Te dneve še posebej doživljamo prepletenost življenja iz preteklih korenin v sedanjost in prihodnost. Naš oče je zelo pogosto pripovedoval o lastnih doživetjih, o svojih prednikih, znancih; o časih in razmerah.

Bil je neomajno, za pretekle in sedanje čase že kar neobičajno zvest svoji veri, družini in rodu. Svojemu nazoru, ki je od vedno temeljil na krščanski morali, demokraciji, spoštovanju vsakega človeka in ki je ostro zavračal teptanje nemočnih in suženjstvo totalitarizmov, ki jih je izkusil – fašizma in komunizma.

Po očetu Vipavec, po mami Kraševec

Rodil se je kot drugi od šestih živečih otrok 21. septembra 1928 v Dobravljah na Vipavskem, deset let po prvi svetovni vojni, a še v odmevu le-te, saj je bil njegov stari oče Matevž kot podžupan skrbnik za avstro-ogrsko vojsko v svetokriški občini, oče in stric pa vojaka na ruski fronti, kasneje, po oktobrski revoluciji še na fronti proti Italiji. Živo je povedal spomine očeta, rojenega leta 1888, kako je bil ranjen na ukrajinskem bojišču in je preživel ujetništvo v Hersonski guberniji. Kot njegov oče in bratje je imel rad slovanski svet, zato ga je posebej žalostila vojna proti Ukrajini.

Še bolj so ga peklile razmere v Sloveniji, živo zanimanje za politično in družbeno dogajanje je minevalo v stalnem pričakovanju, kdaj bo narod spregledal goljufe in prepoznal demokrate, vredne zaupanja.

Njegova dobra mama Marija Kavčič je prihajala iz Lipe na Krasu, zato je bil do zadnjega navezan in ponosen na naše kraške sorodnike, ki jih je, dokler je mogel, redno obiskoval.

Italijansko fašistično preganjanje

Za tiste čase uspešno Možinovo družino je pod Italijo udaril bič raznarodovanja, ki se je vršil tudi po gospodarski plati. Vinarsko zadrugo v Dobravljah, ki je tudi zaradi nepoštenega vodenja prišla v težave, je fašistični režim dokončno uničil, breme pa je padlo na novo vodstvo zadruge, ki še sploh ni začelo z delom. Med temi je bil tudi Francev oče, kar je družino pahnilo v boj za obstanek.

Kot bister fant je oče odšel v italijanske šole, domači svetokriški župnik Andrej Simčič mu je podaril knjigo o slovenskem slovstvu z napotilom, naj ne pozabi slovenskega jezika. Ko so mu jo našli in se skušali norčevati, češ da Slovenci ničesar nimamo, se je odločno postavil za naša Prešerna in Slomška ... In moral je zapustiti šolo. Še enkrat prej pa zato, ker je gojenca, ki je predstojnikom ovadil slovenske fante, da med sabo govorijo slovensko, imenoval za izdajalca.

Ljudje so ga cenili zaradi poštenosti in preudarnosti. FOTO: Tatjana Splichal

Po vojni je bridko izkusil laž in zlo komunizma

Med vojno je tudi sam, 16-leten, vozil hrano za partizane iz Vitovelj v Trnovski gozd. Starejši brat je bil v Kosovelovi brigadi, njihov oče pa je bil kot gospodarski referent OF izdan in zaprt s strani Nemcev. Dobravlje so doživele dva obsežna partizanska napada na nemške preskrbovalne kolone, a vas ni bila požgana. Zaobljuba, da v zahvalo za rešitev postavimo znamenje, še čaka uresničitve. Franc si je pred nekaj tedni zaželel, da bi imelo podobo Marije tolažnice žalostnih iz Loga pri Vipavi, kamor je vsako leto in še letos poromal za veliki šmaren.

Konec vojne je doživel v Vidmu v Italiji, pri tigrovcu stricu Mirku. Bil je priča umiku poražene nemške vojske in prihodu moderne anglo-ameriške armade.

Po vojni je hitro izkusil, da novi režim z opevano svobodo ne misli resno. Zaradi javnega kritiziranja partijskih funkcionarjev, ki so po boljševistični metodi uničevali slovenskega kmeta, so ga zaprli in poslali na prisilno delo v taborišče Litostroj. Izsiljevali so ga, da ga izpustijo, če z lažnim pričanjem obremeni župnika Simčiča, a je to zavrnil. Mučenje in strahotna ponižanja, zlasti starejših ljudi, so ga trajno zaznamovala in travmatizirala do zadnjih ur življenja.

O vsem tem, tudi o udbovskem preganjanju pri vojakih in kasneje, je vsa leta pogumno pričeval. Hkrati je bil vedno vpet v družbeno življenje v številnih lokalnih in občinskih funkcijah, pa vse do Ljubljane. Prepoznaven je bil po odločnem nastopu z jasno izraženim mnenjem. Poseben zagon so mu dala prizadevanja za demokratizacijo in samostojno Slovenijo, pri katerih je tudi sam aktivno sodeloval.

Zaupanja vreden človek in kristjan

Ljudje so ga cenili zaradi poštenosti in preudarnosti in ga zato pogosto prosili za pomoč in nasvete v najrazličnejših težavah; od skrbništva osirotelih otrok do hrambe privarčevanega denarja. Običajno se je vdal prošnjam, čeprav je imel dovolj tudi svojih težav in skrbi.

Desetletja je bil Franc Možina ob pomoči celotne družine ključar in neomajni skrbnik lepe cerkve sv. Petra, ki mu je bila kot drugi dom. Vpijal je besede umetnostnih zgodovinarjev, kot so Stele, Cevc, Šerbelj … in jih ponosno ponavljal obiskovalcem cerkve. Številni duhovniki in patri kapucini v Vipavskem Križu so bili redni gostje pri Možinovih. In mnogi drugi, saj je bil oče zelo družaben človek, ki se je iskreno zanimal za sočloveka.

Bil je širokih obzorij, zlasti v zgodovini, geografiji in politiki. Do pred kratkim je veliko bral, tudi literaturo, saj so bile pri hiši Mohorjeve knjige že pred 150 leti. Oče je imel izredno vedenje o zgodovini kraja in ljudi, ki je segalo do Napoleonovih vojn 200 in več let nazaj.

Marija in Franc Možina. FOTO: Tatjana Splichal

Družinski blagoslov z ženo Marijo

Lahko bi šel v službo, a je ostal doma na kmetiji. Zelo je bil predan zemlji, posebej vinogradu – tako se ni se mogel ločiti od starega nasada, ki so ga na roke kopali pred približno 70 leti z očetom in brati. Še dan pred smrtjo je želel na Grič. Pravi blagoslov zanj in za prihodnost družine je bila poroka z našo mamo Marijo Rudolf iz Lomov pri Črnem Vrhu, ki mu je stala ob strani do zadnjih trenutkov življenja in nam vsem predstavlja vzor omike v odnosu do sočloveka, marljivosti, zvestobe in ljubezni. Njuni štirje otroci, Peter, Tatjana, Barbara in Jožko z družinami – v njih vnuki Tadej, Veronika, Mihela, Vid, Anamarija, Elizabeta, Lev, Ivana, Marko, Katarina, Feliks, Blaž in Hana Marija ter pravnuka Julija in Patrik smo poklicani, da sledimo njunim, z življenjem izpričanim vrednotam. 

»Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš,« je dejal Jezus apostolu Petru. Nekaj tega je doživljal tudi naš oče v zadnjem, strmem obdobju življenja. Kot trta, obrezana za novo pomlad. Ko je bil že izčrpan od bolezni in je čutil, da se bliža konec življenja na zemlji, je večkrat klical Boga, Nebeško mater, svojo mamo, ženo Marijo, otroke, pa tudi imena vnukov. Ob praznovanju zadnjega rojstnega dne 21. septembra, nam je še slovesno izpovedal, da nas ima vse rad, in naročal, naj se imamo radi med sabo in naj si pomagamo. Časi pred nami terjajo prav to.

Dragi sorodniki, sosedje in sovaščani, dragi prijatelji …

Sedaj, ko je dopolnjeno očetovo zemeljsko bivanje, trdno verjamemo, da se bo uresničila evangeljska obljuba, ki jo Jezus izreče Marti: »Kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl.«

Ta svetopisemski odlomek, ki je že pol stoletja zapisan na grobu njegovih, Možinovih staršev, odslej velja tudi zanj. V večnosti ga že čakajo vsi Možinovi bratje – Mirko, Slavko, Vinko in Ivo ter ljuba sestra Marica.

Zahvala

Ob koncu se iz srca zahvaljujemo osebju Zdravstvenega doma Ajdovščina in Lekarni Sonček in Lekarni Ajdovščina za vso podporo ter negovalkam Idi, Jagodi in Ivani za vso skrb. Hvala sorodnici dr. Marinki Rudolf za dragoceno pomoč. Posebna zahvala dr. Metki Zorc z ekipo Medicorja, ki si je neutrudno prizadevala za očetovo zdravje. In patru Marjanu, ki je bil njegov blagodejni duhovni spremljevalec v bolezni in je ob njem in zanj tudi daroval sveto mašo.