Ob 50-letnici revije, ki jo ureja, se je pustila zvabiti pred novinarski mikrofon in v pogovoru, ki je v celoti objavljen v novi številki tednika Družina, nam je zaupala, da svoje delo opravlja z vernostjo ženske, ki je vero izgubila, pa spet pridobila, z ljubeznijo mame, ki je svojo družino dolgo čakala, in z modrostjo učiteljice, ki potrpežljivo seje, četudi sadovi še lep čas niso vidni.

Iz vipavskih vinogradov v svetovljanski Trst

Melita je odraščala v Ajdovščini. Oče Pavel Valič, agronom, je poleg zahtevne službe doma imel še veliko kmetijo, vinograde. Otroci so seveda pri delu morali pomagati. Naučil jih je delovnih navad, vztrajnosti, natančnosti. 

»Če ni bilo nič drugega za početi, smo šli pa pobirat kamne po njivah,« v smehu pove Melita. »Prav zadnjič sem šla mimo vinograda, ki smo ga zadnjega posadili: 10.000 trt. Kako dober občutek je to: da v življenju nekaj posadiš!«

Melita Košir in Jure Sešek na Radiu Ognjišče že vrsto let vodita oddajo Sobotna iskrica. FOTO: Mojca Purger

Njena mama, doma iz Trsta, je v družino prinašala veselje do življenja in veliko željo po izobrazbi. »Sama se je morala kot ženska zelo boriti zanjo, zato nas je otroke spodbujala, da smo se čim več izobraževali.« Zaradi dela, bila je turistična vodička, je bila veliko odsotna. »Od mojega sedmega leta naprej gotovo teden do dva na mesec. Zelo smo jo pogrešali.« 

Čeprav si je mama želela, da bi šla po njenih stopinjah, Melita v tem poklicu ni čutila pravega veselja: »Strast do potovanj, to pa že! Ta nemir, to imaš v krvi. Moj mož ga nima. Še dobro, da sva si različna,« se smeji Melita. 

Odločila se je za študij nemškega in ruskega jezika na Filozofski fakulteti v Trstu in tam tudi znanje italijanskega jezika izpilila do te mere, da je lahko prevajala iz vseh treh jezikov. A poklicna pot jo je po srečanju z učiteljem iz waldorfske šole na vlaku najprej peljala v pedagoške vode.

Melita je prepričana, da imajo otroci v sebi Božji DNK. FOTO: Ana Zavadlav

Služba, potovanja, šport … kaj pa družina?

Skoraj deset let je poučevala na osnovni in srednji Waldorfski šoli Ljubljana, opravila dve specializaciji in eno leto delovala tudi kot ravnateljica. »Na tej šoli ni učbenikov in delovnih zvezkov, zato lenarjenje učiteljev odpade. Vsako popoldne sem se vsaj dve uri pripravljala za naslednji dan.« Pravi, da je bila zahtevna učiteljica, a da se ji še danes mnogi nekdanji učenci zahvalijo, ker jih je veliko naučila.

Poleg službe je bila Melita strastna popotnica in zavzeta športnica. Prepotovala je vso Evropo, pa tudi Srednjo in Južno Ameriko, Kitajsko, Indijo, Afriko. Veliko se je ukvarjala s kolesarjenjem, plezanjem, veslanjem, smučanjem. 

Kot se zelo aktivnim ljudem rado zgodi, leta (pre)hitro tečejo. Zelo si je želela ustvariti družino, pravega pa ni in ni bilo. Njeni prijatelji so se poročali, ona pa je ostajala sama. 

»Zdaj vem, da sem najprej morala veliko stvari predelati, ogromno prtljage se je nabralo. Tudi hudih preizkušenj. Od 28. do 33. leta nisem stopila v cerkev in na lastni koži izkusila, kako je, če te ne obdaja več mehki plašč Božje zaščite, ki smo ga kristjani deležni, če prejemamo zakramente,« pove.

Melita Košir, vedno dobrovoljna in za akcijo pripravljena urednica. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida

Skupen družinski obed je svet obred

»Ko sem končno padla na kolena in spet sprejela Kristusa v svoje življenje ter mu dovolila, da me ima rad, se je zgodil preobrat. Potem tudi ni bilo težko reči, vredna sem ljubezni, ker sem bila že ljubljena. Kmalu zatem sem spoznala Rada. Na slepem zmenku!« se na ves glas zasmeji. 

Z Radom sta se dobro ujela in se kmalu poročila. Ustvarila sta si dom pod Vipavskim Križem na majhni kmetiji, ki sta jo sama sezidala, obnovila in uredila. Rodili so se jima trije otroci, ki so danes stari 9, 12 in 14 let.

Iz srca sem hvaležna, da imam danes svojo družino, dom. Toliko let sem bila samska in lačna človeške topline, da mi je zdaj res sveto, da se vsak večer zberemo za mizo ob večerji in si podelimo svoja doživljanja. Ti sveti obredi nas vsak dan ohranjajo pri zdravi pameti in srčnosti. (Melita Košir) 

Vzgaja razum, srce in roke

Eno leto po poroki je za Melito prišel tudi čas za poklicno spremembo. Za založbo Družina je že prevedla več knjig, ob odhodu prejšnje urednice Mavrice pa so ji ponudili, če bi prevzela njeno mesto. Sprejela je in vse od takrat opravlja delo, v katerem vidi predvsem veliko poslanstvo. 

»Otrokom želim predvsem pokazati, da jih ima Bog rad. Na lastni koži sem izkusila, kako zdravilno je to. To ni pocukrano krščanstvo, sama ga doživljam kot vsakdanji boj med dobrim in zlim, ki se v prvi vrsti odvija v meni. A če spustim Boga zraven, lahko tja, kjer so strahovi, vstopa Božja ljubezen.«

Prepričana je, da imajo otroci v sebi Božji DNK, zato »iščejo dobroto, resnico in lepoto, za kar se zmeraj trudimo v Mavrici. Svete vsebine jih nagovorijo! Te nagovarjajo tudi naše številne odlične sodelavce: pisce in ilustratorje, pa čeprav marsikdo izmed njih ni veren, imajo pa izrazit občutek za sveto.«

Bralce spodbuja, naj pišejo, rišejo, kuhajo in ustvarjajo. Vabi jih k akcijam s Karitas in Misijonskim središčem, pa tudi k temu, da so aktivni in srčni doma, v svoji okolici, v župniji. »Kako vesela sem, ko mi povedo, da so se mavričarji zganili, da so naredili nekaj dobrega! To je prava vzgoja: ne zajame samo razuma, pač pa tudi srce in roke.«

Z Mavrico želi dati tudi staršem in katehetom uporabno orodje in jih opolnomočiti za sodobno krščansko vzgojo. Množica hvaležnih bralcev je potrditev, da je njena smer prava.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (2/2022).