BENEDIKT XVI.

SPLOŠNA AVDIENCA
Trg sv. Petra
sreda, 3. junij 2009



Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o zares izredni osebnosti latinskega Zahoda: o menihu Rabanu Mavru. Skupaj z možmi, kot so bili Izidor Seviljski, Beda Častitljivi in Ambrozij Autpert, o katerih sem že govoril v prejšnjih katehezah, je znal v stoletjih tako imenovanega visokega srednjega veka ohraniti stik z veliko kulturo starodavnih modrecev in krščanskih očetov. Raban Maver, ki ga pogosto omenjajo kot “praeceptor Germaniae”, je bil izredno ploden pisec. S svojo zares izjemno delavnostjo je morda prispeval bolj kot kdorkoli drug, da je ostala pri življenju tista teološka, eksegetska in duhovna kultura, iz katere so potem zajemala kasnejša stoletja. Nanj so se sklicevali tako veliki predstavniki meniškega okolja, kot na primer Peter Damiani, Peter Častitljivi in Bernard iz Clairvauxa, kot tudi vedno opaznejše število “klerikov” iz svetne duhovščine, ki so v teku 12. in 13. stoletja oživili eno najlepših in najbolj rodovitnih razcvetanj človeške misli.

Raban se je rodil v Mainzu okrog leta 780 in še zelo mlad vstopil v samostan; dodali so mu ime Maver, in sicer v spomin na mladega Mavra, ki so ga po drugi knjigi Razgovorov Gregorija Velikega njegovi starši, rimski plemenitaši, še kot otroka zaupali opatu Benediktu iz Nursije. Ta zgodnja vključitev Rabana v vlogi “puer oblatus” v benediktinski meniški svet in sadovi, ki jih je s tem nabral za lastno človeško, kulturno in duhovno rast, bi že sami po sebi odprli zelo zanimivo špranjo, da pokukamo ne le v življenje menihov in Cerkve, ampak tudi vse družbe njegovega časa, ki jo označujemo kot “karolinško”. O teh menihih, morda pa tudi o sebi samem Raban Maver piše: “Nekaj je takih, ki so imeli srečo, da so jih popeljali v poznavanje Svetega pisma že v najnežnejših letih (“a cunabulis suis”) in so jih tako dobro nahranili s hrano, ki jim jo nudi sveta Cerkev, da so lahko napredovali s pomočjo ustrezne izobrazbe do najvišjih svetih redov” (PL 107, 419BC).

Zaradi izredne razgledanosti, po kateri se je Raban Maver odlikoval, so ga dosti hitro opazili veliki in pomembni njegovega časa. Postal je svetovalec vladarjev in se zavzemal za zagotavljanje edinosti cesarstva. Tistemu, ki ga je kaj vprašal, ni nikoli zavrnil tehtnega odgovora, ki ga je najraje potegnil iz Svetega pisma in iz besedil svetih očetov. Ko je bil najprej izvoljen za opata znamenitega samostana v Fuldi in potem za nadškofa rojstnega mesta Mainza, zato še ni prekinil s svojim študijem. Z zgledom življenja je dokazal, da je mogoče biti hkrati v službi drugih, ne da bi se zato prikrajšali za ustrezen čas za razmišljanje, študij in premišljevanje. Tako je bil Raban Maver ekseget, filozof, pesnik, pastir in božji mož. Škofije Fulda, Mainz, Limburg in Wrocław ga častijo kot svetnika ali blaženega. Njegova dela napolnjujejo kar šest zvezkov Migneve zbirke Patrologia Latina. Zelo verjetno njemu dolgujemo eno najlepših in najbolj znanih himn latinske Cerkve, “Veni Creator Spiritus”, ki je izredna sinteza krščanske pnevmatologije. Prvi Rabanovi teološki zamahi so se pravzaprav izrazili v obliki poezije; predmet pa je bila skrivnost svetega Križa, in sicer v delu z naslovom “De laudibus Sanctae Crucis”, ki ga je zasnoval tako, da ni predstavil samo pojmovnih vsebin, ampak tudi izvrstne umetniške spodbude. Znotraj istega rokopisnega kodeksa je namreč uporabil tako pesniško kot tudi slikovno obliko. Ko med vrsticami svojega spisa ikonografsko nariše podobo križanega Kristusa, piše na primer: “Glejte podobo Odrešenika, ki s položajem svojih udov dela podobo križa za nas znamenje odrešenja, sladkosti in ljubezni, da bi s tem, ko verujemo v njegovo ime in smo poslušni njegovim zapovedim, mogli doseči večno življenje po zaslugi njegovega trpljenja. Zato se vsakič, ko dvignemo pogled h križu, spomnimo nanj, ki je trpel za nas, da se iztrgamo iz oblasti teme in sprejmemo smrt, da postanemo dediči večnega življenja” (Lib. 1, Fig. 1, PL 107, 151 C).

Ta metoda, ko se poveže vse umetnosti, razum, srce in čute, ki prihaja z Vzhoda, se je kasneje izredno razvila na Zahodu in osvojila nedosegljive vrhunce v iluminiranih svetopisemskih rokopisih in drugih delih vere in umetnosti, ki so cvetela v Evropi do izuma tiska in še kasneje. Vsekakor pa dokazuje pri Rabanu Mavru izredno zavest o tem, da je v izkustvo vere potrebno vključiti ne le duha in srce, ampak tudi čute, in to s pomočjo tistih drugih vidikov čuta za lepo in človeške občutljivosti, ki privedejo človeka do uživanja resnice z vsem svojim bitjem, “duhom, dušo in telesom”. To je pomembno: vera ni samo misel, ampak zadeva vse naše bitje. Ker je Bog postal človek iz mesa in kosti in je vstopil v čutni svet, moramo mi v vseh svojih razsežnostih iskati Boga in se srečevati z njim. Tako dejstvo Boga prek vere prodira v naše bitje in ga preoblikuje. Zato je Raban Maver svojo pozornost usmeril zlasti na bogoslužje kot sintezo vseh razsežnosti našega dojemanja resničnosti. Ta uvid dela Rabana Mavra izredno sodobnega.

Ohranjene imamo tudi njegove “Carmina”, pesmi, ki jih je namenil zlasti za rabo pri bogoslužnih slavjih. Dejansko je bilo povsem samoumevno, ker je bil Raban pač predvsem menih, da ga bo zanimalo bogoslužje kot tako. Tako se ni posvečal poetični umetnosti, ki bi imela cilj sama v sebi, ampak je umetnost in vsako drugo vrsto spoznanja podrejal poglabljanju božje besede. Zato je z izjemno zavzetostjo in strogostjo skušal vpeljati svoje sodobnike, predvsem božje služabnike (škofe, duhovnike in diakone) v razumevanje globokega teološkega in duhovnega pomena vseh prvin bogoslužnega slavja.

Tako je skušal razumeti in drugim razložiti teološke vsebine, skrite v obredih, pri čemer je črpal iz Svetega pisma in izročila očetov. Ni si pomišljal navajati – to je stvar poštenja in tudi daje večjo težo njegovim razlagam – patrističnih virov, ki jim je dolgoval svoje znanje. Uporabljal pa jih je z vso svobodo in pozornim razločevanjem, tako da je nadaljeval in razvijal patristično misel. Ob koncu “Epistola prima” (Prvega pisma), naslovljenega na enega korepiskopov mainške škofije, je na primer potem, ko je odgovoril na prošnje po pojasnilih o tem, kako je treba ravnati pri opravljanju pastirske odgovornosti, nadaljeval: “Vse to smo ti napisali tako, kot smo razumeli iz Svetega pisma in iz kanonov očetov. Ti pa, sveti človek, se odloči po svoje, kot se ti zdi najbolje, za vsak primer posebej, in skušaj svoje vrednotenje uravnotežiti, tako da boš v vsem ohranil razsodnost, ker je ta mati vseh kreposti” (Epistulae, I, PL 112, 1510 C). Tako vidimo kontinuiteto krščanske vere, ki ima svoj izvor v božji besedi; je pa vedno živa, se razvija in izraža na nove načine, a vedno skladno z vso zgradbo vere.

Ker je božja beseda sestavni del bogoslužja, se ji je Raban Maver zelo zavzeto posvečal vse svoje življenje. Izdelal je ustrezne eksegetske razlage za skoraj vse knjige Stare in Nove zaveze z jasno pastoralnim namenom, ki ga je upravičil s takimi besedami: “Te stvari sem napisal ... tako, da sem povzel razlage in pojasnila mnogih drugih, da bi ponudil uslugo ubogemu bralcu, ki ne more imeti na razpolago toliko knjig, pa tudi za to, da bi olajšal delo tistim, ki v mnogočem ne uspejo vstopiti v globine razumevanja pomenov, ki jo jih odkrili očetje” (Commentariorum in Matthaeum praefatio, PL 107, 727D). Dejansko je pri komentiranju svetopisemskih besedil z obema rokama zajemal iz starih očetov, posebno so mu bili pri srcu Hieronim, Ambrozij, Avguštin in Gregorij Veliki.
Izostren pastoralni čut ga je privedel do tega, da se je zavzel zlasti za enega najbolj perečih problemov tako za vernike kot za duhovnike tistega časa: namreč za problem spovedi. Sestavljal je namreč “Spovedne knjižice”, imenoval jih je “penitenciariji” - v katerih so bili v skladu s čutenjem tistega časa našteti grehi in ustrezne kazni. Pri tem je, kolikor je mogel, uporabljal razloge, vzete iz Svetega pisma, koncilskih odlokov in papeških dekretalov. Ta besedila so uporabljali tudi “karolingi” pri svojem poskusu prenove Cerkve in družbe. Istemu pastoralnemu namenu so ustrezala dela, kot sta na primer “De disciplina ecclesiastica” (O cerkvenem redu) in “De institutione clericorum” (O ustanovi klerikov), kjer je črpal zlasti iz Avguština ter preprostim ljudem in duhovščini svoje škofije razlagal temeljne prvine krščanske vere. To sta bila nekakšna mala katekizma.

Predstavitev tega velikega “moža Cerkve” bi rad zaključil z navedkom nekaj njegovih besed, v katerih lepo odseva njegovo temeljno prepričanje: “Kdor si malomarno ne vzame časa za Boga (“qui vacare Deo negligit”), se sam prikrajša za gledanje božje luči; kdor nadalje nerazsodno pusti, da ga prevzamejo skrbi, in dopusti svojim mislim, da jih premetava hrup posvetnih stvari, se obsoja na popolno nezmožnost prodirati v skrivnosti nevidnega Boga” (Lib. I, PL 112, col. 1263A). Mislim, da Raban Maver te besede namenja tudi nam danes: v delovnem času z njegovim podivjanim ritmom in v času oddiha moramo posvetiti nekaj trenutkov Bogu: odpreti mu svoje življenje, tako da mu namenimo misel, premislek, kratko molitev. Še zlasti pa ne smemo pozabiti nedelje kot Gospodovega dne, dne bogoslužja, da bi v lepoti naših cerkva, svete glasbe in božje besede dojeli sámo božjo lepoto in bi mu pustili vstopiti v naše bitje. Samo tako bo naše življenje postalo veliko, bo postalo pravo življenje.


Prevedel br. Miran Špelič OFM.