Iz kateheze papeža Benedikta XVI. v sredo, 28. oktobra

Danes se bom ustavil na pomembni strani zgodovine, ki opisuje razcvet latinske teologije v 12. stoletju, do katerega je prišlo po vrsti previdnostnih povezav. Znova je vzcvetela tudi teologija, ki si je pridobila jasnejše zavedanje svoje narave: dodelala je svojo metodo, se soočila z novimi problemi, napredovala v kontemplaciji božjih skrivnosti, spisala temeljna dela, navdihnila pomembne kulturne, umetnostne in književne pobude ter pripravila mojstrovine naslednjega stoletja, stoletja Tomaža Akvinskega in Bonaventura iz Bagnoregia. V dveh okoljih se je dogajala ta kipeča teološka dejavnost: v samostanih in mestnih sholah; iz nekaterih od njih so se kmalu zatem porodile univerze, ki so značilen »izum« krščanskega srednjega veka. Prav izhajajoč iz teh dveh okolij, samostanov in shol, lahko govorimo o dveh različnih modelih teologije, o »meniški teologiji« in o »sholastični teologiji«. Predstavniki meniške teologije so bili menihi, v glavnem opati, obdarjeni z modrostjo in evangeljsko gorečnostjo, predani predvsem temu, da se prebuja in hrani ljubeče hrepenenje po Bogu. Predstavniki sholastične teologije pa so bili učeni možje, strastni raziskovalci; magistri, ki so želeli pokazati razumnost in utemeljenost božjih in človeških skrivnosti, v katere verujemo z vero, ki pa jih tudi razumemo z razumom. Različen namen nam pojasni tudi razlike v njihovi metodi in njihovem načinu oblikovanja teologije.

V samostanih 12. stoletja je bila teološka metoda prvenstveno povezana z razlaganjem Svetega pisma, če se izrazimo z besedami avtorjev tistega časa, je to sacra pagina. Izvajali so predvsem svetopisemsko teologijo. To pomeni, da so bili menihi vsi predani poslušanju in branju Svetega pisma; eno njihovih glavnih opravil je bilo lectio divina, to je molitveno branje Svetega pisma. Preprosto branje svetega besedila jim ni zadoščalo, da bi dojeli njegov globoki pomen, notranjo enovitost in presežnostno sporočilo. Zato je bilo potrebno izvajati »duhovno branje« v učljivosti Svetemu Duhu. V šoli očetov so tako razlagali Sveto pismo alegorično, da bi na vsaki strani, tako v Stari kot v Novi zavezi odkrili, kaj pove o Kristusu in njegovem odrešenjskem delovanju.
Lanska škofovska sinoda o »Božji besedi v življenju in poslanstvu Cerkve« je poudarila pomembnost duhovnega pristopa k Svetemu pismu. V ta namen je koristno pogledati v zakladnico meniške teologije, nepretrgane svetopisemske eksegeze, kot tudi del, ki so jih napisali njeni predstavniki, avtorju dragocenih duhovnih komentarjev Svetega pisma. Meniška teologija je torej s književno izobrazbo združila še duhovno. Zavedala se je namreč, da zgolj teoretično in posvetno branje ne zadošča: da bi vstopili v srce Svetega pisma, ga je treba brati v duhu, v katerem je bilo napisano in ustvarjeno. Književna izobrazba je bila potrebna, da bi spoznali točen pomen besed in olajšali razumevanje besedila, ko smo izostrili čut za slovnico in filologijo. Benediktinski strokovnjak prejšnjega stoletja Jean Leclercq je esej, v katerem je predstavil značilnosti meniške teologije, naslovil L’amour des lettres et le désir de Dieu (Ljubezen do besed in hrepenenje po Bogu). Dejansko hrepenenje po poznavanju Boga in ljubezni do njega, ki prihaja k nam prek njegove besede, ki naj jo sprejmemo, premišljujemo in izvajamo, vodi k naporu, da bi poglobili svetopisemska besedila v vseh njihovih razsežnostih. Potem pa obstaja še en pristop, ki ga poudarjajo tisti, ki prakticirajo meniško teologijo, to je poglobljena molitvena drža, ki mora nastopiti pred študijem Svetega pisma, ga spremljati in ga potem dopolniti. Konec koncev je meniška teologija poslušanje božje besede. Ni mogoče, da si ne bi očistili srca, preden jo sprejmemo, in zlasti ni mogoče, da se ne bi vžgali v gorečnosti, preden srečamo Gospoda. Teologija tako postane premišljevanje, molitev, hvalnica in vodi k iskrenemu spreobrnjenju. Nemalo predstavnikov meniške teologije je po tej poti dospelo do najvišjih uvidov mističnega izkustva in so tudi za nas živo vabilo, naj hranimo svoje življenje z božjo besedo tudi na primer s pozornejšim poslušanjem beril in evangelija zlasti pri nedeljski maši. Poleg tega je pomembno, da si vsak dan vzamemo nekaj časa za premišljevanje ob Svetem pismu, da bo božja beseda luč, ki razsvetljuje našo vsakdanjo pot po svetu.

Sholastično teologijo pa so – kot sem že rekel – izvajali po sholah, ki so zrasle ob velikih katedralah tiste dobe za izobraževanje duhovščine, ali pa okrog kakega učitelja teologije in njegovih učencev, da bi se izobrazili kulturniki v dobi, ko je bilo znanje vedno bolj cenjeno. Pri metodi sholastikov je bila v središču quaestio (vprašanje), to je problem, ki se zastavlja bralcu, ko se sooča z besedami Svetega pisma in izročila. Zaradi problema, ki ga zastavljajo ta besedila z avtoriteto, se pojavljajo vprašanja in se poraja debata med učiteljem in študenti. V tako debato po eni strani vstopajo argumenti avtoritete, po drugi pa razuma; in debata se razvija v smeri iskanja končne sinteze med avtoriteto in razumom, vse to pa zato, da bi bolj poglobljeno razumeli božjo besedo. S tem v zvezi pravi sveti Bonaventura, da je teologija »per additionem« (prim. Commentaria in quatuor libros sententiarum, I, proem., q. 1, concl.), to je, da teologija dodaja božji besedi razsežnost razuma in tako ustvarja globljo, bolj osebno in potemtakem tudi bolj oprijemljivo vero v človekovem življenju. V tem smislu so našli razne rešitve in oblikovali sklepe, ki so se začeli zlagati v teološki sestav. Organizacija quaestiones je privedla do izgradnje vedno obširnejših sintez; različne quaestiones so povezovali z odgovori, ki so izhajali iz njih, s tem ustvarjali sintezo, tako imenovane summae, ki so bile v resnici obširne teološko-dogmatične razprave, porojene iz soočenja med človeškim razumom in božjo besedo. Sholastična teologija je imela za cilj, da predstavi enotnost in skladnost med krščanskim razodetjem in metodo, ki se je imenovala »sholastična« prav po sholi, metodo, ki je zaupala človeškemu razumu: slovnica in filologija sta v službi teološkega vedenja, še bolj pa je to logika, tista veda, ki preučuje »delovanje« človeškega razmišljanja, tako da se očitno pokaže resničnost neke izjave. Ko beremo sholastične summae, smo še danes prevzeti od reda, jasnosti, logičnega zaporedja argumentov in globine nekaterih uvidov. V strokovni govorici je vsakemu pojmu dodeljen točen pomen; med verovanjem in razumevanjem se vzpostavlja vzajemno gibanje pojasnjevanja.

Dragi bratje in sestre, ko se sholastična teologija odziva na vabilo Prvega Petrovega pisma, nas spodbuja, naj bomo vedno pripravljeni odgovoriti vsakemu, ki nas sprašuje po razlogu upanja, ki je v nas (prim. 2 Pt 3,15). Naj čutimo ta vprašanja, kot bi bila naša, in naj bomo tako sposobni tudi odgovoriti nanja. Opozarja nas, da je med vero in razumom naravno prijateljstvo, ki temelji na samem redu stvarstva. Božji služabnik Janez Pavel II. v začetku okrožnice Fides et ratio (Vera in razum) piše: »Vera in razum sta kot dve krili, s katerima se človekov duh dviga proti zrenju resnice.« Vera je odprta za napor razumevanja s strani razuma; razum pa s svoje strani priznava, da ga vera ne mrtvi, ampak ga potiska k širnejšim in višjim obzorjem. Tu se vključi večni pouk meniške teologije. Vera in razum v vzajemnem dialogu vzdrhtita od veselja, kadar oba razvnema raziskovanje globokega zedinjenja z Bogom. Ko ljubezen poživlja molitveno razsežnost teologije, se spoznanje, pridobljeno z razumom, razširi. Resnico se išče s ponižnostjo, sprejme z začudenjem in hvaležnostjo; z eno besedo, spoznanje raste samo tedaj, ko ljubimo resnico. Ljubezen postane razumevanje in pristna teologija postane modrost srca, ki usmerja in podpira vero in življenje verujočih. Molimo torej, da bo božja ljubezen vedno razsvetljevala pot spoznavanja in poglabljanja božjih skrivnosti.



Prevedel br. Miran Špelič OFM