko je umrl škof v Vermandoisu, so ljudstvo in duhovščina soglasno hoteli imeti Medarda za naslednika, čeprav mu je bilo takrat že 73 let.

Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, kako deli miloščino. Na nekaterih slikah je upodobljen z orlom, ki z razpetimi perutmi varuje svetnika pred dežjem. Znane so dalje upodobitve s tremi belimi golobi nad njim (pri pogrebu naj bi prišla dva bela goloba izpod neba, tretji pa iz njegove krste).

Goduje 8. junija.

Pregovori: Ako na svetega Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho. Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.

Ime: Lat. Medardus je polatinjena oblika germanskega imena Math-hard, zloženke iz besed maht, »moč« in hart »močen, trd«


Krščanski škofje so se v severni Franciji VI. stoletja soočali s številnimi izzivi. Med Franki so se še vedno ohranjali poganski običaji. Medard je bil veren mož, ki se je neutrudno prizadeval, da bi kmetom približal krščansko vero. Rodil se je v Salenyju, v pokrajini Pikardija. S triintridesetimi leti je bil posvečen v duhovnika. Ob njegovem oznanjevanju so številni opustili poganske idole in se približali Bogu. V starosti je iz rok sv. Remigija prejel škofovsko posvečenje in nasledil škofa Alomerja.

Iz njegovega življenja se je ohranil zapis o zanimivem dogodku, ki govori o Medardovih stikih s kraljico Radegundo. Radegunda je bila poročena s frankovskim kraljem Klotarjem. Bila je zelo usmiljena do revnih in jim je veliko pomagala. Razvpit in nasilen Klotar, ki naj bi imel več žena, se je zaradi dobrodelnosti svoje kraljice hudo razjezil. Pritoževal se je, da bo njegovo kraljevsko palačo spremenila v samostan. Nekega dne je Klotar ubil Radegundinega brata. Ob tem dogodku je Radegunda zbežala in se zatekla v Medardovo škofijo ter ga prosila, naj jo sprejme med redovnice. Medard ni želel pritegniti nase Klotarjeve jeze, zato jo je samo posvetil v diakoniso.

Češčenje sv. Medarda se je razširilo kmalu po njegovi smrti. K njemu so molili, da bi zaščitil pridelek.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Medarda varuj vse, ki delajo na poljih.