Od Medijskih toplic do središča Slovenije

Pokrajina nad Savo med Ljubljansko kotlino in Savinjo je v naši zavesti neločljivo povezana z rudarstvom. Res je tamkajšnji podzemski svet ves prepreden z rudniškimi rovi, vendar skrivajo doline in hribi tudi na površju številne zanimivosti. Tu je geometrično središče Slovenije, tu so romarske cerkve, gradovi in slikovite vasice, vrhovi gričev pa so imenitna razgledišča, s katerih se vidi daleč naokrog. Zaradi vsega naštetega smo se odločili, da se bomo po teh krajih tokrat popeljali s kolesom. Kdor namreč potuje dovolj počasi, opazi tudi podrobnosti, ki sicer ostajajo skrite.

Za začetek in konec naše krožne poti smo izbrali Medijske toplice v Izlakah, kjer nas boste počakali vsi, ki imate rajši plavanje. Prepričani smo, da vam bo med namakanjem v tamkajšnjih bazenih ter spuščanjem po enem izmed najdaljših slovenskih toboganov čas tako hitro minil, da se bomo še prekmalu vrnili k vam.

Od Medijskih toplic krenemo proti središču Izlak. Po kilometru vožnje zavijemo na desno proti Moravčam. Čeprav se nismo še niti dobro ogreli, nas že čaka postanek, saj zagledamo nad cesto prvo današnjo znamenitost. To je grajski kompleks Medija, ki je zdaj večinoma v ruševinah. Edina priča njegove imenitne preteklosti je lepo obnovljena kapela, ki so jo znova odprli pred nekaj več kot desetimi leti. Na gradu, katerega jedro je iz 12. stoletja, je v mladih letih živel polihistor Janez Vajkard Valvazor. Prav on je prvi omenil topli vrelec, do katerega je bil z gradu pod bližnjim hribom speljan dolg predor. Danes je ta zasut, zato pa se lahko do Valvazorjevega vrelca spustimo po jamskem rovu iz hotela Medijske toplice.

Pot nadaljujemo po cesti proti Moravčam, ki gre najprej ob rečici Mediji in pozneje po dolini potoka Kandrščice. Ves čas se rahlo vzpenjamo, vendar vožnja ni posebej naporna. V Kandršah zavijemo proti Vačam. Ko zagledamo na kažipotu napis 3 km, se nam zdi, da bomo v vas prispeli že čez nekaj minut. Pa se pošteno motimo, saj nas za zadnjimi hišami preseneti strm klanec, ki se potem kar noče in noče končati. No, naposled vendarle prisopihamo do križišča med Vačami in Slivno, od koder se brez večjih težav povzpnemo še do geometričnega središča Slovenije (GEOSS).



Vasica Slivna je postala znana pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so na njenem robu postavili steber, ki označuje središče Slovenije. Na njem lahko preberemo, da smo 14° 48' 55,2" vzhodno od Greenwicha, 46° 07' 11,8" severno od ekvatorja in na nadmorski višini 644,842 metra.

Spuščanje proti Vačam je pravo nasprotje dosedanjega vzpenjanja, med katerim smo začutili, kako nezadostne so včasih človeške moči. Zdaj gre vse tako hitro, da moramo še zavirati, sicer bi kar švignili skozi vas. Ampak v tem primeru bi marsikaj zamudili. Recimo ogled fosilne morske obale z luknjami, ki so jih pred nekaj milijoni let izvrtale školjke. Si predstavljate, da je bilo tu nekoč morje? Res neverjetno! Vače, v okolici katerih so v srednjem veku kopali železovo in bakrovo rudo, so tudi eno izmed najbogatejših slovenskih prazgodovinskih najdišč. V manj kot kilometer oddaljeni vasi Klenik so leta 1883 našli znamenito vaško situlo, ki si jo lahko v obliki povečane kopije ogledamo kar na prostem.



Iz središča Vač nadaljujemo po glavni cesti proti dolini, vendar že pri zadnjih hišah zavijemo na levo. Lepa asfaltna cesta nas deloma po gozdu in deloma po odprtem pripelje do vasi Potok, pri kateri res naletimo na – potok. Ob njem se spustimo do križišča, na katerem ždi zapuščena domačija z nemimi okni in zaraščenim dvoriščem. Za nami je natančno polovica poti. Potem ko zapeljemo na asfalt, se podoba pokrajine spet spremeni. Skrbno pokošeni bregovi nas preplavijo z novim upanjem, ki nam pride še kako prav, ko se znova zagrizemo v klanec. Pod vasjo Podbukovje nenadoma zagledamo romarsko cerkev na Sveti gori, do katere pa se danes ne bomo povzpeli. Zato na zgornjem koncu vasi Rovišče zavijemo na desno in zdrvimo navzdol. Hitrost je tako omamna, da nas tudi slutnja lepe pokrajine ne pripravi do tega, da bi stisnili zavore.

Pred vasjo Tirna nas kažipot usmeri proti Zagorju. Nadaljnji spust in vožnja po ravnini ustvarjata vtis, da so večji vzponi danes že za nami, vendar je resnica drugačna. Pod Šentlambertom nas pričaka desetodstotni klanec, ki se v vasi sicer položi, vendar se vzpenjamo še vse do zaselka Kal. Šele tam krenemo dokončno navzdol. Prvi del spusta končamo v vasi Čolnišče, ki je ujeta med strma gozdnata pobočja, drugega sredi ravnega cestnega odseka, kjer skoraj zgrešimo bližnjico proti Kisovcu, tretjega pa že povsem v dolini. Vse je šlo tako hitro, da nam je kar malce žal, ker smo tako nanaglo porabili težko prigarane metre.

Tudi zadnji del poti do mine presenetljivo hitro. Cesta se vije po dolini, vzpon je rahel, komaj zaznaven. Kljub temu nas vožnja nekoliko ogreje. Ravno prav, da je lesketajoča se voda v bazenih Medijskih toplic še bolj mamljiva, kot je bila ob našem odhodu.


OSNOVNI PODATKI
Opis poti: Medijske toplice–Kandrše–GEOSS–Vače–Rovišče–Šentlambert–Čolnišče–Kisovec–Medijske toplice. Pot vodi večinoma po asfaltu (približno 2 km makadama) in je precej razgibana.

Višinska razlika med najnižjim in najvišjim delom poti: 370 metrov

Dolžina poti: 45 kilometrov

Zemljevid: Zagorje ob Savi

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi na Izlakah je maša vsako nedeljo ob 7. in ob 10. uri.