»Prigodila se nam je čudna avantura: pozabili smo, da bomo morali umreti. To bodo ugotovili zgodovinarji, ko bodo pregledovali pisne vire naše dobe.«

O življenjski filozofiji sodobnikov, češ »dokler živim, smrti ni; ko pride smrt, mene ni več«, razmišlja v spodnjem prispevku filozof Branko Klun in doda: »Toda ob vsem navideznem zanikanju lastne smrti nas ta v resnici noče izpustiti in se vztrajno vriva v našo misel. Še več, zdi se, da je moja smrt bolj gotova od vsake druge gotovosti v mojem življenju. Da je kljub svoji stalni odsotnosti nenehno prisotna.«

Smrt je merilo našega odnosa do življenja, je pogosta misel cerkvenih očetov. »Ljudje, ki se bojijo smrti, se bojijo življenja. Če se človek boji smrti, se je nemogoče ne bati življenja z vso njegovo zapletenostjo in nevarnostmi. Če se bojimo smrti, ne bomo nikoli pripravljeni na največja tveganja; življenje bomo preživeli strahopetno, previdno in plaho. Le če se bomo znali soočiti s smrtjo, jo osmisliti, določ...