Skladatelj, ki to niti ni bil, saj je bil izšolani farmacevt, Danilo Bučar se je rodil 8. junija 1896 v Črnomlju, od tod pa se je v četrtem letu preselil v Novo mesto. Ker oče ni odobraval njegove poklicne glasbene želje, je bil (iz)šolani farmacevt in ostal vse svoje življenje (glasbeni) samouk. In to več kot uspešen. Bil je nadarjen risar, odraščal pa je tudi v literarno in glasbeno dejavni družini. Igral je več inštrumentov, klavir in glasbeno teorijo pa se je učil pri novomeškem organistu, znanem skladatelju in glasbenem pedagogu Ignaciju Hladniku, saj se je formalno izobraževal le v novomeški gimnaziji. Pri trinajstih letih se je že poizkušal kot dirigent, svojo prvo skladbo pa je napisal že pri 15 letih, samospev Pesem brez besed (na besedilo sošolca Viktorja Markiča).

Glasba in gledališče

Kot dijak je sodeloval v dijaškem orkestru, vodil ženski oktet in tamburaški orkester. Pred prvo svetovno vojno je deloval v novomeškem študentskem literarnem krožku skupaj z Antonom Podbevškom in Božidarjem Jakcem. Ta se je kasneje razvil v gledališko družino in vplival na povojno »novomeško pomlad«. Med prvo svetovno vojno (1914–1918) je bil v garnizijski bolnišnici v Gradcu in nato v Pulju. V letih 1919–1921 je služboval na Jesenicah, se udejstvoval kot zborovodja in član gledališke skupine ter tam spoznal Jeseničanko Metko Ham (Bučar), s katero sta se skupaj zapisala gledališču. Leta 1921 je Bučar sodeloval pri ustanovitvi ljubljanskega Šentjakobskega gledališča, pravzaprav sta bila z ženo ustanovitelja tega še dandanes delujočega gledališča. Zanj je Bučar sestavil orkester, komponiral scensko glasbo in spevoigre. Občasno je igral in režiral ter postal eden njegovih pomembnejših članov. S pevcem Francem Držajem sta leta 1930 kot prva Slovenca za berlinsko gramofonsko družbo Homophon posnela več plošč slovenskih ljudskih pesmi in šaljivih kupletov.1 V tem času je kot komik, avtor in izvajalec kupletov nastopal tudi na ljubljanskem radiu. V prostem času je zbiral ljudske napeve Bele krajine, posebno žumberške. Prek njih se je ohranilo uskoško bosansko ljudsko izročilo. Te pesmi je Bučar v obliki priredb za zborovske zasedbe kot tudi skladatelj prenesel v glasbeno literaturo. Med obema vojnama je deloval še kot dirigent ljubljanskega Delavskega prosvetnega društva Zarja in bil mentor številnim pevskim skupinam. V letih 1914–1949 je (profesionalno) deloval v svoji primarni in profesionalni stroki, farmaciji, lekarništvu, od leta 1949 do upokojitve (1966) pa je bil na Radiu Ljubljana urednik in avtor oddaj za zborovsko glasbo. Vodil je številne orkestre in zbore širom po Sloveniji. Umrl je v Ljubljani, 8. avgusta 1971, kjer je tudi pokopan.

Umetniški, ustvarjalni rezultati

Bučarjeva glasbena govorica je blizu ljudskemu občutju. V tem je napisal največ vokalne glasbe, za zbore: Tam, kjer pisana so polja, Trije bratci, Sam, Jesenska, Noč, Sonce, Dolenjska poletna noč, Pogled na vas, V tesni kletki idr. Med njimi izstopa moški zbor (a cappella) Tam, kjer pisana so polja (bes. V. Markič, 1933) za pevski oktet društva Ljubljanski zvon. Ta je pogosto izvajan vse do danes. V Bučarjevih mešanih, moških in ženskih/mladinskih zborih se odlikujejo številne priredbe ljudskih pesmi. Zaznamujejo jih pretežno lirični, epski ali šaljivi značaj, pristna melodika in kompozicijska tekstura v ljudskem duhu. V njegovem opusu prevladujeta ljudsko občutena melodika in romantična tekstura brez sodobnejših kompozicijskih sredstev. Skladatelj to preseže s prepričljivim občutkom za uravnoteženost vsebine. Z veliko mero posluha za povezanost besedila in glasbe je znal velik učinek dosegati s skromnimi sredstvi, ki nikdar ne prenapenjajo izvajalskih moči. Med Bučarjevimi glasbeno-gledališkimi deli pa so to še opereta/spevoigra Študentje smo 1932; spevoigre Na Trški gori, 1936; Smuk-smuk, 1938 (bes. Metka Bučar); Kurent, 1939 (bes. M. Bučar na verze V. Markiča)), scenska glasba idr. Premierno je bilo to uprizorjeno v letih 1932–1939. Med samospevi pa so to še Delavec, Kmetova pesem, med orkestralnimi pa suita Belokranjske pisanice (1943); te veljajo za eno vidnejših skladb programskega značaja, posvečenih Beli krajini, Trška gora (1949), Žumberška rapsodija (1952) idr. Ta je bila najprej napisana za pihalni orkester, in kot že naslov pove, temelji na ljudskih pesmih Žumberčanov. V tisku je bila izdana v priredbi hrvaškega skladatelja Stjepana Dleska (za simfonični orkester (2011). Med scensko glasbo pa so dela za drame Deseti brat (J. Jurčič), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (I. Cankar) idr. Njegov glasbeni jezik je harmonsko enostaven in privlačen, melodika pa (s)pevna in ni šablonska. V kompozicijskem pogledu prikazuje Bučar moč svojega duha, navezanost na našega človeka in našo – slovensko pesem.