Da so tukaj jaslice in da sem sam zaradi njih – Božjega Novorojenca v njih. Ni mi potrebno videti vsake jaslične figure in vsega, kar je v njih. Glavno je, da sem tudi sam prišel počastit Dete Jezusa, občutil njegovo bližino, krhkost in nebogljenost, kot je ob blagoslovitvi žejskih jaslic povedal naš rojak, duhovnik Martin Zlobko, ki študira v Rimu.

Naš župnik Zdravko Žagar je v govoru pri maši dodal, kakšne so prave jaslice, povedal pa tudi, da so mnoge kičaste. To je, da so daleč od pravih jaslic, kot so ljudje od Jezusa, čeprav postavljajo jaslice, a ključnega pri njih zanje ni: da bi se zbližali z Božjim Detetom, se spreobrnili in začeli spet hoditi v cerkev. Kot so do birme, potem pa konec.

Župnik Zdravko je bilo celo oster do tistih, ki so bili to jutro pri maši. Pozval jih je, naj se vprašajo, kako je z njimi in njihovim odnosom do Novorojenčka v jaslicah. Ali ga prav vidijo v jaslicah, so ga prišli počastit iskrenega in zaupnega srca ali pa je to daleč od njega, čeprav sedijo v cerkvenih klopeh. Je bila to le moč navade, božič kot praznik, ko se spodobi, da greš v cerkev kot tudi na veliko noč. Dvakrat na leto. In se imaš za pravega kristjana.

Kakšna zmota, zaslepljenost in oddaljenost od Jezusa!? Zgolj čustveni nagib za obisk maše na božič, celo polnočnice, je veliko premalo, je bilo mogoče razbrati iz duhovnikovih besed. Da so takšni »verniki« podobni pastirjem v jaslicah, ki so obrnjeni stran od njih. So na betlehemskih poljanah s svojimi čredami, a zagledani v vse drugo, kot pa v enkratni dogodek v betlehemski votlini – rojstvo samega Božjega Sina. Položenega v pastirske jasli na slamo, ker ni bilo zibelke, ob njem klečeča mati Marija in stoječi krušni oče Jožef. Devica Marija vsa v materinski skrbi zanj, obenem pa v zahvali Bogu, da je smela biti mati samemu Bogu Sinu, čeprav bo njeno srce prebodel meč bolečin, ko ga bodo omalovaževali, sramotili in nazadnje celo pribili na križ.

FOTO: Jožef Pavlič

To dvoje je mogoče razbrati, kdor prav vidi, že pri Detetu Jezusu v jaslicah. Ko ima razprte ročice in prekrižane nogice, kar nakazuje njegovo poznejše križanje. Zato Marija ob njem kleči. Vsa radostna nad največjim dejanjem v zgodovini človeštva, da je smela roditi Božjega Sina, obenem pa v silni skrb zanj, kaj vse ga še čaka in ga je res dočakalo. Njeno srce je to že čutilo: da mu ne bo dobro na tem svetu, kot ni bilo njej.

Njen »mož«, sveti Jožef, Jezusov poznejši rednik, ob jaslicah stoji, kot se spodobi za varuha družine. Vsake družine, kaj šele Božje. V rokah ima ključ, kar pomeni, da bo v Jezusov rojstni dom spustil le tiste, ki so prišli s pravim namenom – počastit Božje Dete. Modri z Jutrovega. Ne pa kralj Herod, ki ga je hotel iz ljubosumja umoriti. Pred tem se je še pravočasno po Božjem opozorilu umaknil z Jezusom in Marijo v Egipt. Tja, od koder je očak Mojzes pripeljal Izvoljeno ljudstvo v Obljubljeno deželo, Kanaan ob reki Jordan.

Pozorno sledim župnikovim besedam. Spraševanje, kako je z menoj in mojim odnosom do novorojenega Božjega Deteta, prepustim poznejšim uram. Sedaj sem tukaj, takšen kakršen sem. Prišel sem zaradi Jezusa, sicer bi ostal v topli postelji. Od njega sem – kipca v jaslicah – oddaljen le kakšne tri metre. Neposredno vidim v betlehemski hlevček, občudujem vse, kar so v jaslice položili in zanje naredili komendski jasličarji. Za te desno v prezbiteriju, pa tudi na ženski strani pri oltarju sv. Jožefa. Veliko, zelo veliko. Vse poznam, a ne vem, koliko ur so za to namenili. Nekateri zelo veliko. Posebej izdelovalec tunjiške župnijske cerkve sv. Ane Marko Grilc iz Most. Poleg njega rezbar in jasličar Andrej Gašperlin iz Most, ki mu je pomagal izdelati zvonike omenjene cerkve, pa Sebastjan Sternad, Janez Ravnikar, Janez Pogačar in Drago Car. Zelo uigrana ekipa. Ljudski slikar Albin Škrjanec je dodal sliko Kamniških planin za ozadje.

FOTO: Jožef Pavlič

Zelo primerno, saj se Tunjice skoraj »naslanjajo« nanje, so njihova predstraža in balkon obenem. Da ne bi cerkev samevala, ji je Marko Grilc dodal župnišče. Brez nekdanjega župnika v Tunjicah, a vendar blagoslovljeno prebivališče Gospodovega služabnika pri oltarju. Najpomembnejše pa je cerkev sv. Ane, posvečena materi same Božje Matere, ki jo je sezidal veliki komendski župnik Peter Pavel Glavar, bil njen največji dobrotnik in jo je tudi sam blagoslovil.

Po maši, ko ima žena Marta pevske vaje na cerkvenem koru, stopim do jaslic, si jih podrobneje ogledujem, obenem pa poslušam, kako pevci in pevke jutranjega nedeljskega mešanega cerkvenega pevskega zbora vadijo pesem Angel Božji stopil je po Mavovem napevu. Marta mi pozneje pove, da so jo nameravali zapeti že pri maši, a niso našli not. Pojejo zelo lepo, sam pa uživam v obojnem: občudovanju jaslic in slavljenju Božjega Deteta s pesmijo. Jaslic, v katerih je tudi komendska župnijska cerkev sv. Petra z župniščem, kaplanijo, celo gotskim znamenjem pod njo in ostalimi znamenji po župniji. Del jih je tudi pri oltarju sv. Jožefa. Tam je tudi orač, ki s konjem orje njivo. Za to je že malo pozno, a ravno pravi čas za oranje in brananje duhovne njive. V ozadju pa gore slikarja Albina Škrjanca.

»Kar poslikajte,« mi prijazno reče župnik Zdravko, ki za hip stopi v cerkev. Opraviči se mi, ker mi ni odgovoril na mojo prošnjo za fotografiranje. Žena Marta mi pozneje reče, da se je na kor slišalo, kot da bi me okregal, a sem jo pomiril, da je bilo ravno obratno: bil je zelo prijazen do mene.

FOTO: Jožef Pavlič

Tudi če bi me okregal, se na božično jutro, povrh vsega pa v sami župnijski cerkvi, ne bi sekiral, saj sem si močno vzel k srcu njegove besede o našem približanju oziroma oddaljenosti, oddaljevanju od Jezusa. Prave besede, čeprav malce težke, a izprašujoče za božič, s katerimi se popolnoma strinjam, ker tudi sam doživljam kič okrog božiča in nepravilnosti ob postavitvah jaslic. Nezbranost zbranih. Namesto zrenja v jaslice, tiho ali vsaj poltiho občudovanje osrednjega dejanja v njih, klepet ob mizah, na katerih je pivo, »kuhanček« in drugo. To me zelo moti, a nimam toliko poguma, da bi stopil k mikrofonu in pozval ljudi, naj se zavedo, kje so in na kaj jaslice spominjajo. Namesto mene to v Žejah naredi povezovalec kulturno-bogočastnega dejanja Franc Pestotnik Podokničar, predvsem pa duhovnik Martin Zlobko s svojo besedo o bistvu božiča in rojstva Božjega Deteta ter blagoslovitvijo jaslic. Če tega ne bi bilo, bi bilo zares žalostno, bi bilo bolje ostati doma, bi mi bilo prihranjeno še eno razočaranje več. A upam da bodo Martinove besede, kot tudi na sam božič našega župnika Zdravka, padle v rodovitno zemljo, kakršno orje orač v jaslicah pri oltarju sv. Jožefa. Za druge upam, zase pa odgovarjam.

»Lepo ste peli,« rečem ženi Marti, ko se peljeva domov. Posebej lepo ste zapeli Sveto noč. »Škoda, da ni bilo besedil drugih pesmi na panoju,« mi doda sama. Verjetno je Janez pozabil na to, je bila noč zanj zaradi polnočnice prekratka. Kot so tudi starši ministrantov na to, da bi jih poslali ministrirat. Tako je bil župnik Zdravko ob mnogih komendskih ministrantih sam ob oltarju. Skoraj sem se mu kot nekdanji ministrant že mislil približati iz klopi, da bi ministriral, a sem si dejal, da so primernejši ministranti, čeprav odrasli, v zakristiji. Očitno bo moral ob takšnih trenutkih tudi pomisliti na to, na hitro določiti koga od odraslih za ministranta. Sam bi mu lahko tudi v slovesnem bogoslužnem oblačilu malteškega viteza, pa moja sobrata Jožef in Tone iz iste župnije. To bi bilo celo primerno, saj so malteški vitezi branili Sveto deželo pred Turki, umirali za Jezusa pod muslimanskimi sabljami in topovskimi kroglami.

Ustavim se pred glavnim oltarjem. Pravim »gledališkim prizorom« ga je zaradi njegove razgibanosti in živahnosti postavitve glavnih kipov označil umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Znova me navduši. V motni svetlobi še posebej prihaja do izraza njegova arhitekturna in kiparska veličastnost, svetostnost in mojstrstvo snovalcev in izdelovalcev od slikarja Franca Jelovška do kiparja Janeza Gabriča in drugih. Vesel sem, da iz njega ne »bije« več pozlata, marveč vse bolj umirjena patina. Da se človek umiri sam v sebi, mu oči ne begajo po kipih in okrasju.

FOTO: Jožef Pavlič

Stopim še do oltarja svojega zavetnika, sv. Jožefa, ki ga je dobro videti iznad jaslic. Tukaj ni betlehemske pastirske votline, a so kljub temu na sliki vsi ključni »protagonisti«, če smem tako reči, dogodka v letu nič oziroma začetka vsega, štetja po Kristusu. Ne pred našim štetjem, marveč pravega štetja. Umirajočega svetega Jožefa, ob njem Devica Marija, pa odrasli Jezus, ki s prstom kaže v nebo. Tja, zaradi česar se je rodil: da bi ljudem pokazal pot v nebo. Jo tudi je, a ljudje … Tudi župnik Zdravko jo je v današnjem govoru, a komendski župljani … O tem sem raje tiho, to so osebne zgodbe. »Odgovarjal bom sam zase,« se zavem, ko bom potrkal na vrata tistega, o katerem je na slavoloku zapisano: Ti si, Peter, skala, in na to skalo bom zidal svojo cerkev. Najprej pa slamico betlehemskega hlevčka, v katerem se je rodil prvi Graditelj Cerkve.

Nazadnje se ustavim in pomolim še pri kapeli Matere Božje, v kateri počiva v grobnici moj občudovani nekdanji župnik Nikolaj Pavlič, se spomnim prejšnjega župnika Viktorijana Demšarja, ki je umrl pred tridesetimi leti prav v noči s silvestrovega na novoletni dan leta 1992, sem mu nekaj ur pred tem še stisnil roko.

Pogledam še v kapelo, kjer kraljuje podoba Marije Pomagaj z Brezij, se še njej priporočim (svojo družino sem že na začetku maše in po njej), počakam, da pevci in pevke odpojejo pesmi in se ves radosten, notranje umirjen in globoko potolažen v svoji človeški revščini napotim z ženo domov. Zavedajoč se, kot je dejal duhovnik Zlobko, svoje človeške krhkosti, ranljivosti, grešnosti in nepopolnosti, obenem pa napolnjen z mirom, ki ga svet ne more dati. To mi čisto zadostuje na božič 2022. In bližina angela, ki ga čutim ob sebi. Človeškega v podobi moje žene in tistega z betlehemskih poljan. Vsakemu v komendski župniji, ki je to želel, je na sveto noč in božično jutro stal ob strani. Če se je le prav približal jaslicam, pokleknil pred Detetom v njih, pomolil k njemu. Če tega ni naredil, je, tudi če je doma ali drugje postavil jaslice, zamudil bistveno. A Jezus čaka in vabi …

Tudi komendske otroke, da položijo jaslično figurico v jaslice pod oltarjem »k ljudstvu«, ki jih je postavil župnik Zdravko Žagar s sodelavci. V jaslice, ki spominjajo na pravi orientalski Betlehem. Mesto, ki je zavrnilo nosečo Marijo z Jožefom. Danes je predvsem pomembno, da ju sprejme sodobni Betlehem – Komenda. Otroci to vedo, odrasli pa ne vedno.