V prvih dvajsetih minutah vožnje z letališča proti Mexico Cityju mi je zgovoren taksist predlagal tri poceni hotele, pomenljivo namignil, da pozna nekaj lepih deklet, če bi me morda zanimalo, ponudil vožnjo do azteških piramid ali do morja naslednji dan, opozoril na nekaj zelo nevarnih območij mesta in prijazno vprašal, če želim zamenjati kaj dolarjev v domačo valuto. Potem je ustavil pri obcestni gostilni in me povabil na pivo. Vsaj slednje sem že zaradi vljudnosti moral sprejeti. Morda sem mu bil všeč, ker nisem nič barantal za ceno prevoza. Ob srkanju corone sem se pravzaprav zavedel, da ob prihodu človek ne vstopi v Mehiko temveč obratno, da Mehika vstopi vate.

Zavedel sem se, da ob prihodu človek ne vstopi v Mehiko temveč obratno, da Mehika vstopi vate.

V prestolnici

To še posebej velja, če prispeš v glavno mesto Mexico City oziroma bolj izvirno Ciudad de Mexico ali pa kar DF (Distrito Federal), kot mu pogosto rečejo domačini. Tej velikanski gmoti bi že težko rekli mesto. Niti ni več velemesto, je bolj nekakšna urbanizirana država v državi, samozadostna in polna presežnikov. 

Letalo mora biti že kar visoko nad mestom, da iz njega opaziš oddaljene robove metropole. Neskončno dolge ulice so skoraj zatrpane z milijoni lenobnih pešcev, kričečih prodajalcev, policistov, beračev, izgubljenih turistov, poslušalcev željnih glasbenikov, urbanih Indijancev in elegantnih podjetnikov, ki si mimogrede privoščijo okusni taco na stojnici.

Mexico City ni več velemesto, je bolj nekakšna urbanizirana država v državi.

Če je glavna arterija mestnega središča ulica Paseo de la Reforma, je srce brez dvoma Plaza de la Constitucion. Trg, ki ga tradicionalno raje imenujejo Zócalo, s svojo razsežnostjo tesno sledi največjemu trgu sveta, pekinškemu Tien an Menu. Pa tudi po dogajanju prav nič ne zaostaja. Ogromen prostor je primeren za vse vrste dogodkov, od poletnih prireditev do zimskega rajanja okoli velikega božičnega drevesa. 

Ker ga obkrožajo pomembna poslopja moči in oblasti, kot so predsedniška palača, stolnica in številne vladne ustanove, je trg tudi obvezno in pogosto zbirališče protestnikov. V tej socialno brezbrižni državi se, tako kot povsod po Latinski Ameriki, mnogi borijo za pravice delavcev, žensk, kmetov, študentov … ali pač kogarkoli in protestirajo proti komurkoli, največkrat proti narkomafiji, korupciji, visokim cenam, izkoriščanju Indijancev ...

Nekdanje Azteke danes posnemajo tradicionalni plesalci in skupine, ki z nastopi na festivalih, turističnih in drugih prireditvah ohranjajo dediščino te civilizacije. FOTO: Iztok Bončina

Da duh nekdanjih Aztekov še ni rekel zadnje besede, poskušajo z glasbo, pisanimi kostumi in poskočnimi plesi oznanjati tudi »potomci« bojevitih in ponosnih Indijancev, ki so imeli pred prihodom Špancev prav na tem prostoru svojo imperialno prestolnico Tenochtitlan. Doneč zvok njihovih bobnov huehuetl se kot nedokončan stoletni boj dveh kultur občasno spopade z zvonjenjem iz bližnje katedrale.

Mariači, glasba tradicionalne Mehike

Čisto drugačne zvoke pa slišiš zvečer, nekako po osmi uri, ko se mestni utrip prenese z Zócala na malce bolj oddaljeno Plazo Garibaldi. Ta trg slovi kot mestno zbirališče skupin mariači, glasbenikov, ki so ponesli sloves mehiške ljudske kulture po vsem svetu. Nekaj z gostovanji, večinoma pa z nastopanjem v popularnih mehiških filmih in turističnih restavracijah in barih. 

Mariači izvirajo iz okolice Guadalajare, drugega največjega mesta Mehike. Preprosti kmetje, ki so znali igrati na kak inštrument, so nastopali na raznih vaških praznovanjih, porokah ali pogrebih, pozneje pa so jih radi najemali tudi veleposestniki za svojo zabavo. Danes igra na tisoče skupin povsod po deželi, od mondenih hotelov na obali Acapulca do odmaknjenih vasi v puščavi Sonora.

Mariači so tradicionalni ansambli, ki ti za primeren denar zaigrajo tudi na peščeni plaži Acapulca. FOTO: Iztok Bončina

Po Plazi Garibaldi se zvečer najprej razširijo naključni zvoki uglaševanja številnih trobent in kitar, občasno pa zajadra prek trga ubrana melodija popularnih pesmi, kot so Bésame Mucho, Granada, Cielito Lindo, El Rey, La Bamba in druge. Kar pomeni, da je skupina našla stranko, ki bo plačala od petdeset do sto petdeset pesov za pesem (od tri do devet evrov), odvisno od števila pesmi pa tudi števila glasbenikov v skupini. 

Glasbeniki, okrašeni s svetlečimi gumbi, vezenjem s kovinskimi ali srebrnimi nitkami ter obveznim širokim sombrerom, niso izbirčni. Zaigrajo mladoporočencema, otroku, ki praznuje rojstni dan, osamljenemu starcu ali lepi muchachi, ki ji je njen zaljubljeni fant podaril par pesmi. Ker pa so skupine mariači številne, strank pa bolj malo, se tisti najbolj zagreti podajo v lov za potencialnimi poslušalci kar na bližnje prometne ulice. Poslušati stare mehiške pesmi sredi avtomobilskega hrupa in trobljenja ni vrhunski užitek, tradicija glasbe, ki jo izvajajo mariačiji, pa se vendarle ohranja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.