Medtem ko svojci žrtev prometnih nesreč (v resnici so tudi sami žrtve) prižigajo sveče ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, ki ga obeležujemo tretjo nedeljo v novembru, drugi v Mariboru sežigajo postavljene stacionarne radarje. Morda se je kdo od tistih, ki so protestirali proti županu drugega največjega mesta v Sloveniji, znašel tudi med tistimi, ki so prižigali sveče ali bili navzoči pri kateri drugi prireditvi za večjo varnost v prometu. V Sloveniji je pač mogoče marsikaj.

Že ena žrtev je preveč

Če se ognemo razpravi o načinu izbire izvajalca in postavitve radarjev v Mariboru (to naj opravijo pristojni organi), se nam hitro postavi vprašanje: Le kaj je narobe z radarji? Kdor pač ne želi plačevati kazni, vozi po predpisih. Po logiki protestnikov bi morali protestirati tudi proti postavljenim radarjem na avtocestnih odsekih. Morda je promet v Mariboru sedaj res nekoliko počasnejši, voznik hitro opazi razliko. Ni več toliko prehitevanja in menjavanja pasov, več voznikov vozi po pravilih. Tisti, ki se drži predpisane hitrosti, ni več črna ovca in deležen srepih pogledov prehitevajočih. Ne razumem povsem dobro tistih, ki trdijo, da so radarji – še enkrat ponavljam, da je povsem druga zgodba njihova nabava – namenjeni le polnjenju zasebnih žepov in občinskega proračuna. Saj voznikov nihče ne sili, da morajo dovoljeno hitrost prekoračiti tudi za več kot 30 km/h. Kdo neki jim jemlje denar iz žepa? Tistemu, ki upošteva predpisano hitrost, ta je menda predpisana z razlogom, se ni treba ničesar bati. Radarji so, kolikor mi je znano, obrnjeni tako, da merijo hitrost vozil za sabo in na njih je dodaten znak o omejitvi hitrosti. Če nasprotniki radarjev mislijo, da je dovoljena hitrost na nekaterih odsekih cest premajhna, naj to sporočijo pristojnim službam. Ali je cena za radarje prevelika, če bo zaradi njihove postavitve ohranjeno eno samo življenje, pa presodite sami.


6680 smrtnih žrtev v desetih letih

Na prej zastavljeno vprašanje bi hitro in brez pomišljanja odgovorili svojci žrtev prometnih nesreč. V Sloveniji je od leta 1991 na cestah umrlo okrog 6680 ljudi, poškodovalo pa se jih je preko 300.000 oseb. Žrtev (v mislih imam predvsem svojce umrlih) je veliko več. Za vsakim izgubljenim življenjem se skriva še veliko bolečine sorodnikov in znancev. Zato je Vizija nič zaveza tako posameznikov kot širše skupnosti, da morijo na slovenskih cestah ustavimo. V Zavodu varna pot so v ta namen zapisali deset temeljnih načel varne vožnje.

Celoten prispevek:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/F86D2B143926B466C1257ABD00416AF4?OpenDocument