Petdesetletni Norvežan Erik Varden je bil kot otrok le krščen, starši evangeličanske vere niso prakticirali. Katoliško Cerkev je odkril prek glasbe – Mahlerjeve druge simfonije, prijateljev – katoliških sošolcev na Atlantic Collegeu v Walesu, ki so vero živeli sproščeno, kot normalni sestavni del življenja, in knjig, posebej Hessejevega romana Narcis in Zlatoust, v katerem se ga je dotaknil srednjeveški meniški svet.

Ko je na prijateljevo priporočilo za teden dni odšel v trapistični samostan v Walesu, se je nekoliko prestrašil radikalnosti takšne življenjske poti, vendar sta ga srečanje z ljudmi, ki so »poznali resnico in njenemu iskanju posvetili svoje življenje«, in njihovo gostoljubje tako močno nagovorila, da je sčasoma v tem prepoznal klic zase. Po desetih letih študija v Cambridgeu je pri 28 letih vstopil k trapistom v Charnwood Forestu in pri njih našel nekaj, kot je povedal za poljski tednik Gość Niedzelny, kar je iskal od otroštva – molitev, življenje, po...