Da smo grešniki, nam ni treba vedeti zato, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas.

Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata.

Če gledamo Boga, ne moremo obupati preprosto...