Ko pa je Bog izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom, jih je pripeljal k človeku, da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Človek je bil povzdignjen v dostojanstvo Božjega pomočnika in sodelavca, jezik pa v njegovo sveto orodje že od samega začetka. Po grehu in izgonu iz raja pa je človek obraz obrnil proč od Boga, pozabil je na vlogo Božjega soustvarjalca, zazrl se je proti tlom, v zemljo, iz katere je bil vzet, v posedovanje in obvladovanje svojega življenjskega prostora.

Jezik je človekovo sveto orodje že od samega začetka.

Slovenska kultura in identiteta se je pričela z besedo

Naša slovenska kultura in identiteta se je pred več kot tisoč leti tudi pričela z besedo, s katero smo se najprej prepoznali med seboj in postali samosvoji, se razvili v pleme, kasneje v narod in naposled v narod z lastno državo. Brižinski spomeniki so nas ob naši genezi tako nagovorili: »Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti.« Brižinskim spomenikom so sledili drugi mejniki na poti naše kulture, ljudska pesem in pripovedi, Celovški/Rateški, Čedadski in Stiški rokopisi, dela Trubarja in Janeza Svetokriškega, Linharta in Vodnika, Prešerna in mnogih drugih vse do danes.

Zato je Slovenija lahko mejnik, ki druži, zato smo lahko ljudstvo, ki spodbuja srečanje, imamo kulturo, ki oznanja, da ljudje nismo tekmeci za prostor, temveč sopotniki v veletoku časa.

Ker Slovenci nismo postali narod in obstali na križišču romanskih, germanskih in slovanskih kultur sredi Evrope zaradi lastnih kraljev ali plemstva niti ne zaradi bogastva dežele ali množičnosti našega ljudstva, tudi ne zaradi sposobnosti dolgotrajnega obvladovanja ozemlja, temveč predvsem zaradi svoje kulture in jezika, ki sta se v družinah prenašala iz roda v rod, imamo v zgodovini odrešenja posebno vlogo: širjenje zavesti, da je čas nad prostorom, da je biti in dajati neizmerno več kot imeti, posedovati in nadzorovati. Zato je Slovenija lahko mejnik, ki druži, zato smo lahko ljudstvo, ki spodbuja srečanje, imamo kulturo, ki oznanja, da ljudje nismo tekmeci za prostor, temveč sopotniki v veletoku časa.

Hvaležni za bogastvo, ki smo ga prejeli od svojih prednikov

Na praznik slovenske kulture bodimo hvaležni za bogastvo, ki smo ga prejeli od svojih prednikov. To je dediščina, ki je predvsem duhovna. Naj nas spominja, od kod smo prišli in v katero smer naj bo usmerjen korak. Naj bo slovenska beseda – kot pravi Cankar – resnično beseda praznika, petja in vriskanja, skupne mize in srečevanja.

Predvsem pa naj »iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje.« Naj bo beseda slavljenja Boga, molitve in zahvaljevanja. Naj nas spodbuja, da bomo dvignili obraz za pogovor z Njim, ki nam jo je dal in je Beseda sama.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 2/2022, molitveno-bogoslužni reviji, ki pri založbi Družina izhaja vsak mesec. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,90 evra, letna naročnina pa 63,70 evra. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.