Bližala se je judovska velika noč in Jezus se je z učenci napotil v jeruzalemski tempelj. Menjalci denarja in prodajalci volov, ovc in golobov pa so tam zasedli prostor, ki jim ni pripadal, podobno kakor greh zasede prostor našega srca, ki mu ne pripada. Jezus splete bič in vse pošlje ven z besedami: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Govori namreč o templju svojega telesa, ki smo mi – človeštvo, ki ga je vstali Kristus vtkal v svoje poveličano telo in tako prerodil v novo občestvo Cerkev. On je glava, mi pa smo udje tega telesa (1 Kor 12). Gospod je poln gorečnosti za svojo hišo, zato tudi v naša srca prihaja, da bi iz njih prepodil menjalce denarja, ki v nas preračunavajo, ali se izplača ljubiti, in tako iščejo najlažjo pot rešitve, ter da bi iz nas pre-gnal prodajalce, ki pozabljajo, da smo sinovi in ne sužnji. Naj bo postni čas resnično čas prečiščenja, da bodo naša srca in telesa ponovno postala Očetov...