V naši župniji se že dolgo časa govori o menjavi župnika, česar je animatorje strah, saj smo z njim v zelo lepih odnosih. Ne moremo nič vplivati na odločitev o zamenjavi? Sara

Kjer ljudje dobro sodelujejo, je slovo težje, a v vašem primeru še ni rečeno, da bo do tega letos prišlo. Strah se hitro razblini, če na njegovo mesto stopi vera.

V moči slednje je vaš župnik prišel v vaš kraj, ko je škofu obljubil pokorščino ter v njej videl delovanje Boga. In v moči vere naj bi se od vas tudi poslovil, ko bo prišel čas za to. Župnik razbira v povabilu škofa, svojega predstojnika, Kristusov klic: »Hodi za menoj!« (in ne za drugimi ljudmi ali za hlepenjem po lastni priljubljenosti). Ta klic postane včasih zahtevnejši, kar je človeško gledano razumljivo. A sv. Pavel pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

Župnik razbira v povabilu škofa Kristusov klic: »Hodi za menoj!«

Torej se premestitev najprej dogaja v srcu duhovnika in njegovega predstojnika, v medsebojnem dialogu, v molitvi ter v posvetovanju z drugimi ljudmi. Zadnja odločitev pa je škofova.

Poznam veliko pričevanj duhovnikov in redovnikov, ki so dejali, da jim nikoli ni bilo žal za sprejeto pokorščino, čeprav je bila težka. Takrat so še bolj rasli v zvestobi Bogu in v notranji svobodi. Vsaka sprememba more prinesti veliko dobrega, predvsem pa naj vas vodi gotovost, da se po rokah vsakega duhovnika hostija spremeni v Boga, vir naše moči in medsebojne povezanosti.